Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
V Napotkih se odpravljamo v slovensko Sibirijo – na Babno Polje. Tam je bila izmerjena najnižja uradna temperatura v Sloveniji, ki je -36,4 °C, povprečna letna temperatura pa je okoli 7 °C, tako da ni nič nenavadnega, če prebivalci kraja kurijo tudi sredi poletja. Tradicija opazovanja vremena je na Babnem Polju sicer že zelo dolga. Kako nalogo v zadnjem letu in pol opravlja Nevenka Ule in da je bila najnižja uradna temperatura v naši državi izmerjena prav na njihovi vremenski postaji, izveste v Napotkih, ki jih je pripravil Aleš Ogrin.
Od marca po Sloveniji obiskujemo številne opazovalce vremena, ki so vključeni v državno mrežo honorarnih meteoroloških opazovalcev Agencije za okolje. V 12. sezoni naPOTkov jih bomo tja do sredine junija spoznali še približno sedem, danes pa gremo v sevniško občino. Nataša Rašl je potrkala na vrata 93-letnega gospoda, ki je prostovoljni meteorološki opazovalec že več kot 40 let.
Verjetno vas ni veliko, ki bi že slišali za vas Čolnica. Brez skrbi, v tokratni epizodi Napotkov jo omenimo večkrat, saj tam živi vremenski opazovalec Slavko Jereb, ki ima dežemer postavljen kar na svojem vrtu pred hišo. Pravi, da v zadnjih letih, odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju in opazovanju vremenskih pojavov, opaža kar nekaj sprememb, med drugim pojav megle. Kaj je še značilno za vreme na Kanalskem kolovratu in zakaj meni, da kostanjev med ni čisti kostanjev med, slišite v novi epizodi 12. sezone Napotkov. Pripravila jo je Ana Skrt.
Naslednja epizoda Napotkov nas bo odpeljala na Zgornji Kamenščak nad Ljutomerom. V omenjenem naselju, na domačem vrtu Stanislave in Darka Beka, se nahaja padavinska postaja, ki ji namenjamo naslednjih (dobrih) 10 minut. Upokojeni par, ki skrbi za postajo zadnjih 5 let, pa je opazovanje vremena spremljalo že od malih nog oz. veliko prej kot sta prevzela to dnevno jutranjo obveznost. Avtorica: Darja Pograjc.
V 12. sezoni naše jutranje nedeljske oddaje naPOTki obiskujemo vremenske postaje po Sloveniji, tokrat ostajamo blizu Ljubljane. Postaja, ki beleži vremenske razmere v zahodnem delu Polhograjskega hribovja, stoji v Topolu pri Medvodah, takoj pod vrhom priljubljene izletniške točke Katarina nad Ljubljano. Prvo meteorološko postajo so v Topolu postavili že leta 1895, nato pa jo večkrat premaknili. Na mestu, kjer stoji zadnjih 30 let, se je ustavila Andreja Čokl.
»Marelice in breskve so zdaj začele cveteti, prvi je bil pa dren,« je Darji Pograjc razložil Franc Čahuk, ki skrbi za padavinsko postajo v vasi Ivanovci. Zadnji dve leti so mu namreč na Agenciji za okolje zaupali novo nalogo. Poleg opazovanja padavin in priprave mesečnega poročila o vremenu, mora zdaj zapisovati tudi fenološka opažanja. Nalogo je z veseljem sprejel. 67-letnik namreč vreme oz. padavine opazuje že več kot 50 let! Pa pojdimo v Prekmurje in preverimo, kako opravlja to delo. Napotki!
Bizeljsko je naselje v občini Brežice, ki leži ob meji s Hrvaško. Tja se je tokrat odpeljala Nataša Rašl v lov za novo epizodo naPOTkov, v kateri trkamo na vrata honorarnih meteoroloških opazovalcev, ki v sodelovanju z Agencijo za okolje v okviru državne meteorološke mreže spremljajo podatke te vrste na določenem območju. Na Bizeljskem imajo sončnih dni dovolj, merilnik za višino snežne odeje ta hip miruje, v pokoju pa je zadnjih 10 let Viktor Karničnik, tamkajšnji prebivalec. In točno toliko časa na vrtu pred njegovo hišo stoji tudi vremenska hišica.
12. sezona Napotkov prinaša spoznavanje dela na postajah državne meteorološke mreže oziroma v njej obiskujemo opazovalce, ki po vsej državi skrbijo za to, da na Agencijo za okolje prihajajo ažurirani podatki o vremenu na določenem območju. Bili smo že v Vipavski dolini, Sevnem, danes pa je čas za obisk Koroške. Gremo na vremensko postajo Šmartno pri Slovenj Gradcu.
naPOTki gredo v jugovzhodni del občine Šmartno pri Litiji, v vas Sevno, kjer vreme ''merijo'' že več kot 60 let. Prebivalcev je po zadnjih podatkih nekaj manj kot 50, med njimi tudi meteorološki opazovalec, ki je pred štirimi leti prevzel omenjeno nalogo od gospe, ki je meritve opravljala od začetka. Z vidika klimatologije je Sevno - zaradi specifične lege v Posavju - zelo pomembna točka. Tudi zato imajo meteorološke meritve in opazovanja tam dolgoletno tradicijo.
12. sezono naPOTkov začenjamo z obiskom padavinske postaje v Podragi v Vipavski dolini, kjer upokojeni gradbenik Miro Trošt že več kot 15 let vsak dan odčita količino padavin in zabeleži pomembnejše atmosferske pojave. Padavinsko poročilo nato konec meseca pošlje na Agencijo za okolje, kjer podatke pretipkajo v digitalno bazo, poročilo pa shranijo v arhivu.
V Napotkih se odpravljamo v srce Oglarske dežele. Tam 30 kilometrov vzhodno od Litije, 30 kilometrov severozahodno od Trebnjega in 70 kilometrov od Ljubljane leži Smučarsko rekreacijski center Dole pri Litiji. Smučišče ima skupno en kilometer prog, eno vlečnico, stavijo pa na domačnost, ki k njim vedno znova vrača smučarje, ki se spustijo po strminah. To domačnost je na smučišču Dole pri Litiji izkusil tudi Aleš Ogrin.
Tokrat smo ugodno smuko iskali na smučišču, ki se vzpenja nad knežjim mestom in pod Tolstim vrhom. 15-minutna vožnja nas iz Celja pripelje na smučišče Celjska koča. Prvič so tam smučali že leta 1932. Malo smučišče nudi skupaj 1200m prog, dve vlečnici in trak za najmlajše pa omogočajo smuko za vso družino. Na voljo je tudi nočna smuka, zato se radi pohvalijo, da imajo vse, kar imajo veliki.
Odprava NaPOTkov je tokrat obiskala smučišče, ki je od Ljubljane oddaljeno pičlih 25 kilometrov. Smučišče Šentjošt nad Horjulom se razteza na površini hektar in pol, leži na nadmorski višini 600 metrov in spominja na amfiteater sredi vasi. Čeprav malo smučišče, ima vse kar imajo veliki: umetno zasneževanje, nočno smuko, šolo smučanja, nujno medicinsko pomoč in več kot 50 letno tradicijo. Zadnja leta so, kljub prislovično zelenim zimam, za Šentjošt ugodna- lani so imeli 82 smučarskih dni, današnji je 32-ti v letošnji sezoni. Bojan Leskovec je spoznal družinam prijazno smučišče Šentjošt nad Horjulom na sončen in mrzel zimski dan, ki ga je popestril živahen počitniški utrip.
V nekaterih delih severovzhodne Slovenije so – vsaj za zdaj – ostali brez snežne odeje. Tudi na najnižje ležečem smučišču pri nas, ki deluje od konca 90-ih let prejšnjega stoletja: na Smučišču Globoki klanec, ki leži v trikotniku med Ptujem, Ormožem in Ljutomerom. Lanska sezona je bila najuspešnejša, na letošnjo še optimistično čakajo.
18 km od Ajdovščine, 17 km od Idrije in 22 km od Logatca se nahaja smučišče SKI BOR Črni vrh. Darja Pograjc se je v četrtek dopoldne odpravila v snežnobelo odeto idilo v omenjene konce – proti Črnemu vrhu nad Idrijo. V času njenega obiska je smučišče pravzaprav šele ravno dobro zaživelo. Pretekli vikend je bil namreč prvi, ki je dejansko ponudil vremenske pogoje, ki so omogočili odprtje smučišča.
Veste, kje je bila zgrajena ena prvih smučarskih sedežnic v Sloveniji? Ali pa raje kar v bivši Jugoslaviji? Odgovor je za marsikoga malce nepričakovan – na Španovem vrhu, smučišču nad Jesenicami in pod Golico. Planina pod Golico je sicer najbolj znana po rastišču narcis, a nekoč je bila tudi pomembno smučarsko središče, dolgo časa pa je veljala za najdaljo sedežnico v skupni državi. Po zaslugi zanesenjaških domačinov, ki so leta 2016 sedežnico in smučišče odkupili od občine Jesenice in ju tako rešili pred uničenjem, pa se lahko smučarji tudi letos med vikendi smučajo na 2.200 metrov dolgi progi.
Nadaljujemo serijo Napotkov, v kateri obiskujemo manjša slovenska smučišča. Iz 430 metrov nadmorske višine v Zasavju, kjer smo obiskali prvo smučišče Kandrše Vidrga, se zdaj v iskanju snega dvigamo nad 1200 metrov nadmorske višine, kjer leži smučišče z imenom Trije kralji. Glede na klasifikacijo Ministrstva za infrastrukturo sicer to smučišče na Pohorju sodi med velika smučišča. Glede na klasifikacijo, ki jo upoštevajo pri projektu Naj smučišče, in klasifikacijo, ki jo ima Združenje slovenskih žičničarjev, pa spada pod manjša smučišča. V sredo, ko sta bili tam odprti dve od skupno štirih smučarskih prog, se je na Tri kralje odpravila Darja Pograjc.
Serijo oddaj NaPOTki, v kateri bomo obiskovali manjša slovenska smučišča, začenjamo v Zasavju, na le 430 metrih nadmorske višine. Tam se v Krajevni skupnosti Mlinše-Kolovrat nahaja smučišče Kandrše Vidrga. Kljub temu, da je manjša dolina, v kateri leži, hladnejša od okoliških krajev, se vse pogosteje zanašajo na umetno zasneževanje. Smučišče je namenjeno najmlajšim, ima pa tudi sankališče. Obiskala ga je Andreja Gradišar.
»Slovenija je povezana z avtocesto od palm ob Jadranskem morju do štorkelj ob 'panonskem morju',« so konec oktobra leta 2008 zapisali v časniku Finance. Takrat so namreč odprli celotno pomursko avtocesto A5 Maribor-Pince, kar je prineslo olajšanje predvsem prebivalcem ob tranzitno zelo obremenjeni cesti od Lenarta mimo Gornje Radgone proti Murski Soboti in naprej proti Dolgi vasi oz. meji z Madžarsko. Avtocesta A5 se v razcepu Dragučova odcepi od avtoceste A1, poteka prek Slovenskih goric in Prekmurja in je bila dokončana rekordno hitro. Pospešeno so jo začeli graditi leta 2006 in dokončali dve leti pozneje. Izjema je bil že leta 2000 začeti odsek Vučja vas – Beltinci, ki je pravzaprav predstavljal 'obvoznico' Murske Sobote in je bil končan že leta 2003. Prav ta del pomurske avtoceste se lahko pohvali tudi z najdaljšima slovenskima cestnima mostovoma prek reke Mure, dolga sta 837 oz. 833 metrov. Druge značilnosti 'pomurke' je odkrivala Andreja Čokl.
Pot nas bo tokrat popeljala po najmlajši slovenski avtocesti A4. Avtocesta Draženci–Gruškovje teče najprej po Dravskem polju, po prečkanju vodotoka Polskava pa preide na gričevnato območje Haloz. V nasprotju z drugimi je zgraditev tega projekta civilna iniciativa težko pričakovala, celoten proces od začetka do konca pa se bere kot dober roman. Ob odprtju se je izboljšala kakovost življenja ljudi ter povečala prometna varnost. A4 je namreč prevzela velik del mednarodnega tranzitnega prometa med mednarodnima mejnima prehodoma Šentilj in Gruškovje. O tem, kakšen je občutek, ko izveš, da bodo porušili tvoj dom, ki stoji na trasi bodoče avtoceste, in še o drugih zanimivostih A4 v NaPOTkih.
Neveljaven email naslov
