Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Občina Hodoš ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, približno 370 prebivalcev in samo dve naselji (Hodoš in Krplivnik)
Občina Hodoš leži na skrajnem severovzhodu države, na Goričkem. Z zahodne strani jo objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko.
V občini sta dva stražna stolpa, ki pričata o zgodovini tega območja. Zgrajena sta bila kmalu po drugi svetovni vojni, ko so po celotnem mejnem območju nekdanje Jugoslavije zrasle karavle, ki so tvorile tesno verigo vojaškega nadzora. Rozalija Totić, upokojena vzgojiteljica in predsednica Kulturno-turističnega društva Örség Hodoš, razloži, da sta bila pred kratkim obnovljena.
"Tukaj sta bili tudi dve karavli, ki sta imeli kontrolne točke na podstrešjih, ampak ni bilo takšnega razgleda in so potrebovali še dodatna stolpa. Nadzorovali so predvsem stometrski pas tukaj ob meji. Jaz se še spomnim, da sem imela kot tukaj rojena posebno dovoljenje, da sem lahko šla v ta pas."
Ob zapornici na Hodoškem jezeru Marjana Hőnigsfeld Adamič z Lutre, inštituta za ohranjanje naravne dediščine, razloži, da je jezero umetno: "Na Goričkem naravnih stoječih vod ni. Človek je napravil to jezero, tam v sedemdesetih, osemdesetih so bila narejena." Danes jezero predstavlja habitatni vozel, kjer se živali napajajo in se kopajo. Obiskovalec lahko z nekaj sreče sreča celo vidro ali bobra.
"Sta kar dobra sostanovalca! Vidra kot zver je pač pametna in če se le da, ne koplje svojih brlogov in rovov, ampak se kar pridruži pridnemu bobru, ki to zgradi zase, potem je pa po navadi v kakšnem delu bobrišča prostor tudi za vidro. Kar zadeva hrano, pa nista konkurenta – bober je rastlinojed, vidra pa je plenilec."
Ob jezeru so opazili tudi ptice, kot so mokoži, rakarji in bobnarice. Na jezeru je pred časom prebivala celo labodja družina z belimi mladiči.
"Odvodnjavanje čistim ob cesti, nenazadnje tudi bankine. Zaradi tega ogromnega dežja, ki je bil v zadnjem času pri nas, je veliko zamuljenih jarkov," pove župan Hodoša Ludvik Orban, ko skoči s svojega bagra in me pozdravi. V občini ta hip živi približno 370 prebivalcev. Vsak nov prišlek je še kako pomemben.
"Pred dvema mesecema sta se priselili dve družini, dve petčlanski družini, to se pravi 10 ljudi. Nekje vedno bojujemo z Osilnico, ker tudi Osilnica je tu nekje. Mi imamo seveda povezavo z županjo in včasih se pogovarjava. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, je rekla, da jih je več kot nas."
Oddaljenost je sicer verjetno res največja slabost občine, pa še ta je v teh časih, ko se moramo držati bolj narazen, prej prednost. Je pa kakovost življenja visoka – še zrak tu diši drugače, bolj čisto, bolj domače, zagotavljajo domačini.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Občina Hodoš ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, približno 370 prebivalcev in samo dve naselji (Hodoš in Krplivnik)
Občina Hodoš leži na skrajnem severovzhodu države, na Goričkem. Z zahodne strani jo objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko.
V občini sta dva stražna stolpa, ki pričata o zgodovini tega območja. Zgrajena sta bila kmalu po drugi svetovni vojni, ko so po celotnem mejnem območju nekdanje Jugoslavije zrasle karavle, ki so tvorile tesno verigo vojaškega nadzora. Rozalija Totić, upokojena vzgojiteljica in predsednica Kulturno-turističnega društva Örség Hodoš, razloži, da sta bila pred kratkim obnovljena.
"Tukaj sta bili tudi dve karavli, ki sta imeli kontrolne točke na podstrešjih, ampak ni bilo takšnega razgleda in so potrebovali še dodatna stolpa. Nadzorovali so predvsem stometrski pas tukaj ob meji. Jaz se še spomnim, da sem imela kot tukaj rojena posebno dovoljenje, da sem lahko šla v ta pas."
Ob zapornici na Hodoškem jezeru Marjana Hőnigsfeld Adamič z Lutre, inštituta za ohranjanje naravne dediščine, razloži, da je jezero umetno: "Na Goričkem naravnih stoječih vod ni. Človek je napravil to jezero, tam v sedemdesetih, osemdesetih so bila narejena." Danes jezero predstavlja habitatni vozel, kjer se živali napajajo in se kopajo. Obiskovalec lahko z nekaj sreče sreča celo vidro ali bobra.
"Sta kar dobra sostanovalca! Vidra kot zver je pač pametna in če se le da, ne koplje svojih brlogov in rovov, ampak se kar pridruži pridnemu bobru, ki to zgradi zase, potem je pa po navadi v kakšnem delu bobrišča prostor tudi za vidro. Kar zadeva hrano, pa nista konkurenta – bober je rastlinojed, vidra pa je plenilec."
Ob jezeru so opazili tudi ptice, kot so mokoži, rakarji in bobnarice. Na jezeru je pred časom prebivala celo labodja družina z belimi mladiči.
"Odvodnjavanje čistim ob cesti, nenazadnje tudi bankine. Zaradi tega ogromnega dežja, ki je bil v zadnjem času pri nas, je veliko zamuljenih jarkov," pove župan Hodoša Ludvik Orban, ko skoči s svojega bagra in me pozdravi. V občini ta hip živi približno 370 prebivalcev. Vsak nov prišlek je še kako pomemben.
"Pred dvema mesecema sta se priselili dve družini, dve petčlanski družini, to se pravi 10 ljudi. Nekje vedno bojujemo z Osilnico, ker tudi Osilnica je tu nekje. Mi imamo seveda povezavo z županjo in včasih se pogovarjava. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, je rekla, da jih je več kot nas."
Oddaljenost je sicer verjetno res največja slabost občine, pa še ta je v teh časih, ko se moramo držati bolj narazen, prej prednost. Je pa kakovost življenja visoka – še zrak tu diši drugače, bolj čisto, bolj domače, zagotavljajo domačini.
Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.
Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.
4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
V tokratnih naPOTkih smo se odpravili v Goriško statistično regijo. Kaj nam o zgodovini, naravi in kulturi občin Vipava in Nova Gorica povesta njuna grba, smo govorili z lokalno turistično vodnico iz Vipave Jano Kete in sodelavko Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC Sazu na novogoriški raziskovalni postaji dr. Petro Kolenc. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Med grbi občin na Gorenjskem smo si izbrali grb občine Žirovnica, z njim pa bomo ta del Slovenije spoznali predvsem kot zibelko kulturne dediščine Slovenije. V majhni občini na severu Slovenije leži najvišji vrh Karavank Stol, čeznjo pelje pohodniška pot Julijana Trail, tam najdemo tudi eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji - Ajdno, a raziskovanja te občine se bomo lotili prav s pomočjo grba. Na zlato obrobljenem zelenem ščitu je v satovje nanizanih 5 zlatih peres. Simbolizirajo 5 velikih mož, pet piscev, ki so se rodili na območju majhne, le dobrih 42 km2 velike občine.
Obalno- kraška statistična regija obsega dobrih 1000 kvadratnih kilometrov površine Slovenije in je tako ena njenih manjših regij, v kateri živi približno 5,5 odstotkov prebivalcev. Ankaran, Divača, Hrpelje- Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran in Sežana so občine, ki jo sestavljajo, in bržkone bi znali opisati vsaj kakšen njihov grb, morda obalnih. Od sonca do bele golobice z oljčno vejico v kljunu in seveda piranskega rdečega križa Svetega Jurija. Mi pa bomo tokrat spoznali dva malo manj znana in skoznju tudi zgodbe krajev, ki jih objemata. Gremo na Kras z Mojco Delač!
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Koroška je regija, do katere nas pripelje grozna cesta, po kateri se vsak dan vijejo kolone pločevine, v kateri Korošice in Korošci potrpežljivo čakajo na dan, ko bo z gozdom najbolj poraščen del Slovenije vendarle dobil svoje okno v svet. Razdeljena je na 12 občin, vsaka ima svoj grb in seveda svojo zgodbo o tem, kako je ta nastal. Da bi prišel na Koroško in poizvedel, kaj predstavljajo njihovi grbi je na prej omenjeni cesti svoje zdravje tvegal kolega Jure K. Čokl. Cesta ga je pripeljala do Slovenj Gradca, kjer je sredi mesta na Starem trgu zavil v Koroško galerijo likovnih umetnosti, kjer ga je sprejel Marko Košan, kustos in muzejski svetnik galerije, sicer pa umetnostni zgodovinar.
Prvi od dveh grbov, ki ju spoznamo tokrat, je nastal leta 1999, motiv zanj izhaja iz bogate kulturne zgodovine, drugi pa je nastal leta 2006 in poudarja predvsem naravne znamenitosti občine. Predstavljamo občinska grba Podravske statistične regije: Poljčane in Hajdina.
V naPOTkih bomo tokrat raziskovali nekatere grbe Pomurske statistične regije. Aleš Ogrin se je tja odpravil v lov za vzhajajočim soncem, različnimi žiti in seveda štorkljo. Omenjene značilnosti območja je našel v občinah Murska Sobota, Odranci in Velika Polana.
Zakaj je avtorica tokratnih naPOTkov po Primorsko-notranjski statistični regiji izbrala Postojno, Cerknico in Bloke? Zato, ker je v 1. sezoni raziskovala ostale kraje v omenjeni regiji. V aktualni seriji naših jutranjih reportaž pa odkrivamo slovenske občinske grbe in Nadia Petauer v naslednjih minutah vabi v družbo človeške ribice, orla z zlatim kljunom, abstraktnih vodnih in gozdnih linij ter najstarejšega smučarja na območju srednje Evrope.
Odpravili smo se v Jugovzhodno regijo, a ker je ta sestavljena iz 21 občin in – kakopak – preobsežna za spoznavanje vseh občinskih grbov samo v eni oddaji, je Tina Lamovšek obiskala 3 občine, ki jim je nekaj skupno. Vse imajo v grbu žival! Tokrat bomo spoznali risa, petelina in čebelice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Najmanjša slovenska statistična regija je Zasavje, ki obsega 4 občine oz. 4 grbe, med katerimi večina vsebuje vsaj en element rudarske tradicije. Hrast v grbu občine Hrastnik stoji na črni zemlji, med štirimi polji v grbu občine Zagorje ob Savi je eno obarvano črno, občina Trbovlje pa ima v grbu črn rudarski voziček s premogom. Darja Pograjc je podrobneje raziskala prav slednjega in pa litijskega, ki od omenjenih nekoliko izstopa.
Od arheološko in zgodovinsko zelo dobro dokumentiranega in relativno preprostega grba občine Brežice še iz 16. stoletja, do razgibanega sevniškega grba, ki je predvsem v zadnjih desetletjih doživel prenovo, ter nazadnje grba občine Bistrica ob Sotli, ki je samostojna šele dobrih 20 let, in je nastal po ideji enega samega človeka ... Sogovorniki: avtor grba občine Bistrica ob Sotli in kipar Franci Černelč, Mihaela Kovačič, zgodovinarka v Posavskem muzeju Brežice, ter akademski slikar in profesor likovnega pouka na brežiški gimnaziji Alojz Konec, ki je zasnoval celostno grafično podobo Občine Sevnica.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Neveljaven email naslov
