»Pismeni ljudje laže pridobivajo proizvode ter državi davke plačujejo« »Beatin dnevnik« – roman po zgledu sentimentalnih meščanskih povesti Posnetki s Triglava za dan razglasitve državne samostojnosti *Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*

12. junija pred 150 leti (1773) je dunajska dvorna pisarna izdala odlok, da se v Ljubljani ustanovi normalka. To je bila v glavnih mestih nekdanjih avstrijskih dežel osnovna šola s popolnim učnim programom. Za ta napredek je zaslužen jezikoslovec Blaž Kumerdej, ki se je zavzeto ukvarjal z organizacijo šolstva na Kranjskem in cesarici Mariji Tereziji predlagal ustanovitev šol s poukom v slovenskem jeziku. Šole naj bi obiskovali vsi otroci ne glede na spol in stanovsko pripadnost. Zamisel je utemeljeval s prepričanjem, da se bodo tako Kranjci hitreje seznanili z verskimi in gospodarskimi nauki in državljanskimi dolžnostmi, saj »pismeni ljudje laže pridobivajo in proizvode izmenjujejo ter državi davke plačujejo«. Blaž Kumerdej je postal ravnatelj ljubljanske normalke in je pozneje tudi uspešno uveljavil načelo, da je za učiteljske kandidate nujno znanje slovenščine, ne pa tudi nemščine, ter tako poskrbel za uveljavljanje pouka v slovenskem jeziku.

Pesnica in pisateljica  Luiza Pesják je najprej pisala v nemščini, po letu 1860 pa se je pridružila slovenskemu narodnostnemu gibanju in začela pesniti v slovenščini ter objavljati v Novicah in Slovenskem glasniku. Pesmi so bile po večini domoljubne, napisane v romantičnem slogu. Pisala je tudi otroške pesmi. Med drugim je leta 1887 objavila »Beatin dnevnik«, svojevrsten ženski roman po zgledu sentimentalnih meščanskih povesti. Luiza Pesjak je pisala prologe za »čitalniške bésede«, priredila in napisala pa je tudi nekaj dramskih besedil ter libreto za opero »Gorenjski slavček«. Pesnica in pisateljica Luiza Pesják se je rodila leta 1828 v Ljubljani.

12. junija pred 120 leti (1903) sta srbski in slovenski skladatelj Stevan Mokranjac in Davorin Jenko skupaj nastopila v beograjskem Narodnem gledališču. Njuno delo je bil himnični pozdrav novemu kralju Petru I. Karađorđeviću, ki mu je Mokranjac namenil »Pozdravno pesem«, Jenko pa pesnitev, imenovano »Apoteoza Karađorđu«. Skladatelja sta ustvarjalno povezala svoja naroda. Davorin Jenko je tako zložil napev pesmi »Bože pravde«, himne Kraljevine in danes Republike Srbije, prav tako pa je ustvaril tudi melodijo pesmi »Naprej, zastava Slave«, ki je danes himna Slovenske vojske. Stevan Mokranjac je Jenka zelo podpiral v njegovih sporih z upravo Narodnega gledališča v Beogradu, označil pa ga je tudi za najboljšega umetniškega ustvarjalca na glasbenem področju in hkrati najpomembnejšega izmed vseh slovanskih glasbenikov, ki so dotlej delovali v srbskem okolju. To oceno potrjuje tudi ugotovitev, da so bili kar tri desetletja vsi glasbeni uspehi Srbskega narodnega gledališča v Beogradu neločljivo povezani z imenom leta 1835 v Dvôrjah pri Cerkljah na Gorenjskem rojenega Davorina Jenka. Srbski kulturni center iz Ljubljane je z Nacionalnim svetom slovenske narodne manjšine v Srbiji v spomin na skupno delo obeh skladateljev 12. junij razglasil za dan srbsko-slovenskega prijateljstva.

Pozno popoldne 12. junija 1991, dva tedna pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti, je proti najvišjemu vrhu Slovenije poletel policijski helikopter s skupino gorskih reševalcev. Na Triglavu, kjer je bilo tedaj še neobičajno veliko snega, so najprej izkopali vrh Aljaževega stolpa in nato izobesili slovensko zastavo. Ta je bila brez današnjega grba, saj še ni bila sprejeta končna odločitev o tem, kakšni bodo simboli nove države. Avtor zamisli in fotografij je bil lani (2022) preminuli fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič. *Posnetek Fotografija Triglava s slovensko zastavo je bila glavni motiv zgodovinske osamosvojitve izdaje časopisa Delo, obstajajo pa tudi televizijski posnetki Janeza Kališnika, snemalca RTV Slovenija.