Oblast s sankcijami zoper kritike Škofovstvo v znamenju vojne in delitev Socialni realist in upornik proti nacizmu

V podonavski monarhiji je začel leta 1863 veljati nov tiskovni zakon, ki je ohranil precej členov starega protirevolucijskega represivnega zakona. Med drugim so bile kaznive vse objave, “ki bi se zdele take, da nekoga razžalijo ali osmešijo ali da osramotijo uradni ugled posameznega vladnega organa ali povzročijo za javni mir in red premisleka vredno razburjenje ali da slabijo zaupanje v vlado”. Sankcije za osumljene takih dejanj niso bile le začasne ali stalne prepovedi izhajanja časopisov, ampak tudi zaporne in denarne kazni za vpletene.

Poznejši ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je bil leta 1907 v Celovcu posvečen v duhovnika. Leta 1919 se je odzval vabilu novoustanovljene teološke fakultete v Ljubljani in postal predavatelj kanonskega prava. Desetletje pozneje ga je papež Pij XI. na prošnjo tedanjega ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča  imenoval za škofa koadjutorja, leta 1930 je po Jegličevi odpovedi škofiji postal ljubljanski škof. Okrepil je pastoralno dejavnost, ki jo je leta 1940 strnil na škofijski sinodi v Ljubljani. Pridružil se je papeški obsodbi komunizma in nacizma ter izrazil lojalnost do italijanskih okupacijskih oblasti v upanju da bodo spoštovale obljubljeno avtonomijo Slovencev. Zaradi svoje protikomunistične usmerjenosti se je maja 1945 umaknil na Koroško in pozneje prek Švice odpotoval v Združene države Amerike. Na sodnem procesu pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je bil v odsotnosti obtožen sodelovanja z okupatorjem in obsojen na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za deset let in zaplembo celotnega premoženja. Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa. Vrhovno sodišče je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča razveljavilo in jo Okrožnemu sodišču v Ljubljani vrnilo v ponovno sojenje, to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.  Umrl je v Clevelandu, leta 2013 so njegove posmrtne ostane prenesli v ljubljansko stolnico. Nekdanji ljubljanski škof Gregorij Rožman se je rodil pred 140 leti (1883) v vasi Dolinčiče na današnjem avstrijskem Koroškem.

Pisatelj in publicist Jože Kerenčič je leta 1937 diplomiral iz filozofije in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti. Tam je bil med drugim osrednja osebnost in predsednik levičarskega Akademskega agrarnega kluba “Njiva”. Posvečal se je zlasti vprašanju slovenske vasi in o tem napisal tudi sociološki študiji. Zaradi nedogmatskega pogleda na kmečka vprašanja so ga izključili iz Komunistične partije, vendar to njegovega revolucionarnega delovanja ni pretrgalo. Leta 1941 je v Slovenskih goricah organiziral narodnoosvobodilno odporniško gibanje. Po izdaji so ga Nemci zaradi ilegalnega dela v partiji in OF zaprli ter ga decembra 1941 skupaj z mlajšim bratom Slavkom ustrelili v skupini talcev v Mariboru. Pisateljski dar Jožeta Kerenčiča, tudi enega najopaznejših predstavnikov socialnega realizma v slovenski literaturi, izpričujeta novela “Mati išče mojstra” in med okupacijo uničeni roman “Krmljanec”. Pisatelj, publicist in narodni heroj  Jože Kerenčič se je rodil pred 110 leti (1913) v Jastrebcih pri Kogu.

Sociolog  in  politik  Jože Pučnik  se je z represijo povojnega režima prvič srečal kot dijak mariborske klasične gimnazije. Pozneje je v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost, spomladi 1958 diplomiral in jeseni istega leta zaradi člankov, objavljenih v Reviji 57, postal politični zapornik. Obsojen je bil na devet let, po petih letih so ga pogojno izpustili in ga po dobrih sedmih mesecih zaradi članka v reviji Perspektive znova zaprli. Po izpustitvi je odšel v Nemčijo, ker pa mu ljubljanska univerza ni hotela izdati potrdila o diplomi, se je tam sprva preživljal kot nekvalificiran delavec, v Hamburgu še enkrat doštudiral in dobil zaposlitev na eni izmed nemških univerz. Nekaj let, ko ni smel čez mejo, se je z domačimi dobival v Celovcu, potem se je v Slovenijo redno vračal in se po upokojitvi konec leta 1989 dokončno vrnil. Sredi osemdesetih je začel objavljati v Novi reviji. V njeni 57. številki s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program je zahteval suverenost Slovenije in ustanavljanje političnih strank. Doktorja Jožeta Pučnika  – rodil se je leta 1932 v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici –, sta odlikovali doslednost in pripravljenost, da za demokratične ideje žrtvuje tudi svojo osebno svobodo.