Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dan pred koncem letošnjega, petdesetega Borštnikovega srečanja, ko bo dramska igralka Ljerka Belak dobila petinštirideseti Borštnikov prstan za svoje igralsko ustvarjanje, bomo Ljerko Belak slišali v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. S Tadejo Krečič se bo pogovarjala o svoji življenjski in umetniški poti, ki sta jo zaznamovali predvsem dve gledališči: celjsko in ljubljansko Mestno gledališče. Vendar je Ljerka Belak tudi filmska in televizijska igralka in ljubiteljica radijskega mikrofona – tudi o tem, pa o nagradah, Borštnikovem srečanju in še čem bo pripovedovala nova nosilka Borštnikovega prstana, največjega stanovskega priznanja za igralski opus na Slovenskem.
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Dan pred koncem letošnjega, petdesetega Borštnikovega srečanja, ko bo dramska igralka Ljerka Belak dobila petinštirideseti Borštnikov prstan za svoje igralsko ustvarjanje, bomo Ljerko Belak slišali v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. S Tadejo Krečič se bo pogovarjala o svoji življenjski in umetniški poti, ki sta jo zaznamovali predvsem dve gledališči: celjsko in ljubljansko Mestno gledališče. Vendar je Ljerka Belak tudi filmska in televizijska igralka in ljubiteljica radijskega mikrofona – tudi o tem, pa o nagradah, Borštnikovem srečanju in še čem bo pripovedovala nova nosilka Borštnikovega prstana, največjega stanovskega priznanja za igralski opus na Slovenskem.
13. decembra je minilo sedemdeset let odkar se je rodila Marija Lucija Stupica, slikarka in ilustratorka, v družini likovnih umetnikov Marlenke in Gabrijela Stupica. Študirala je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in tam tudi opravila slikarsko specialko. Že med študijem se je začela posvečati knjižni ilustraciji in leta 1973 dobila Levstikovo nagrado za knjigo Kraljična na zrnu graha Hansa Christiana Andersena. Velikim pravljičarjem je sledila tudi pozneje, hkrati pa ilustrirala knjige drugih svetovnih in slovenskih klasikov ter sodobnih pesnikov in pisateljev. Marija Lucija Stupica je eno največjih imen ilustracije na Slovenskem; dobila je vse najpomembnejše nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada, in sodelovala na številnih razstavah doma in v tujini. Kot eni najvidnejših svetovnih ilustratorjev so ji na Mednarodni razstavi ilustracij v italijanskem mestecu Sarmede leta 2003 posthumno pripravili veliko retrospektivno razstavo. Z Marijo Lucijo Stupica se je leta 1999 pogovarjala Tadeja Krečič.
Igralka o izzivih igralskega poklica od odločitve za igralstvo do danes, ko je virus zaprl gledališča. Kako se lotiti nove vloge, še posebej zahtevnih likov? Ali vloga osvobaja ali obremenjuje? Kako nastaja predstava Kons: novi dobi z besedili Srečka Kosovela? Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Prav zdaj sodeluje pri predstavi Kons: novi dobi, odrski priredbi zapisov Srečka Kosovela, kot sta si jo zamislila Katarina Morano in Žiga Divjak. To sezono igra tudi v Škofjeloškem pasijonu in v igri Naše skladišče Tjaše Mislej. V kranjskem gledališču ustvarja že petindvajset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, naš radijski arhiv hrani veliko oddaj z njenimi interpretacijami. Prejela je več nagrad, med njimi Borštnikovo in nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Z Darjo Reichman se pogovarja Tadeja Krečič.
Akademska kiprka Dragica Čadež svoja dela v tem času predstavlja na pregledni razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani. Čadeževa je na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani zaključila študij kiparstva in diplomirala ter opravila specialko pri akademskem slikarju Borisu Kalinu. Ustvarja malo in monumentalno plastiko v lesu in glini in sodi med najvidnejše slovenske moderniste. Od leta 1963 je sodelovala na več sto razstavah, umetniških delavnicah in kiparskih simpozijih doma in v mednarodnem prostoru. V dosedanjem več kot petdesetletnem ustvarjanju je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1986 nagrado Prešernovega sklada in leta 2003 Žagarjevo nagrado za življenjsko delo na področju šolstva. Od leta 1989 je aktivno delovala na področju pedagogike in leta 2004 prejela naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Je pobudnica, ustanoviteljica in organizatorka Mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
22. novembra je v Lenartu v Slovenskih goricah preminil škof Jožef Smej, star osemindevetdeset let. Poleg opravljanja svojega osnovnega poklica je bil tudi literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec iz francoščine, latinščine, nemščine in madžarščine ter pesnik. Posebej se je ukvarjal z raziskovanjem kulturne in slovstvene zgodovine Prekmurja, prekmurskega jezika in duhovnikov, pisateljev ter politikov kot so Mikloš Küzmič, Štefan Küzmič, Jožef Klekl st., in drugi. Napisal je biografiji Mikloša Küzmiča in Ivana Baša, župnika v Bogojini, ko je arhitekt Jože Plečnik tam prezidal prejšnjo cerkev in je nastala njegova znamenita arhitektura, kot jo poznamo danes. Z Jožefom Smejem se je leta 1990 pogovarjal Milan Skledar.
Slikar, filozof in teoretik Sergej Kapus je dopolnil sedemdeset. Diplomiral je na ljubljanski Filozofski fakulteti na oddelku za umetnostno zgodovino in sociologijo, ustvarja pa slike, ki v večplastnih gostih nanosih in v igrah s prostorsko iluzijo lovijo gledalčev pogled. Z združevanjem razmišljanja in slikanja poudarja fizično naravo barve in vpeljuje njeno drugačno razumevanje. Je tudi avtor teoretičnih in kritičnih spisov o modernem slikarstvu in profesor. Leta 1991 je v Moderni galeriji pripravil razstavo Podoba in snov, leta 1998 pa je ista galerija izdala njegovo monografijo o Jožefu Petkovšku. Pregled njegovega ustvarjanja je bil leta 2002 na ogled v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat je Aleksandra Saška Gruden z umetnikom posnela pogovor.
Akademski slikar Vojko Pogačar bo dopolnil sedemdeset let. Rodil se je v Krškem, živi in ustvarja v Mariboru. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, pozneje pa se je posvetil ne le slikarstvu in grafiki, ampak tudi oblikovanju. Vojko Pogačar je imel več kot 90 samostojnih in čez 160 skupinskih razstav. Leta 2016 je prejel častni doktorat Univerze v Mariboru. Od leta 2019 je predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor in podpredsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Z umetnikom se je leta 2010 pogovarjala Vida Curk.
Slikar Klavdij Zornik se je rodil pred 110. leti v Kopru, starši so bili iz vasi Čezsoča pri Bovcu. Leta 1924, v obdobju fašizma, se je družina preselila v Maribor, zato se je imel slikar bolj za Štajerca kot Primorca. Leta 2005 se je s Klavdijem Zornikom o njegovi vznemirljivi in vse prej kot lahki življenjski in umetniški poti pogovarjala Vida Curk. Klavdij Zornik je skoraj stoleten umrl leta 2009.
Nedavno je umrl Jože Spacal, vsestranski likovni umetnik: slikar, grafik, ustvarjalec mozaikov in scenograf. Bil je edinstven med slovenskimi likovnimi umetniki je uspel doseči sintezo klasičnih in sodobnih postopkov. Osemindvajset let je deloval kot scenograf v naši RTV hiši. Pred leti je Jožeta Spacala k oddaji Naši umetniki pred mikrofonom povabila Vida Curk.
Niko Kralj je bil eden najpomembnejših slovenskih oblikovalcev 20. stoletja. Znan je zlasti njegov naslonjač Rex, ki sodi med najboljše slovenske oblikovalske izdelke dvajsetega stoletja in temelji na iznajdbi krivljenja perforiranih vezanih plošč; tudi Kraljevo drugo pohištvo temelji na sistenih zložljivih elementov v serijski izdelavi in na univerzalnosti montažnih sklopov. Leta 2000 je Niko Kralj za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripravil zapis o svojem življenju, v katerem je razmišljal tudi o svojih oblikovalskih izhodiščih. Foto: Rex Kralj https://www.rtvslo.si/kultura/arhitektura-in-oblikovanje/kraljevi-kozolci-ob-100-letnici-rojstva-poklon-oblikovalcu-stola-rex-v-dezeli-kozolcev/535397
Tenorist Rajko Koritnik, operni in koncertni pevec in pedagog, se je rodil 24. avgusta 1930 v Lozicah. Tam je leta 2007 tudi umrl. Bil je skoraj tri desetletja izjemno priljubljeni član ljubljanske Opere. Od leta 1983 naprej je poučeval petje in vzgojil izjemne soliste. Za svoje ustvarjanje je dobil Rajko Koritnik leta 1982 nagrado mesta Ljubljane, deset let pozneje pa Betettovo nagrado. Pogovor z umetnikom je leta 2003 posnela Vida Curk.
Miha Vipotnik je slikar, režiser, videast in večmedijski ustvarjalec. Nekateri ga imajo za pionirja video umetnosti na Slovenskem. Njegov več desetletni avtorski opus sta predstavila Slovenska kinoteka in zavod za sodobno umetnost SCCA. Videti je bilo mogoče njegov eksperimentalni video Videogram 4 iz leta 1976, ki pomeni začetek eksperimentalnega videa in večmedijske umetnosti. Predstavljenih je bilo tudi več Vipotnikovih umetniških inštalacij, multimedijskih in interdisciplinarnih projektov ter dokumentarnih in politično angažiranih filmov. Miha Vipotnika je pred mikrofon povabila Tina Poglajen.
Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, največjega priznanja za igralsko umetnost na Slovenskem je Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec ter gledališki mentor. Čeprav je upokojen, še vedno igra, prav zdaj pripravlja Shakespeareovo igro Romeo in Julija v mariborskem gledališču. Tu in v celjskem gledališču je odigral največ vlog. Svojo igralsko pot je začel že kot dijak, nadaljeval pa na ljubljanski akademiji, za vlogo Hamleta je dobil študentsko Prešernovo nagrado. Priznanj je sledilo še veliko, poleg Borštnikovih tudi nagrada Marija Vera za življenjsko delo združenja dramskih umetnikov Slovenije. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
Med nagrajenci na letošnjem festivalu slovenskega filma je tudi Koni Steinbacher, ki je prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Čisto sveži osemdesetletnik - jubilej je obhajal 1. oktobra – ima za seboj polnih 60 let filmskega dela, ki ga je posvetil animiranemu filmu. Odličen mentor in avtor se lahko pohvali z najpomembnejšimi nagradami iz jugoslovanskih časov, a tudi slovenskih ne manjka na seznamu priznanj. Še zmeraj je aktiven, letos ima nov film, v delu pa že naslednjega. Poslušajmo, kaj je o svojem filmskem življenju povedal Nevi Zajc. Foto: FSF/Jožef Fabjan/RTVSLO
Pisatelj Florjan Lipuš se je rodil v bližini Železne Kaple leta 1937; pri šestih letih je izgubil mater, ki so jo nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče, od koder se ni vrnila. Šolal se je v marijanišču na Plešivcu in najprej študiral bogoslovje, pozneje pa je končal učiteljišče in do upokojitve delal kot učitelj v slovenskih šolah na avstrijskem Koroškem. Objavljati je začel v šestdesetih letih, dvajset let je urejal revijo Mladje. Čeprav je po izidu romana Boštjanov let leta 2003 rekel, da je napisal že vse, je na srečo vendar zatem izdal še Mirne duše in Gramoz. Florjan Lipuš je za literarno ustvarjanje leta 2004 prejel najvišje slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, leta 2018 pa še avstrijsko državno nagrado, ki so jo pospremili z utemeljitvijo: »V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnovo za novo samozavestno identiteto.« Zato vas danes, ob 100-letnici koroškega plebiscita, vabimo, da prisluhnete pogovoru s pisateljem, ki ga je pred leti pripravila Vida Curk. Foto: BoBo
Te dni mineva 100 let od rojstva Karla Pečka, slovenjgraškega akademskega slikarja, pedagoga in vsestranskega kulturnega delavca. Poučeval je na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, sodeloval je pri ustanovitvi Umetnostnega paviljona - predhodnika Koroške galerije likovnih umetnosti, dolgo je bil njen ravnatelj. Vodil je tudi Zavod za kulturo v Slovenj Gradcu. Kot ravnatelj je oblikoval mednarodni program in kot mentor prispeval k uveljavitvi nekaterih koroških umetnikov, med njimi Jožeta Tisnikarja. V svoje okolje je samozavestno vnašal odprtost, širil mednarodna obzorja in tudi kot likovni umetnik spodbujal svobodno razmišljanje. Kljub angažiranemu delovanju je ostajal ves čas predvsem slikar, posebej znane so njegove upodobitve bližnje Uršlje gore. Leta 2006 je bila v Koroški galeriji likovnih umetnosti velika pregledna razstava njegovih del; takrat je Karla Pečka k pogovoru povabila Vida Curk. Najprej ga je vprašala, kaj ga je usmerilo na umetniško pot. Foto: BoBo
Grega Mastnak je akademski slikar in avtor animiranih filmov. Leta 1998 je končal slikarsko specialko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Že med študijem se je izpopolnjeval na Filmski akademiji FAMU v Pragi na oddelku za animirani film. Bil je redni zunanji sodelavec tednika Mladina. Med letoma 2002 in 2009 je bil režiser, scenarist in vodja animacije priljubljene risane serije Bizgeci. Leto pozneje je ustanovil svojo produkcijsko hišo OZOR, zavod za gibljive slike, v okviru katere je pred kratkim nastala nova risana serija Princ Ki-Ki-Do. Ta je bila letos v ospredju natečaja Živel strip! Živela animacija!. Za svoje delo je Mastnak prejel številne nagrade in priznanja, med drugimi vesno za najboljši animirani film na festivalu slovenskega animiranega filma v Portorožu in nagrado zlata panda za producenta za najbolj inovativen animirani film Bizgeci na televizijskem festivalu v Sečuanu. Umetnika je pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.
Vsestranska slovenska umetnica Ema Kugler je lani predstavila svoj peti celovečerni film Človek s senco, ki je pred začetkom pandemije koronavirusne bolezni že obkrožil svet, podelili pa so mu tudi več nagrad. Njene filme pri nas pogosto označujejo za eksperimentalne in za videoart, sama pa obe oznaki odločno zavrača, saj v njih ne eksperimentira s filmskim ali videomedijem, temveč samo pripoveduje z vizualnimi podobami, vsekakor bolj kot z besedami. Nekateri so jo označili tudi za umetnico "renesančnega tipa", saj svoje filme sama ne le napiše in režira, temveč jih tudi montira, producira ter skrbi za kostumografijo, scenografijo, rekvizite in še kaj. V dneh, ko so film Človek s senco predstavili na festivalu Kino Otok v Izoli in Ljubljani, se je z njo o njenem delu, filmskem prostoru, pa tudi problematični zapostavljenosti nekonvencionalnih filmskih pripovedi v mehanizmih financiranja in distribucije pri nas pogovarjala Tina Poglajen
Pred dnevi so v Ljubljani, na Prekmurskem trgu, odkrili spomenik, posvečen priključitvi Prekmurja matičnemu narodu. Ustvaril ga je Zoran Srdić Janežič; njegovo delo je snovanje in izdelava lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer je zaposlen kot vodja delavnic, hkrati pa pripravlja odmevne samostojne razstave in sodeluje v skupinskih predstavitvah. Z Zoranom Srdićem Janežičem se je o njegovem umetniškem razvoju in delu pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Foto: Arhiv MOL; Nik Rovan
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec, ki je letos junija dopolnil 80 let. Živi in ustvarja na Dunaju, še vedno pa je vpet tudi v duhovniško službo, ki močno zaznamuje njegovo razmišljanje in ustvarjanje. Pogovor s skladateljem je leta 2018 na Dunaju posnela Polona Gantar; takrat mu je predsednik republike Borut Pahor za izjemne glasbene stvaritve in promocijo slovenske kulture v tujini podelil medaljo za zasluge.
Ladko Korošec je bil eden osrednjih slovenskih opernih pevcev druge polovice prejšnjega stoletja. Petje je študiral na Glasbeni akademiji v Ljubljani pri profesorju Juliju Betettu, ob tem je obiskoval tudi dramsko šolo. Za svoje ustvarjanje je prejel Betettovo in večkrat Prešernovo nagrado. Vabimo vas, da prisluhnete arhivski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je Ladko Korošec zdaj že davnega leta 1980 takole razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: https://www.kulturnidom-zagorje.si/o-kcdd/spominska-soba-ladka-korosca.html
Neveljaven email naslov