Arheolog in epigrafik s Ptuja Poveljnik sil vojaškega letalstva in protizračne obrambe v času informbiroja Otroška klinika v Ljubljani

Arheolog in epigrafik Balduín Sária  je leta 1921 na Dunaju doktoriral s temo Razvoj mitrejske kultne podobe in postal knjižničar Dunajskega arheološko-epigrafskega seminarja. Na ljubljanski univerzi je bil pozneje med prvimi, ki so si prizadevali za študij arheologije, in prvi, ki se je v Sloveniji ukvarjal z epigrafiko – torej s starimi antičnimi napisi – na evropski ravni. Vodil je pomembna izkopavanja v Sloveniji in Makedoniji ter pisal o vojaški zgodovini slovenskih krajev v rimski dobi, o poznoantičnih utrdbah in Emoni. Izdal je tudi nekaj temeljnih del o antični zgodovini Norika in Panonije s poudarkom na zdajšnjem slovenskem ozemlju. Balduin Saria se je rodil leta pred 130 leti (1893) na Ptuju.

Letalski častnik Zdenko Ulepič je osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju, nato pa vojaško akademijo v Beogradu, kjer je leta 1924 postal topniški podporočnik. Tri leta pozneje je vstopil v Jugoslovansko kraljevo vojno letalstvo, bil pozneje poveljnik bombniške eskadrilje v Novem Sadu in tik pred vojno poveljnik letalske izvidniške šole v Pančevu. Začetek druge svetovne vojne je dočakal v Sarajevu, kjer je prišel v vojno ujetništvo in pozneje v italijansko taborišče Gonars. Po razpadu Italije se je pridružil slovenskim partizanom in nato leta 1944 postal načelnik letalskega oddelka  pri Vrhovnem štabu. V Caserti je sodeloval s Titom pri pogajanjih za zavezniško pomoč ter nato približno 150 letalcev odpeljal na šolanje v Sovjetsko zvezo. Generalpolkovnik Zdenko Ulepič je bil od leta 1946 do leta 1962 poveljnik sil Jugoslovanskega vojaškega letalstva in protizračne obrambe, to je med drugim pomenilo najvišjo poveljniško dolžnost za varnost neba Jugoslavije v kritičnih časih neposredno po vojni in v obdobju pritiskov Informbiroja. Letalski častnik Zdenko Ulepič se je rodil leta 1906 v Ljubljani.

Od 5. do 8 junija 1937 so bile v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju množične protifašistične demonstracije ob prihodu predsednika Jugoslovanske nacionalne stranke generala Petra Živkoviča v Slovenijo. Ker je ta politik med slovensko zavednimi študenti veljal za osovraženega, so se ob njegovem prihodu povezale tako katoliške kot liberalne politične organizacije ter družno pripravile obsežne demonstracije zoper glavnega akterja nacionalne unifikacije in centralizma v državi. Demonstracije so bile 8. junija tudi v Mariboru in nato v Celju, kamor se je z avtobusom napotila skupina protestnikov. Pri kraju Prihova je približno 15 slovenskih privržencev generala Živkovića ustavilo avtobus in napadlo študente.  V spopadu je bilo več lažje ranjenih, smrtno ranjen z vbodom z nožem v hrbet pa je v izkrvavel 23 letni Rudolf Dolinar,  doma iz Poljanske doline, študent filozofije filozofske fakultete v Ljubljani in član Jugoslovanskega katoliškega akademskega društva Danica. Zločin je na sodni obravnavi na Okrožnem sodišču v Celju priznal član in odbornik Mladine Jugoslovanske nacionalne stranke.

Leta 1954 je v Ljubljani začela delovati otroška klinika na Vrazovem trgu. Gradili so jo osem let. Sredstva zanjo so priskrbeli mednarodne človekoljubne organizacije, slovensko-ameriški narodni svet ter druge napredne slovenske in tuje izseljenske organizacije. Naše izseljence je v Združenih državah Amerike spodbujal pisatelj Luis Adamič. Ta se je z zamislijo o ustanovitvi otroške klinike seznanil med obiskom v stari domovini.