Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Obalno-kraška regija: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in Črni Kal
Naslovna izjava pripada domačinki v Črnem Kalu Neviji Šuligoj, s katero se lahko še kako strinjamo. Pa naj gre za kraje, kulinarika, sosede... Spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi.
V Obalno-kraški regiji smo naredili 3 postojanke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.
BOTANIČNI VRT SEŽANA
Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schőnbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: »V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna.« Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.
TONINA HIŠA
Sveti Peter nad vasjo Dragonja v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: »Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali.«
ČRNI KAL
Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal. Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz pliša, mikro drsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.
Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.
Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl.
Suša nima svoje krajevne table, niti prebivalcev. Je pa to kraj, ki ima dve kapelici, čudežni studenec, cerkev na vrhu skalne pečine, nekaj sprehajalnih poti, plezalno steno, v neposredni bližini pa je Selška Sora, ki je še posebej poleti primerna za hitro osvežitev. Sušo najdete približno 3 kilometre po tem, ko prevozite Železnike. Sicer pa se nahaja med Železniki in Zalim Logom, krajem, ki je med drugim znan po »senci in zelju«. Zakaj, v Napotkih razloži Darja Pograjc, ki je v Suši senco in hlad iskala pretekli teden, ko so se nižinski kraji borili z vročino.
V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač.
Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom.
In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Med poletjem smo si v oddaji NaPOTki zastavili nov cilj: obiskali bomo kraje z imeni, ki jih, če jih napišemo z malo začetnico, uporabljamo v vsakdanjem jeziku za opis predmetov ali pojmov. Prvi je povezan s poletjem: otok. Če ste pomislili na Izolo, na Otočec, na Blejski ali mogoče Mariborski otok, ste zavili v napačno smer. Odpravili smo se v Otok. Ja, nismo se zmotili: v vas Otok, edini naseljen otok v Sloveniji, ki danes sicer le še redko postane otok sredi Cerkniškega jezera.
Tokratni cilj je v Posavju. 510 metrov dolg osvetljen predor, namenjen kolesarjem in pešcem, zgledno obnovljen grad, sicer eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem, gostinec, ki je nekdanji olimpijski in svetovni prvak, pa še bi lahko naštevali. Vse to je obiskala Nataša Rašl v Brestanici in njeni okolici. Najprej je odšla v vas Anže, kjer kakšnega Anžeta sicer ni našla, je pa tam in v okolici srečala kar nekaj zanimivih sogovornikov.
Po približno kilometru vožnje od Šmartnega proti Dobrovem v Goriških Brdih se cesta odcepi levo in na griču nas pozdravi idilična vasica - Biljana. O njeni zgodovini je znanega marsikaj, prav tako pa je vas nosila pomembno vlogo za buditev narodne zavesti in ohranjanja slovenske kulture v teh obmejnih krajih in veljalo je, da "če si rekel Biljana, so jo poznali daleč naokrog". Z radijskim mikrofonom se jo je odpravila raziskovat Mojca Delač.
Obcestno naselje, 306 metrov nadmorske višine, vrtec, cerkev, trgovina in gasilski dom. Tako bi verjetno lahko opisali kar precej manjših slovenskih krajev. Ampak s tem se seveda na Prvem ne bomo zadovoljili, vsak kraj ima namreč svoje zgodbe in Ožbalt, ki se nahaja v občini Podvelka, jih ima veliko! Darja Pograjc jih je odkrivala za Napotke. Odkrila je pa legendo o imenu kraja, talilnico svinca, našla naravni amfiteater sredi gozda, poslušala zgodbe o pogumu splavarjev in posnela Ožbalta iz Ožbalta!
Če se je Bojan Leskovec prejšnji teden odpravil v Bojance pa se tokrat Marko Rozman v Markovce. V Občini, ki zajema devet vasi, živi čez 4200 ljudi. V letih pred nastankom občine in v desetletju po tem je prišlo do pravega razcveta mnogih dejavnosti. Kot boste slišali v nadaljevanju se občino bogati izjemna etnografska dediščina. Govorimo o območju države, od koder izhajajo Kurenti in največje pustne zabave. Napotki tokrat v Markovcih.
Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.
Tokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje dvanajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Prisluhnite. Foto: Tina Lamovšek
V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov, ki se je v iskanju soimenjakov krajev podala v Miklavža in Marjeto na Dravskem polju.
Občina Mirna je ena najmlajših slovenskih občin in spada v jugovzhodno statistično regijo. Obsega 22 naselij na 31 km2 in ima približno 2600 prebivalcev.
Ključna beseda oziroma ime današnjih Napotkov je Primož – ime ene od 11ih krajevnih skupnosti v Občini Sevnica, poimenovanje kraja s 24imi prebivalci, v katerem obstajajo tudi cerkev, gasilsko, kulturno-turistično in športno društvo, ki so jih prav tako poimenovali Primož. Med Primožani pa je Katja Krajnc našla tudi moškega s tem imenom, ki skupaj z ostalimi sogovorci poudarja, da imajo v Primožu »marsikaj za pokazat' in za videt'«.
V tretji sezoni Napotkov spoznavamo naselja in iščemo prebivalce, ki nosijo njihova imena. Pretekli teden je tako Darja Pograjc v Gaju poskušala poiskati Gaja ali Gajo. Še pred tem pa preverimo, kateri Gaj je sploh obiskala – po podatkih Statističnega urada RS so namreč v Sloveniji trije kraji s tem imenom ter več deset krajevnih imen s sestavino »gaj«. Tak je tudi na primer Spodnji Gaj pri Pragerskem, ki je pravzaprav »sosed« tistega Gaja, ki ga gremo zdaj obiskat. Napotki!
Neveljaven email naslov