Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Posavska regija: ribniki v Mačkovcih pri Brestanici, Bohorski slapovi, Ajdovska jama, Raka in Krakovski gozd
Turistični delavci obiskanih krajev bi rekli, da je Posavje »speča princesa slovenskega turizma.« Tukaj ni toliko razvpitih izletniških točk, pohodniške poti, jame in druge naravne znamenitosti niso tako obljudene, kar pa ne pomeni, da niso vredne obiska. Verjetno nasprotno.
Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Prvega od skritih kotičkov zgornjega roba Posavja sem obiskala v jutranjih urah. Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljem mimo Brestanice. Idilična lokacija z urejenim postajališčem za avtodome ponuja vse za kratek oddih, obenem pa omogoča lovljenje številnih vrst rib. Po besedah predsednika ribiške družine Brestanica – Krško Aleša Buršiča so to krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika.
Naslednja točka, ki je prav tako povezana z vodo, vendar bo zahtevala nekaj več vzdržljivosti, je Pot štirih slapov pod Bohorjem. V občini Krško je pohodniških poti veliko. Ta je v celoti dolga 12 kilometrov, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, pove, da je celotna pot zelo raznolika - v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu pa boste potok večkrat prečkali in se lahko osvežili v hladnih tolmunih. V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom - ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.
Porodnišnica za netopirje in »preporodnišnica« za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se odpeljem proti Ajdovski jami, kulturnem in zgodovinskem spomeniku lokalnega pomena. To je sicer kratka - 62 metrov dolga - vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so, kot pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna, nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji. Ogled Ajdovske jame je ravno zaradi njih možen le po predhodni najavi, pa še to samo med 15. oktobrom in 15. aprilom. Zdaj v poletnem času namreč samice kotijo mladiče, zato je pomembno, da jih ne motimo.
»Danes smo ponosni, da smo č'bularji«
Od Ajdovske jame sem v dobrih desetih minutah na Raki. To je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V gostilni Tratnik me pričakata kuharica Ana Tratnik, ki v krušni peči vsak dan pripravlja čebulni kruh in čebulno pogačo, in predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin. Pripovedujeta mi o lokalni sorti čebule, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. Novodobna rdečkasta raška č'bula je velika, bolj ploščate kot okrogle oblike, spodnji koreninski sistem je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule in, kar je zelo pomembno, zelo hitro se razpusti.
Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se peljem mimo Gmajne proti Kostanjevici na Krki. Vendar tokrat me ne zanimajo dolenjske Benetke, pač pa največji sklenjen ostanek nižinskih gozdov pri nas, tj. Krakovski gozd. Z lokalno vodičko Aljo Pincolič se dobim pred skulpturo ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, ki je v tem kraju služboval. Izvem, da je Krakovski gozd mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Po obrobju pragozda, mimo ključnih mokrišč, poteka 8 kilometrov dolga sprehajalna Resslova pot.
»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.
“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.
Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.
Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.
Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.
V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.
Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.
Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.
Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.
Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.
Neveljaven email naslov
