Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Ugledna slovenskla ilustratorka Ančko Gošnik Godec se je rodila leta 1927 v družini šestih otrok; osnovno šolo je obiskovala v Celju. Med drugo svetovno vojno je šolanje nadaljevala na šoli za oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Po vojni je najprej delala v risalnici tiskarne Ljudska pravica. Leta 1948 je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost, kjer je tudi diplomirala. Že takrat je sodelovala pri revijah Pionir, Ciciban, Pionirski list in Kurirček. Kmalu pa se je posvetila ilustriranju knjig, s katerimi še danes odraščajo slovenski otroci. Najslavnejša med njimi je morda Muca Copatarica Ele Peroci. Z Ančko Gošnik Godec se je pred desetletjem pogovarjala Vida Curk. foto: http://www.fa-bobo.si/
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor z dramsko igralko Mirando Caharija, ki je pravkar dobila nagrado tantadruj za življenjsko delo. Kot članica Stalnega slovenskega gledališča Trst več kot štiri desetletja, je zamejstvu in igranju v tem okolju popolnoma predana. V njenem opusu je najti kakih 160 vlog, med njimi številne, ki zahtevajo poglobljeno razumevanje in vživljanje v karakter interpretirane vloge in v katerih je moč začutiti kompleksnih ženskih likov, v katerih je lahko Miranda Caharija v popolnosti izrazila svojo umetniško in igralsko zrelost. Igrala je tudi v filmih, z izjemnim uspehom v filmu Eva Francija Slaka, na primer. Za svoje ustvarjanje je dobila najvišja priznanja, med drugim tudi Borštnikov prstan leta 2005. Z Mirando Caharija se je pogovarjala Vida Curk
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo tokrat pesnik in prevajalec Tone Škrjanec, letošnji dobitnik častne nagrade velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski 10-letni pesniški opus. Škrjanec je od leta 1997, ko je izšel njegov knjižni prvenec, knjiga poezije Blues zamaha, kontinuirano navzoč na našem literarnem prizorišču: prvencu je do danes sledilo devet samostojnih knjig poezije, v katerih pesnik nadgrajuje izvirno, prepoznavno poetiko, ki temelji na kolažiranju, lepljenju vsega izkušenega, doživljanega. Tone Škrjanec je pomemben tudi kot prevajalec: njegov prevajalski opus obsega 21 knjig poezije in le štiri med njimi so nastale v soavtorstvu z drugimi prevajalci. Z njim se bo pogovarjala Tina Kozin.
Valentina Turcu, vrhunska mariborska koreografinja in plesalka, dobitnica številnih slovenskih in mednarodnih nagrad, s svojstvenimi predstavami vse pogosteje gostuje na prestižnih svetovnih plesnih in baletnih odrih ter festivalih in navdušuje tako domače kot tuje občinstvo in kritike, je gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Z njo se je pogovarjala Brigita Mohorič.
Oddajo Naši umetniki pred mikrofonom posvečamo dramski igralki Miri Lampe Vujičić, ki se je pred nedavnim poslovila s tega sveta... Štirideset let je ustvarjala na novogoriškem odru kot eden izmed stebrov ansambla v Primorskem dramskem gledališču, zdaj Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Odigrala je kakih sto vlog – pretanjenih, psihološko poglobljenih in prepričljivih igralskih stvaritev, ki so podpirale uveljavitev in razvoj novogoriškega gledališča. Za svoje ustvarjanje je prejela dve Borštnikovi nagradi za igro, Severjevo nagrado, skupaj s soigralci bronasto vrtnico za ansambelsko igro na Prvem goriškem srečanju gledališč Alpe - Jadran in Bevkovo nagrado, priznanje novogoriške občine za umetniške dosežke. Lani, ob upokojitvi Mire Lampe Vujičić, je Ingrid Kašca Bucik z igralko posnela intervju in najprej povprašala o igralkini prvi vlogi Jacinte v Cankarjevi drami Pohušanje v dolini Šentflorjanski. Prisluhnimo jima. Kot hommage pomembni gledališki ustvarjalki.
Kipar Drago Tršar je nedavno dopolnil devetdeset let. Ob jubileju je Moderna galerija pripravila medinstitucionalni projekt Monument - Drago Tršar, s katerim bodo umetnikovo ustvarjanje v šestih slovenskih mestih predstavili širši javnosti. Tršarjevo leto se je začelo s pregledno razstavo v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev. Drago Tršar se je rodil leta 1927 na Planini pri Rakeku. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Velja za odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Ustvarja v različnih tehnikah, največ v žgani glini in bronu. Razpon njegovih kipov je velik: od drobne plastike do velikih javnih spomenikov. Leta 1990 je Drago Tršar prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Draga Tršarja je pred leti k pogovoru za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk in iz daljšega pogovora izbrala najzanimivejše odlomke. foto: Drago Tršar: Mali bik http://www.mgml.si/media/drago.trsar.mali.bik.jpg
Oddajo namenjamo spominu na nedavno preminulo dramsko igralko Ivo Zupančič. Igralka žal ni dočakala nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre, ki ji jo je letos namenila komisija. V svoji bogati karieri je leta 1931 rojena Iva Zupančič odigrala v več kot 120 vlog iz slovenske in svetovne dramatike. Oblikovala je predvsem karakterne vloge, v katerih je začela nastopati kmalu po prvih naivkah in prisrčnih dekletih. Rasla je od vloge do vloge; like je znala oblikovati z »zunanjo mirnostjo, a hkrati z veliko notranjo napetostjo, s prosojno vdanostjo in z izrednim estetskim okusom«, kot je v šestdesetih letih zapisal kritik. Veliko je nastopala tudi na radiu. Z dramsko igralko Ivo Zupančič se je leta 1997, ko je prejela najvišje igralsko priznanje, Borštnikov prstan, pogovarjal Metod Pevec.
Sedemindvajsetega aprila 2017 je minilo 110 let od rojstva slikarja, grafika in ilustratorja Franceta Miheliča. Rodil se je v Virmašah pri Škofji Loki, študiral pa na likovni akademiji v Zagrebu. Po študiju je do druge svetovne vojne poučeval risanje. Do leta 1970 je bil redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Že med študijem slikarstva je izdeloval realistično obarvane litografije s primesmi ekspresionizma in fantastike. Med poučevanjem na Ptuju je slikal v znamenju barvnega realizma; pozneje je razstavljal s skupino Neodvisnih. Med drugo svetovno vojno in po njej je bil eden izmed glavnih predstavnikov slovenske partizanske umetnosti; v motiviko je vnašal fantastične prvine. Najbolj znan Miheličev motiv je kurent, v poznejših letih je upodabljal tudi ribo faroniko. Umrl je leta 1998. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali, kako je France Mihelič leta 1981 razmišljal o svojem življenju in ustvarjanju. foto: France Mihelič z lutkami iz lutkovne predstave Sinja ptica, 1964, LG Ljubljana http://www.mgml.si/bezigrajska-galerija-2/
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom bomo tokrat predstavili fotografa Tihomirja Pinterja, ki je konec marca svoje fotografije znanih slovenskih literatk in literatov izdal v novi monografiji Portreti sodobne slovenske literature 1991 - 2016. Tihomir Pinter, ki se je rodil v Bjelovarju na Hrvaškem, se je že zgodaj seznanil s fotografijo. Leta 1970 se je ustalil v Ljubljani in kmalu postal član Fotogrupe ŠOLT Ljubljana. Kot kemika in farmacevta so ga materiali in svetloba vedno zanimali na »fotografski« način. S fotoaparatom se je najprej odpravil v železarne, potem je začel fotografirati slovenske slikarje ter nato pisatelje. Njegove fotografije so izšle v številnih monografijah in fotografskih knjigah. Kot je povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, je pri fotografiranju zelo pomembno, kako pristopi k portretirancu.
8. junija so bile slavnostno podeljene Župančičeve nagrade, najvišja priznanja mestne občine Ljubljana. Župančičevo nagrado za življenjsko delo za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture je tokrat prejel skladatelj Jakob Jež. V utemeljitvi nagrade piše, da je Jakob Jež nagrajen »za impozanten skladateljski opus, ki je eden od nepogrešljivih stebrov visoke glasbene kulture na Slovenskem, zavezan izvirnemu prenavljanju nacionalne tradicije, gorečemu iskanju novih zvočnih svetov, ljubezni do vokalne glasbe, pa tudi kritičnemu in humornemu odzivanju na svoj čas. S svojim globokim zavedanjem o odgovornosti umetniškega poslanstva in izvirno zvočno domišljijo je glasbeno tradicijo prenavljal v prvi vrsti s prodiranjem v odnos med tonom in besedo, od koder je privrel njegov veličasten zborovski opus, osrednji del umetnikovega glasbenega ustvarjanja; v zborovski literaturi je kot prvi uvedel gibalni element, v nekaterih delih pa tudi različne instrumente. Njegova dela so na železnem repertoarju domala vseh pomembnih slovenskih zborov in nagrajena na mednarodnih glasbenih srečanjih. Ob ustvarjanju glasbe je bil umetnik tudi priljubljen glasbeni pedagog in urednik glasbenih revij Grlica in Novi zbori. Njegova dela so dostopna na številnih nosilcih zvoka, zadnja avtorska plošča je iz leta 2013, pred dvema letoma pa je izšel tudi monografski zbornik Odzven narave do zvezd.« V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo zato avtobiografsko pričevanje skladatelja Jakoba Ježa.
Dramski igralec Peter Boštjančič je na slavnostnem začetku 47. Tedna slovenske drame prejel odličje Marija Vera za življenjsko delo. Štiriinšestdesetletni igralec je že več kot dvajset let član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Maribor, v katerem je tudi debitiral po končani akademiji. Potem je sedemnajst igral v SLG Celje, vmes pa tudi v Novi Gorici, Kranju, Ljubljani. Peter Boštjančič je tudi filmski igralec, omenimo vsaj vlogo Emila v filmu Trije prispevki k slovenski blaznosti v režiji Borisa Jurjaševiča - za to vlogo je prejel naziv igralca leta -pa vlogo Jakobusa Gallusa v TV-nadaljevanki Frana Žižka. Seveda pa je Peter Boštjančič pustil najglobljo sled na gledaliških odrih kot Shakespeareova Hamlet v istoimenski drami in Shylock v Beneškem trgovcu, kot John Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice - za te vloge je bil tudi nagrajen - je pa tudi dobitnik nagrade Prešernovega sklada za utelešenje Nadvojvode Viscontija in Ivana Marojevića v Prokićevem Metastabilnem graalu ter vlogo Vasilija Vasiljevića Salonija v Treh sestrah Čehova. V utemeljitvi odličja Marija Vera je zapisano, da za njegovo »čvrsto močjo telesa in razločno izrečeno besedo, ki želi utemeljitev za vsako psihološko potezo, tiči subtilen igralski interpret.« V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom Peter Boštjančič v pogovoru s Tadejo Krečič.
Prešernov nagrajenec Aleš Berger se je podpisal pod vrsto vrhunskih prevodov vrhunskih v francoščini in španščini pišočih avtorjev, zlasti iz 20. stoletja. Mojstrstvo je dokazal že kmalu na začetku prevajalske poti, ko je prevedel Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Seznam njegovih prevodov je dolg; je skorajda cvetober modernistične književnosti, v manjši meri pa vsebuje tudi klasične avtorje, tako Molierja. Pisal je še literarnozgodovinske študije, eseje, kritike, spremne besede, kratke zgodbe, poezijo in še kaj, sodobno prevodno književnost pa je sooblikoval kot urednik. Več o sebi nam je lavreat povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v novogoriškem studiu. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Radio Kaos
Oddajo namenjamo slikarki in grafičarki Metki Krašovec, ki je letos prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so takoj prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo, na kateri so bila predstavljena vsa slogovna in vsebinska poglavja njenega ustvarjanja. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, od leta 2015 je članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Z njo se je pogovarjala Maja Žel Nolda. Foto: BoBo
Tokratni sogovorniki v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom so arhitekti, ki med drugim poudarjajo, da je med vsemi umetniškimi zvrstmi arhitektura kar najbolj uporabna. Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič so letos prejeli nagrado Prešernovega sklada za pomembnejša dela zadnjih dveh let: športni večnamenski objekt in upravno stavbo Nogometne zveze Slovenije na Brdu pri Kranju, hišo na Golem in prenovo Linhartove dvorane Cankarjevega doma. Nagrajena dela, ki so jih ustvarili, imajo različna merila in značaj. Kot je komisija zapisala v utemeljitvi, je njihova arhitektura sodobna in moderna, a se kljub temu spoštljivo vključuje v obstoječe okolje. O svojem delu bodo razmišljali arhitekti - Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič; z njimi se je v njihovem delovnem okolju v Ljubljani pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Tone Stojko
Slovensko režiserko Jasno Krajinovič, ki živi in ustvarja v Belgiji, občinstvo pozna po filmu Damjanova soba iz leta 2008, v katerem je portretirala mladostniškega prestopnika in njegovo težavno vključevanje v družbo po prestani kazni v celjskem zavodu za mladoletne. Za film izpred štirih let Poletje z Antonom je režiserka preživela poletje skupaj z dvanajstletnim dečkom v enem od vojaških vadbenih taborov, ki so se konec devetdesetih let prejšnjega stoletja razširili po vsej Rusiji. Že to delo govori o razmahu ekstremizma po svetu. V svojem novem celovečercu Prazna soba in kratkem filmu Moja hči Nora pa je Jasna Krajinovič opozorila na problematiko novačenja mladih muslimanov v Evropi za sveto vojno. Filma sta bila prikazana v okviru 19. Festivala dokumentarnega filma. Na fotografiji je prizor iz filma Prazna soba Jasne Krajinovič.
Mitja Vrhovnik Smrekar je letošnjo nagrado prešernovega sklada prejel za umetniško ustvarjanje zadnjega obdobja na področju glasbe v scenskih umetnostih. Od poznih 80. let minulega stoletja je ustvaril nekaj samostojnih glasbeno-scenskih del, pretežno in z veliko intenzivnostjo pa ustvarja glasbo za gledališče različnih zvrsti in žanrov: od resnih, dramskih in postdramskih komadov, pri katerih uprizoritvah je dolgoletni sodelavec režiserke Mateje Koležnik in režiserjev Janeza Pipana, Ivice Buljana in drugih režiserjev srednje in zrele generacije, do sodelovanj v Lutkovnem gledališču Ljubljana ter soustvarjanja predstav z gledališkimi in sodobnoplesnimi ustvarjalci na zunajinstitucionalni sceni. V zadnjih dveh letih je Mitja Vrhovnik Smrekar ustvaril kar 24 glasbenoscenskih del (kompozicij in aranžmajev). Pogovor z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem o postopikh ustvarjanja in glasbi v gledališču je pripravila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju!
Pisateljica, dramaturginja in kritičarka Mojca Kumerdej je dobila nagrado Prešernovega sklada za zgodovinski roman Kronosova žetev, za roman – kot ugotavlja v utemeljitvi nagrade Matej Bogataj – o vrtincih časa in pogubnih posledicah za posameznika. Toda Kronosova žetev ni pisateljičin prvi veliki met, nasprotno. Že s prvim romanom Krst nad Triglavom je pritegnila bralke in bralce, s pripovednima zbirkama Fragma (2003) in Temna snov (2011) pa je dokazala, da je umetnica po duši, da si upa in da izziv izpelje brezkompromisno in virtuozno. Več o sebi in svojem ustvarjanju je Mojca Kumerdej povedala v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Jože Suhadolnik
Boštjan Gombač, diplomirani klarinetist, letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih. Nagrado je prejel za dva popolnoma različna glasbena projekta; kot skladatelj in izvajalec je nastopil na koncertih z Big bandom naše hiše pod taktirko Lojzeta Krajnčana, ter kot izvajalec del slovenskih skladateljev ob sodelovanju harmonikarja Luke Juharta, v okviru Društva slovenskih skladateljev v ljubljanskem Mestnem muzeju. Boštjan glasbenemu svetu ni znan le kot klarinetist, pač pa kot multiinstrumentalist, ki vse pogosteje posega tudi po eksotičnih instrumentih oddaljenih dežel, je tudi pevec, skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo, ambasador slovenske narodne pesmi in v prvi vrsti odličen improvizator, ki se rad poigrava z različnimi glasbenimi žanri. foto: B. Stepančič http://bigband.rtvslo.si/koncerti/bostjan-gombac-v-linhartovi-dvorani-cd/
Nina Šenk je prejela Nagrado Prešernovega sklada za izstopajoče skladbe zadnjih dveh let, Capriccio za violončelo in godalni orkester, Flux za trobento, rog, harmoniko in godalni orkester ter Quadrum – koncert za štiri tolkalce in simfonični orkester. Pogovor je tekel o njeni posebni afiniteti do pisanja koncertov, virtuozni naravi njene glasbe in o izjemno pomembnem delu skladateljskega procesa, sodelovanju z izvajalci.
Gost oddaje je vsestranski utvarjalec - glasbenik, skladatelj in fotograf Lado Jakša. Po končani srednji glasbeni šoli (igral je klarinet in klavir) je leta 1973 diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V glavnem ustvarja improvizacijsko, eksperimentalno in glasbo v jazzovskem slogu. Deluje kot svobodni umetnik in komponira glasbo za film, gledališče, televizijo, radijske igre. Pogosto svojo koncertno dejavnost zasnuje kot edini nastopajoči na odru, v kombinaciji s sintetičnimi zvoki in svojimi fotografijami. Te so preplet zvočnega in vizualnega, kar je opazno tudi na njegovi pregledni razstavi, ki je na ogled v Mestni galeriji Nova Gorica. O razstavi Resonance časa in o svojem ustvarjanju nasploh se je Lado Jakša pogovarjal z Aleksandro Saško Gruden.
Neveljaven email naslov