Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Občina Hodoš ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, približno 370 prebivalcev in samo dve naselji (Hodoš in Krplivnik)
Občina Hodoš leži na skrajnem severovzhodu države, na Goričkem. Z zahodne strani jo objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko.
V občini sta dva stražna stolpa, ki pričata o zgodovini tega območja. Zgrajena sta bila kmalu po drugi svetovni vojni, ko so po celotnem mejnem območju nekdanje Jugoslavije zrasle karavle, ki so tvorile tesno verigo vojaškega nadzora. Rozalija Totić, upokojena vzgojiteljica in predsednica Kulturno-turističnega društva Örség Hodoš, razloži, da sta bila pred kratkim obnovljena.
"Tukaj sta bili tudi dve karavli, ki sta imeli kontrolne točke na podstrešjih, ampak ni bilo takšnega razgleda in so potrebovali še dodatna stolpa. Nadzorovali so predvsem stometrski pas tukaj ob meji. Jaz se še spomnim, da sem imela kot tukaj rojena posebno dovoljenje, da sem lahko šla v ta pas."
Ob zapornici na Hodoškem jezeru Marjana Hőnigsfeld Adamič z Lutre, inštituta za ohranjanje naravne dediščine, razloži, da je jezero umetno: "Na Goričkem naravnih stoječih vod ni. Človek je napravil to jezero, tam v sedemdesetih, osemdesetih so bila narejena." Danes jezero predstavlja habitatni vozel, kjer se živali napajajo in se kopajo. Obiskovalec lahko z nekaj sreče sreča celo vidro ali bobra.
"Sta kar dobra sostanovalca! Vidra kot zver je pač pametna in če se le da, ne koplje svojih brlogov in rovov, ampak se kar pridruži pridnemu bobru, ki to zgradi zase, potem je pa po navadi v kakšnem delu bobrišča prostor tudi za vidro. Kar zadeva hrano, pa nista konkurenta – bober je rastlinojed, vidra pa je plenilec."
Ob jezeru so opazili tudi ptice, kot so mokoži, rakarji in bobnarice. Na jezeru je pred časom prebivala celo labodja družina z belimi mladiči.
"Odvodnjavanje čistim ob cesti, nenazadnje tudi bankine. Zaradi tega ogromnega dežja, ki je bil v zadnjem času pri nas, je veliko zamuljenih jarkov," pove župan Hodoša Ludvik Orban, ko skoči s svojega bagra in me pozdravi. V občini ta hip živi približno 370 prebivalcev. Vsak nov prišlek je še kako pomemben.
"Pred dvema mesecema sta se priselili dve družini, dve petčlanski družini, to se pravi 10 ljudi. Nekje vedno bojujemo z Osilnico, ker tudi Osilnica je tu nekje. Mi imamo seveda povezavo z županjo in včasih se pogovarjava. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, je rekla, da jih je več kot nas."
Oddaljenost je sicer verjetno res največja slabost občine, pa še ta je v teh časih, ko se moramo držati bolj narazen, prej prednost. Je pa kakovost življenja visoka – še zrak tu diši drugače, bolj čisto, bolj domače, zagotavljajo domačini.
Danes gremo v Pomursko statistično regijo, ki jo sestavlja 27 občin. Med njimi so na primer tudi Apače, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Zdaj pa gremo na skrajni severovzhod države – v občino, ki jo z zahodne strani objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko. Občina, ki jo je obiskala Darja Pograjc, ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, okoli 370 prebivalcev in zgolj dve naselji: Krplivnik in Hodoš.
Občina Hodoš ima dobrih 18 kvadratnih kilometrov površine, približno 370 prebivalcev in samo dve naselji (Hodoš in Krplivnik)
Občina Hodoš leži na skrajnem severovzhodu države, na Goričkem. Z zahodne strani jo objema občina Šalovci, z vzhodne pa državna meja z Madžarsko.
V občini sta dva stražna stolpa, ki pričata o zgodovini tega območja. Zgrajena sta bila kmalu po drugi svetovni vojni, ko so po celotnem mejnem območju nekdanje Jugoslavije zrasle karavle, ki so tvorile tesno verigo vojaškega nadzora. Rozalija Totić, upokojena vzgojiteljica in predsednica Kulturno-turističnega društva Örség Hodoš, razloži, da sta bila pred kratkim obnovljena.
"Tukaj sta bili tudi dve karavli, ki sta imeli kontrolne točke na podstrešjih, ampak ni bilo takšnega razgleda in so potrebovali še dodatna stolpa. Nadzorovali so predvsem stometrski pas tukaj ob meji. Jaz se še spomnim, da sem imela kot tukaj rojena posebno dovoljenje, da sem lahko šla v ta pas."
Ob zapornici na Hodoškem jezeru Marjana Hőnigsfeld Adamič z Lutre, inštituta za ohranjanje naravne dediščine, razloži, da je jezero umetno: "Na Goričkem naravnih stoječih vod ni. Človek je napravil to jezero, tam v sedemdesetih, osemdesetih so bila narejena." Danes jezero predstavlja habitatni vozel, kjer se živali napajajo in se kopajo. Obiskovalec lahko z nekaj sreče sreča celo vidro ali bobra.
"Sta kar dobra sostanovalca! Vidra kot zver je pač pametna in če se le da, ne koplje svojih brlogov in rovov, ampak se kar pridruži pridnemu bobru, ki to zgradi zase, potem je pa po navadi v kakšnem delu bobrišča prostor tudi za vidro. Kar zadeva hrano, pa nista konkurenta – bober je rastlinojed, vidra pa je plenilec."
Ob jezeru so opazili tudi ptice, kot so mokoži, rakarji in bobnarice. Na jezeru je pred časom prebivala celo labodja družina z belimi mladiči.
"Odvodnjavanje čistim ob cesti, nenazadnje tudi bankine. Zaradi tega ogromnega dežja, ki je bil v zadnjem času pri nas, je veliko zamuljenih jarkov," pove župan Hodoša Ludvik Orban, ko skoči s svojega bagra in me pozdravi. V občini ta hip živi približno 370 prebivalcev. Vsak nov prišlek je še kako pomemben.
"Pred dvema mesecema sta se priselili dve družini, dve petčlanski družini, to se pravi 10 ljudi. Nekje vedno bojujemo z Osilnico, ker tudi Osilnica je tu nekje. Mi imamo seveda povezavo z županjo in včasih se pogovarjava. Nazadnje, ko sva se pogovarjala, je rekla, da jih je več kot nas."
Oddaljenost je sicer verjetno res največja slabost občine, pa še ta je v teh časih, ko se moramo držati bolj narazen, prej prednost. Je pa kakovost življenja visoka – še zrak tu diši drugače, bolj čisto, bolj domače, zagotavljajo domačini.
Odločitev, kam se odpraviti na Gorenjskem, je bila zato težka, a izognili smo se najbolj turistično obremenjenim delom in se ustavili v občini Tržič in Jezersko. Gre za občini, ki ju povezuje kar nekaj stvari – obe sta zaznamovala voda in veliki koroški potres v 14. stoletju, na severu mejita na Avstrijo, s katero sta povezani s prelazom, obe sta raj za pohodnike.
V deseti od dvanajstih reportaž naPOTki bomo spoznavali Savinjsko regijo, ki je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije; na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do Osrednje Celjskega in Dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Andreja Gradišar je regijo začela raziskovati v Zidanem Mostu, kjer se je čez Savo, da bi prišla do Savinje, odpravila s cicko. Grajska gospa ji je družbo delala na gradu Žovnek. Bila je v najvišji slovenski jami, ki je dostopna turistom – Snežni jami. Povzpela se je na skalni samotar Igla in v Logarski dolini iskala izvir reke Savinje.
Z 9. reportažo po vrsti od skupno 12 vam že vse poletje v nedeljskem jutru dajemo ideje za izlete v rubriki 'naPOTki'. Tokrat smo se odpravili v jugovzhodno regijo, ki je po površini naša največja. V enoto povezuje štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija. Tina Lamovšek se je v ta del naše države odpravila predvsem po osvežitev, posladek in da poteši svojo radovednost. Šla je spoznavat črno človeško ribico, se ohladit na sprehodu ob reki Krupi in v skrivnostnem bunkerju Škrilj, na koncu pa vedno pride sladica – na mizi so se znašli mirnopeški štruklji. Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
12 poletnih nedelj, 12 reportaž, 12 statističnih regij Slovenije. Osma po vrsti bo na sporedu danes – Darja Pograjc se je odpravila v najmanjšo, tako po površini kot po številu prebivalcev. Podcenjeni grdi raček slovenskega turizma bi lahko poimenovali zasavsko regijo, vsaj glede na podatke o obiskanosti. Tam je namreč najmanj gneče; lani jo je obiskalo zgolj 1.400 domačih gostov, prespalo jih je še enkrat toliko. Ampak kot uči pravljica o grdem račku, je drugačnost tudi priložnost. Gremo na virtualni ogled rudnika, odkrivat življenje v rudarski koloniji, iskat skrivni grajski rov, raziskovat slovenski Miramar in pripravit krumpantoč!
Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v regiji, ki jo v naPOTkih predstavljamo danes. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje. Primorsko-notranjsko regijo v reportaži spoznamo prek znamenitosti druge največje slovenske občine, tj. občina Ilirska Bistrica, in skozi zgodbe iz Babnega Polja, ki ga največkrat omenjamo v povezavi s temperaturnimi rekordi pod ničlo. A kaj poleg nizkih temperatur še ponuja »slovenska Sibirija«? In kaj je poleg presihajočih jezer in svetovno znanih podzemnih jam še značilnost Primorsko-notranjske regije?
Nataša Rašl je v Posavski statistični regiji obiskala skrite – slabo poznane – slapove na Bohorju v bližini Brestanice, ob ribnikih Mačkovci je z lokalnim ribičem lovila ribe, na Raki se je okrepčala s pogačo, na kateri je obvezna sestavina lokalna raška čebula, sprehodila se je tudi čez Krakovski gozd in med odganjanjem komarjev izvedela, da v njem živijo tudi številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. V Ajdovski jami blizu Leskovca pri Krškem pa je v temi prisluhnila številnim netopirjem, ki si v poletnih mesecih jamo vzamejo ˝za svojo.˝
Če boste v vročih poletnih dneh iskali osvežitev, vam v tokratnih NaPOTkih ponujamo nekaj zamisli za »hlajenje« v goriški statistični regiji: stare obokane vinske kleti in pot divjih užitnih rastlin v Vipavski dolini, grobnico Burbonov in starodavno knjižnico na Kostanjevici v Novi Gorici ter sprehod skozi gozd oz. Park Pečno v Kanalu ob Soči, poln nenavadnih skulptur in umetniških instalacij.
Koroško statistično regijo tvori 12 občin v treh rečnih dolinah: Dravski, Mežiški in Mislinjski. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo leta 2017 na Koroškem ustvarjenih samo en odstotek od vseh slovenskih turističnih nočitev. Zaščitni znak Koroške je 2126m visoka gora Peca, pod katero naj bi po legendi v votlini spal dobri kralj Matjaž s svojo vojsko in čakal, da se bo prebudil, ko se mu bo brada devetkrat ovila okoli mize. So se pa že pred njim prebudili mnogi koroški turistični ponudniki, in če k temu dodamo izjemno zgodovino, številne naravne in kulturne znamenitosti, prijazne ljudi in koroško košto, je razlogov za obisk več kot dovolj. Odkrivanja Koroške se je lotil tudi Bojan Leskovec.
Podravsko statistično regijo je Ana Skrt raziskovala v Ormoških lagunah, Središču ob Dravi, na Gorci in Ulmovem v Halozah ter na Bregu pri Majšperku. Spoznavala je življenje viničarjev, okušala sodobno haloško kulinariko, bila v oljarni z več kot 115 letno tradicijo, spoznala vinarja, ki piše butično vinsko zgodbo in okrivala številne živalske vrste v naravnem rezervatu.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Obalno-kraška regija je priljubljena med domačimi turisti, Tina Lamovšek pa je poiskala 3 turistične točke, ki jih morda sploh še niste obiskali. Za razmislek, kam točno, vam ponudimo tri besedne zveze: »videti kamen«, torkla in slovenska Pisa. Odgovor je sicer: Botanični vrt Sežana, Tonina hiša pri Svetem Petru in vasica Črni Kal.
Med 14. junijem in 30. avgustom bomo v nedeljski jutranji rubriki »naPOTki« ob 6:45 iskali napotke za pot. 12 poletnih nedelj bomo na Prvem zapolnili z reportažami iz 12 statističnih regij Slovenije. Raziskovali bomo turistično manj poznane točke. Ko rečemo kremšnita, vemo, da govorimo o Bledu. Ko rečemo Zmajski most, se spomnimo na Ljubljano. Kaj pa, če rečem slovenska Pisa? Ali pa domovanja črne človeške ribice? Bi znali pokazati na zemljevidu naše države, kje se to nahaja? Reportaže lahko spremljate v etru ob nedeljah ob 6:45 in tudi tudi, če se naročite na podkast “naPOTki”. Pri poslušalcih in poslušalkah pa bomo na tedenski ravni preverjali, kako pozorno ste poslušali reportaže, saj vam bomo v etru zastavili nagradno vprašanje.
Neveljaven email naslov
