Naša prva koncertna pevka in pedagoginja Podpornica začetkov tekmovalnega smučanja na Gorenjskem Izgon nemškega prebivalstva iz Apaške doline

Prva slovenska koncertna pevka in pedagoginja Pavla Lovše se je rodila leta  1891 v Ljubljani. Petje je študirala v Ljubljani in na Dunaju. Odlikovala se je z mehkim, bleščečim glasom, odlično tehniko in interpretacijo. Nastopala je po Evropi in Ameriki, v letih od 1921 do 1927 pa je bila solistka ljubljanske opere; uveljavila se je predvsem v koloraturnih in melodramatičnih vlogah.

V zgodovini našega smučarskega športa ima posebno mesto vzgojiteljica smučarjev in večkratna državna prvakinja Minca Rabič.  S svojim delom in zgledom je odločilno pripomogla k širjenju športnega smučanja na Gorenjskem, v letih 1925, 1926 in 1927 pa je bila tudi državna prvakinja v teku na smučeh. Ko je zaradi bolezni nehala tekmovati, je pomagala mlajšim; med njenimi učenci so bili tudi olimpijca Karl Klančnik in Gustl Jakopič ter legendarni smučarski skakalec Janez Polda. Kot učiteljica na Dovjem je začela zimsko telovadbo v naravi, na smučeh. Zato je bila klicana na glavarstvo v Ljubljano, vendar jih je prepričala, da je boljše gibanje na svežem zraku kot v neprimerni in zatohli telovadnici. Ko se je leta 1927 v Ratečah začela smučarska skakalna šola, je  Minca Rabič osebno poravnala vse stroške za skakalnega učitelja, za več kot 40 otrok in še za vzgojitelja, da je pazil nanje. Športna vzgojiteljica Minca Rabič se je rodila leta 1904 v Mojstrani.

V nedeljskem jutru 13. januarja 1946 – v prvem letu miru po 2. svetovni vojni – so pripadniki Korpusa narodne obrambe Jugoslavije in OZNE, politične policije tedanje države, nasilno izselili nemško govoreče prebivalce iz Apaške doline. Izselili so približno 2200 ljudi, med njimi skoraj tretjino otrok; takih, ki so bili stari leto ali manj, je bilo 33, najstarejši izseljeni prebivalec pa je štel 101 leto. V Gornji Radgoni so jih natrpali na živinske železniške vagone in jih v hudem mrazu skozi Madžarsko napotili proti Dunaju. Avstrijske oblasti jih niso hotele sprejeti, saj so jih imele za jugoslovanske državljane, zato so jih vrnili in nato so na meji med Madžarsko in Jugoslavijo v hudi zimi obstali za tri tedne. V tem času jih je 77 umrlo od lakote in ozeblin. Po treh tednih jih je Jugoslavija vendarle sprejela ter jih skozi Jesenice spet izselila v Avstrijo. Selitev nemško govorečega prebivalstva iz Apaške doline, kot jo je izvedla povojna oblast, je bila po pristopu in izvedbi podobna preseljevanju štajerskih in koroških Slovencev, ki so ga med vojno izvajali nacisti.

Mineva 65 let od prve organizirane množične stavke v socialistični Jugoslaviji. Od 13. do 15. januarja 1958 je v Trbovljah in Hrastniku stavkalo 4000 rudarjev, 16. januarja pa se jim je v Zagorju pridružilo še 1200 rudarjev. Rudarji so stavkali zaradi nizkih plač, kar je bila posledica administrativno določenih cen premoga, odnosa uprave do delavcev, zaradi nezadovoljstva z razmerami v Revirjih in negotove prihodnosti rudnikov. Z rudarji se je pogajal sekretar Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije Miha Marinko. Stavkajoči so mu zagotavljali, da ne gre za klasično stavko, ampak za demonstracije proti birokraciji in neučinkovitemu gospodarskemu sistemu. Postavili so tudi vrsto povsem sindikalnih zahtev. Stavka je vznemirila tako slovensko kot jugoslovansko politično vodstvo, saj je ovrgla do tedaj veljavno prepričanje, da socialistični družbeni red sam po sebi zagotavlja miren in nekonflikten razvoj. Šlo je za prvi takšen konflikt, zato je bilo politično vodstvo pripravljeno upor zatreti tudi s silo. Na Trojanah so na ukaz za posredovanje čakali pripadniki Jugoslovanske ljudske armade. Stavka se je končala po treh dneh pogajanj z obljubo, da se bo cena premoga dvignila. Denar za dodatne plače rudarjem so nakazali neposredno iz splošnih sredstev federacije.