Mojstrski interpret intelektualnih gledaliških vlog Vojak, pravnik in zgodovinar Od gledališča na osvobojenem ozemlju do filmskih vlog

Naravoslovec poljskega rodu Julij Glowacki je po gimnaziji v Ljubljani v Gradcu študiral matematiko in naravoslovje. Pozneje je poučeval na gimnazijah v Gorici, Gradcu, na Ptuju in v Leobnu, bil vodja samostojnih slovensko-nemških oddelkov gimnazije v Celju ter v letih od 1899 do 1911 ravnatelj gimnazije v Mariboru. V obdobju desetletnega službovanja na Ptuju je Julij Glowacki v izvestju tamkajšnje gimnazije objavil prispevek o metodiki pouka mineralogije ter leta 1885 tam opisal tudi vrste rib v Dravi in njenih pritokih ter pozneje še ribe v Savi in Soči. Preučeval je tudi sistematiko in razširjenost nižjih rastlin, predvsem mahov. Njegove razprave o mahovih Pohorja, Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter kraških in obmorskih pokrajin so temelj poznavanja brioflore v Sloveniji. Odkril in opisal je več novih skupin gliv, lišajev in mahov. Julij Glowacki, ki je zasnoval tudi prvi ključ za določanje cvetnic in praprotnic v slovenskem jeziku, se je rodil leta 1846 v Idriji.

Gledališki igralec, pedagog in organizator Janez Ivan Jerman je študiral na ljubljanski in praški gledališki šoli. Prvič je pred natanko stoletjem nastopil v ljubljanskem Narodnem gledališču in s krajšimi prekinitvami ostal njegov član do upokojitve leta 1960. Vselej je veljal za mojstrskega interpreta intelektualnih vlog. Od leta 1957 je bil predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost in tudi njen rektor. Leta 1980 je za svoje gledališko delo dobil Borštnikov prstan. Ivan Jerman je med drugim napisal tudi knjigo o slovenskih dramskih igralcih med drugo svetovno vojno. Janez Ivan Jerman se je rodil  leta 1900 v Žrnovnici pri Splitu.

Pravnik  in  zgodovinar Lojze Ude se je v prvi svetovni vojni še ne dvajset let star udeležil bojev na različnih bojiščih in dosegel čin poročnika. Zaradi zavzemanja za Jugoslavijo je prišel pred vojaško sodišče, oktobra 1918 pa je sodeloval pri uporu 2. gorskega strelskega polka, s katerim je nato v imenu nove južnoslovanske države začasno zasedel Gorico. Pozneje se je pridružil borcem za severno mejo ter sodeloval v vseh bojih za Koroško. Po diplomi iz prava na ljubljanski pravni fakulteti je kot odvetniški pripravnik služboval v več krajih po Sloveniji. Ob okupaciji se je pred nacisti umaknil v Ljubljano in začel sodelovati z Osvobodilno fronto, od leta 1943 pa je opravljal več pomembnih funkcij; med drugim je bil tudi predsednik verske komisije pri Slovenskem narodnoosvobodilnem svetu. Po vojni je deloval kot izvedenec pri pripravi gradiva za slovenske mejne zahteve, nato pa je bil znanstveni sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja ter višji znanstveni sodelavec Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Lojze Ude se je že kot študent vključil v razprave o položaju slovenskega naroda v Jugoslaviji. Posvetil se je raziskavam zgodovinskih virov, zlasti vprašanju koroških Slovencev, se zavzemal za priznanje zaslug koroškim prostovoljcem in generalu Maistru ter za stvarnejšo in pravičnejšo uradno politiko do slovenske manjšine na Koroškem. Pravnik in zgodovinar Lojze Ude se je rodil leta 1896 v Križah pri Tržiču.

Leta 1926 se je v Mariboru rodila gledališka in filmska igralka Ivanka Mežan. Igralsko kariero je začela leta 1944 v partizanskem gledališču na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. Po vojni je končala Akademijo za igralske umetnosti v Ljubljani ter bila do leta 1979 članica ljubljanske Drame. *Posnetek  Ivanka Mežan je nastopala tudi v filmih, prvič leta 1973 kot Maruša v filmu Cvetje v jeseni. V njenem filmskem opusu so še vloge v filmih Let mrtve ptice, Pustota, Na svidenje v naslednji vojni, Ljubljana je ljubljena ter Deklica in drevo. Leta 1995 je Ivanka Mežan prejela Borštnikov prstan.