Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


naPOTki

217 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


15.05.2022

Grbi Koroške regije

Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.


08.05.2022

Od zaščitene vijoličaste lepotice do kipa iz časa rimskega cesarstva

Prvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Predstavljamo občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in Hajdina.


01.05.2022

Vzhajajoče sonce, žita in štorklja

V naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.


24.04.2022

Motivov (za občinske grbe) je dovolj za vse

Zakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope.


17.04.2022

Bojevit kot petelin, deloven kot čebelica in značaj mačk pri risu

Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.


10.04.2022

Od orla do "kozozmaja" ali napeta pripoved o dveh grbih

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


03.04.2022

Dobra zgodba in dober grb sta večplastna

Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.


27.03.2022

"Smisel grba je, da se uporablja"

Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.


20.03.2022

Snežatno in Snežeče

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


13.03.2022

Lopata je »zgoraj malo bolj špičasta, spodaj pa malo širša. Tako kot lopata.«

Za tokratne naPOTke smo odšli na Lopato. In to ne tisto Lopato pri Celju ob avtocestnem postajališču, ampak v prav majhno vas pri Hinjah kakšnih 15minut vožnje od Žužemberka, na drugi strani reke Krke. Kraj, ki je v dokumentih prvič omenjen na začetku 15. stoletja, ime pa je dobil po svoji obliki, krasi izjemno lepa in restavrirana cerkev Sv. Neže, zgrajena v 13. stoletju. Že zgodovinsko precej revno območje, kjer zemlja ni zelo dobra za kmetovanje, pa je tudi polno zgodb iz polpretekle zgodovine. Po Lopati smo potovali s pomočjo dolgoletne ravnateljice Osnovne šole Žužemberk Jelke Mrvar, ki se veliko ukvarja s popularizacijo Suhe krajine, in pa s pomočjo Lopatčanke Irene Špiler, ki nam je prijazno razkazala vas, seznanila pa nas je tudi z zakoncema Slavkom in Marijo Robida, ki sta z nami podelila nekaj spominov na to, kako so v Lopati živeli med in po drugi svetovni vojni. Reportažo je pripravila Alja Zore. foto: Lopata, Irena Špiler


06.03.2022

Luža

Znano je, da začetki gradiča mala Vas segajo v leto 1471 in da se je območje današnje vasi Luža imenovalo Grajske Lokve. Vas je svoje ime dobila po naravni luži, ki je bila po premeru velika od 30 do 35 m in globoka okoli 3,5 m. Po sredini je bila pregrajena s skalo na dva dela. Voda se je v njo zlivala ob padavinah po površini, nekaj vode pa je prišlo tudi izpod skal na dnu luže. Po obilnejšem deževju je iz nje voda lahko tekla še 14 dni. Znano je tudi, da je bila ob največji luži najprej pastirska koča. Danes je v vasi Luža 18 naseljenih hiš, vas šteje nekaj več kot 60 prebivalcev, dve družini pa se še vedno preživljata s kmetijstvom. Skozi vas poteka tudi več pohodnih poti, obdajajo pa jo čudoviti razgledi.


27.02.2022

Hrib, ki je dal vetra tudi Rimljanom

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.


27.02.2022

Hrib, ki je dal vetra tudi Rimljanom

V Napotkih se tokrat odpravljamo na Mrzlico, ki že s svojim imenom nakazuje na to, kako mrzlo je lahko tam. Čeprav gre za sredogorski vrh, ki je del Zasavskega hribovja, tam plazovi in zameti snega, sicer bolj značilni za visokogorje, niso nič nenavadnega. In kot taka je pričakala tudi Aleša Ogrina.


20.02.2022

»Ko ljudje rečejo, da nameravajo obiskati Snežnik, je prva dilema, ali mislijo osvojiti vrh ali pa priti na grad.«

Čeprav okrog nas snega ni več veliko, pa ga bomo vseeno nekaj prinesli v naPOTke. To sezono smo odeli v zimska imena. Za tokratno oddajo je Tina Lamovšek odšla proti Snežniku. foto: Mario Žnidaršič (z dovoljenjem TIC Snežnik)


13.02.2022

Kotel in Brlog

Marsikje smo že bili, ampak v Brlogu in v Kotlu pa še ne. Ob številnih križih in težavah, kako bi prišel tja, se je avtor tokratnih NaPotkov Jure K. Čokl spomnil Ščurkov, kjer smo v NaPotkih že bili. In če je Danijela Gruden, predsednica Turističnega društva Turjak vedela za Ščurke, je pomislil, bo vedela tudi za Brlog in Kotel. Res je bilo tako in kmalu sta se odpeljala proti Brlogu in nato še v Kotel. »Kaj pa, če se izgubiva?« Pomislek, ki je bil več kot na mestu. Zakaj? Zato, ker vam v tem primeru ne bi mogel pomagati niti sistem za satelitsko navigacijo.


30.01.2022

Kočev(ar)ska vas Smuka

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.


30.01.2022

Smuka

Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.


23.01.2022

"V NUK-u lahko vidite, kaj se je dogajalo pred 200 milijoni let v Podpeči"

Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.


16.01.2022

"Tukaj je lahko ledeno še dolgo v pomlad"

Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.


09.01.2022

Planota, ki dviguje slovensko starostno strukturo

V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …


Stran 7 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov