Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


naPOTki

217 epizod


Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.

"Tujci vidijo, kakšen zaklad imamo."

09.08.2020

Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija

Jugovzhodna regija: črna človeška ribica pri izviru Jelševnik, reka Krupa, bunker Škrilj

Človeška ribica ni zgolj v Postojni

Da me je navigacija pripeljala na pravi naslov, mi je potrdila železna konstrukcija močerila, ko sem z glavne ceste zavila na stransko pot proti izviru Jelševnika pri Črnomlju, nato pa me je še pred domačijo Zupančič pričakala skulptura črne človeške ribice iz brona. Informacijski center želi predstaviti javnosti tega endemita iz Bele krajine, mi je povedal oskrbnik Rihard Zupančič. Črno podvrsto človeške ribice so odkrili tu pred 34-imi leti.

Seveda vsak zastavi vprašanje: v čem se črna človeška ribica iz Bele krajine razlikuje od svoje slavne sorodnice iz Postojnske jame – bele človeške ribice? »Črna človeška ribica ima še vedno oči in pigment. Tudi število vretenc je malce drugačno.«

Zagledala sem ekran s črno-belimi podobami kamnov. Gre pravzaprav za nočno kamero. »Da se jih ne moti,« pojasni Rihard Zupančič in nadaljuje: »Gre za direkten prenos iz bruhalnika, dejansko gledamo v živo. Zvečer se prebujajo, takrat jih največkrat vidimo. Čeprav zgleda lena, zna biti kar hitra. Med sabo se znajo celo malo 'pošavsati'.«

Reka, ob kateri se na sprehodu osvežiš, hkrati pa je prava paša za oči

S krajevno turistično vodnico Bele krajine Alenko Snoj sva se odpeljali k izviru reke Krupe, ki ga nekateri uvrščajo med najlepše pri nas. Z razlogom. S svojo modro-zeleno barvo – ta je posledica alg, ki živijo v vodi – očara vsakogar, še posebno tiste, ki želijo ovekovečiti trenutek na družbenih omrežjih, sprehod ob reki v zavetju drevesnih krošenj pa ponuja še kako potrebno osvežitev v poletni vročini. Kopanje zaradi nizkih temperatur – te so od 8 do 10 stopinj, gre pač za kraški izvir – ni možno. Izvir je najbolj prepoznavna turistična točka v Semiču. Kako dolgo pot pravzaprav pohodnik prehodi? »Del od izvira Krupe in brvi je dolg 500 metrov, lani je bila pot ravno zaradi postavitve brvi podaljšana za približno 2.5 kilometra,« mi med sprehodom pojasni sogovornica.

Tukajšnja posebnost pa so sladkovodne školjke: »Lupinice so v tem izviru odkrili že leta 1970, niso pa našli živih školjk kongerija. Nato so leta 2010 malo nižje ob toku reke Krupe v eni od teh kraških vodnih jam odkril žive primerke.«

Skrivni kraj sredi kočevskih gozdov

Privoščila sem si še eno ohladitev na posebnem kraju pri Kočevski Reki – v bunkerju Škrilj, nekdaj strogo varovani kočevski skrivnosti. Tudi zdaj skrivnostnost ohranjajo tako, da je edini dovoljen način dostopa organiziran, samostojen pa nikakor ni mogoč. Turistični vodnik po Kočevski Mihael Petrovič mlajši: »Preden krenemo na poti do bunkerja od TIC Kočevska Reka, dobijo obiskovalci prevezo za oči. Iz preprostega razloga – tudi še po letu 1990 so tisti redki obiskovalci bunkerja, ki so takrat lahko prišli do njega, imeli na očeh masko, da niso prepoznali poti do samega objekta. Še vedno je bil na nek način skrivnost, saj je bil v vojaškem upravljanju. To tradicijo smo danes obdržali kot ilustracijo.«

Podzemni objekt v Škrilju – še en, večji objekt je pod vasjo Gotenica, uporablja pa se kot arhiv – so gradili med letoma 1953 in 1957. V bunkerju s 500 metri hodnikov in šestimi podzemnimi sobami bi lahko brez zunanje pomoči 30 oseb preživelo 3 mesece. V prostoru pred objektom obiskovalci v omaricah odložijo telefone ali katere koli druge snemalne naprave, saj so te prepovedane. Pot naju je vodila po dolgem in hladnem hodniku.

Bunker je v stanju, kakršen je bil v 50-ih letih. To je prednost tega bunkerja, da nikoli ni bil posodobljen.

Ogledala sva si bivalne in delovne prostore bunkerja, v katerih se temperatura povzpne na stalnih 17 stopinj. Bunker ni bil nikoli obnovljen – razen kakšne malenkosti. Samo vzdrževan.

»Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost!«

Na koncu pa me je seveda čakal posladek. Dobesedno. V Mirno Peč sem se odpravila pokusit mirnopeške štruklje. Za avtentično izkušnjo je poskrbelo tamkajšnje Društvo podeželskih žena. Štruklje je pripravila njegova predsednica Jelka Krivec: »Mirnopeški štruklji so iz vlečenega testa, nadev pa vsebuje pregreto smetano, cvrtje, ocvirke, včasih tudi malo skute.«

Sama štruklje še vedno pripravljam na tradicionalni način. Testo naredim sama, sestavine so domače – iz domačih kolin in domačih kokoši.

Kljub osnovnemu receptu pa se lahko strinjamo, da je štrukljev toliko, kolikor je gospodinj. Prav vsak nadev se znajde notri: orehi, skuta, pehtran, čemažev pesto, krvavice, zelje, mleto meso, lignji… »Vsaka gospodinja v nadev doda še neko svojo skrivnost in recepturo, ki ustreza njihovi družini.«


14.03.2021

Pri nas imamo reklo: "Obala je zakon!"

Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi


07.03.2021

"Samostojnost občine, kljub njeni majhnosti, prinaša več prednosti kot slabosti"

V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.


28.02.2021

Nimajo železnice, so pa rešili problem vožnje po vesolju

Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.


14.02.2021

"Grad Žužemberk je magnet, ampak imamo še kaj za pokazat"

Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.


07.02.2021

Tolmin - okolica smaragdne Soče ponuja tudi mnogo manj raziskanih kotičkov

Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.


31.01.2021

"Tukaj želimo razvijati serotoninski turizem"

Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.


24.01.2021

"Želimo si gostov, ki bodo znali spoštovati našo tradicijo in kulturo."

Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.


17.01.2021

Ribnica na Pohorju

Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.


10.01.2021

Podvelka

Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.


03.01.2021

"Mi smo potomci Petra Klepca, smo žilavi!"

Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.


13.12.2020

Dobrodošli v Nazarjah, "slovenskem Nazaretu"!

Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.


06.12.2020

Moravske toplice malo drugače

Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.


29.11.2020

"Gnezdo sredi gora"

Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.


22.11.2020

Si Sa Son! Kostel: "Majhen, ampak ima več kot veliki"

Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.


15.11.2020

Vse je bolj »po domače«, naj ljudje slišijo, »kuko mi govoremo«!

Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko! Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija


08.11.2020

Ilirska Bistrica

V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.


01.11.2020

Hodoš: "Hod" v madžarskem jeziku pomeni bober

Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.


25.10.2020

Divača: pravo bogastvo se skriva pod zemljo

Nadpovprečno veliko avtov (631 na 1000 prebivalcev) in eden največjih selitvenih prirastov v naši državi. Tako so nam Divačo ob začetku 2. serije naših naPOTkov predstavili na statističnem uradu. Če govorimo o presežkih, pa v tej občini nikakor ne moremo mimo kraških jam. V Divači na primer leži ena najdaljših slovenskih jam – 20 kilometrov dolga Kačna jama, v katero se jamarji spustijo skozi 180 metrov globoko vhodno brezno. To seveda pomeni, da ni dostopna vsakomur; so pa vsakomur dostopne točke, ki jih je obiskala Andreja Gradišar. Pelje nas na Krasoslovno naravoslovno učno pot, odkrivanje druge dimenzije v Divaški jami in druženje z filmskimi zvezdami v Muzeju slovenskih filmskih igralcev.


18.10.2020

Bovec: krafi, ovčji sir, ostanki 1. sv. vojne in naravne lepote

Velik del občine, ki jo predstavljamo danes, leži v Triglavskem narodnem parku, in to dejstvo zelo verjetno zaznamuje tudi naslednje podatke – po površini se občina uvršča na 4. mesto, po številu prebivalcev pa šele na 152. mesto. V povprečju v občini Bovec na kvadratnem kilometru živi le 8 prebivalcev. Spoznali smo, katera je skrivna sestavina bovških krafov, obiskali sirarno, kjer pridelujejo bovški sir s certifikatom, v kaverni spoznavali življenje vojakov med fronto in na koncu še uživali v čudoviti naravi Lepene, kjer je Šunikov vodni gaj.


08.10.2020

Napotki - Gorje

Tokrat se v Napotkih odpravljamo v občino Gorje! Kraj z imenom Gorje sicer ne obstaja, obstajata pa Spodnje in Zgornje Gorje. Četudi po številu prebivalcev sodi med manjše slovenske občine, po površini in po naravnih lepotah gotovo ne. Prvič so bile Gorje omenjene že leta 1173, slovijo pa po bogati fužinarsko-kovaški tradiciji in zvončarstvu. Ena največjih in najbolj poznanih naravnih znamenitosti v gorjanski občini je nedvomno med Hom in Boršt vrezana Soteska Vintgar. A o njej v tokratnih Napotkih ne bomo. Raje se posvetimo manj poznanim kulturnim, zgodovinskim in naravnim znamenitostim gorjanskega. Na pot sta se podala Katja Krajnc in Peter Močnik.


Stran 10 od 11
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov