Cesarjev privilegij meščanom Radgone Dediščina diplomata in egiptologa Svetovljan in mecen *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

Meščani Radgone so 21. januarja 1320 od vojvode Friderika pridobili poseben privilegij tovorjenja vina po vsej Štajerski in preostali Avstriji brez carine in mitnine. Do konca 15. stoletja se je radgonsko vinogradništvo močno razvijalo. Meščani ali trgovci so prodajali vino ob določenih tržnih dnevih in v mestnih gostilnah. Med svojimi privilegiji so si radgonski meščani zagotovili tudi prepoved postavljanja gostiln v mestni okolici v razdalji 3,5 km, to pa jim je zagotovilo monopol nad trgovino z vinom. 

Pravnik Anton Lavrin je bil ugleden diplomat in egiptolog. Rodil se je leta 1789 v Vipavi. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti je stopil v državno službo pri ministrstvu za trgovino. Bil je avstrijski konzularni upravnik v Palermu, Messini in Neaplju, leta 1828 pa je bil imenovan za avstrijskega generalnega konzula v Palermu. V Aleksandriji je leta 1841 uspešno posredoval v sporu med turško vlado in egiptovskim podkraljem. Sultan ga je zato odlikoval z visokim turškim redom, avstrijski cesar Ferdinand I. pa z viteškim naslovom. Med bivanjem v Aleksandriji je postal pomemben zbiralec in poznavalec staroegiptovskih spomenikov. Večina zbirke diplomata in egiptologa Antona Lavrina je v umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju in ljubljanskem Narodnem muzeju.

V Planici nad Framom se je leta 1842 rodil publicist, mecen in vzgojitelj Pavel Turner. Bil je pravi svetovljan svojega časa. Kot novinar in publicist je sodeloval s številnimi evropskimi časopisi ter spoznal vrsto uglednih kulturnih, gospodarskih in političnih osebnosti. Diplomiral je leta 1869 iz klasične filologije na Dunaju, 1873. pa je bil promoviran za doktorja prava v Strassburgu kot prvi doktor te univerze. Deloval je kot domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju in v Angliji; tam se je seznanil s poznejšima državnikoma Benjaminom  Disraelijem in Williamom Gladstonom. Veliko je potoval in se seznanil  z Johnom Stuartom Millom, Charlesom Dickensom ter kulturnimi in političnimi delavci slovenskega rodu. Veljal je za enega najbolj razgledanih Slovencev. Vneto je podpiral slovenske dijake, med drugimi Josipa Cimpermana ter pohorska rojaka in pisatelja samouka Petra Miklavca in kiparja Franca Bernekerja (temu je tudi denarno pomagal v obdobju študija na dunajski akademiji). Leta 1903 je zapustil Dunaj in se naselil v Mariboru ter še naprej kot mecen podpiral študirajočo mladino in mlade umetnike. Leta 1924 je svoje premoženje, vredno 1,25 milijona dinarjev, zapustil za štipendije ljubljanski univerzi, del bogate knjižnice pa Zgodovinskemu društvu  oz. današnji Univerzitetni knjižnici v Mariboru. 

Leta 1977 je Univerza v Mariboru promovirala svojega prvega doktorja znanosti. To je postal Miran Mejak, leta 1927 v Celju rojeni ekonomist. Doktoriral je na tedanji visoki ekonomsko-komercialni šoli, današnji ekonomsko-poslovni fakulteti. Dr. Mejak je bil gospodarstvenik, politik in diplomat, ki je v politiko stopil v času vlade Staneta Kavčiča *Posnetek  Kasneje je bil med drugim glavni pogajalec Slovenije za nasledstvo nekdanje Jugoslavije. Kot naftni strokovnjak je bil tudi predsednik nadzornega sveta Petrola in svetovalec predsednika vlade, poznejšega predsednika Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška.