Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letošnji prejemnik nagrade ZDSLU za življenjsko delo za ustvarjanje na področju kolaža in asemblaža
Akademski slikar Jože Šubic je začel aktivno razstavljati v času razcveta t.i. nove podobe, ki jo je zaznamovala vrnitev k figuraliki v ekspresivni stilizaciji. Prav figura oziroma ženska figura je ključen motiv njegovega opusa, ki je iz slikarstva prešel v kiparstvo, predvsem zaradi zanimanja za različne materiale. Šubic v svojem delu pogosto odpira erotične teme, pri čemer razmišlja tudi o tabujih ter te teme vpenja v družbeni kontekst.
747 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Letošnji prejemnik nagrade ZDSLU za življenjsko delo za ustvarjanje na področju kolaža in asemblaža
Akademski slikar Jože Šubic je začel aktivno razstavljati v času razcveta t.i. nove podobe, ki jo je zaznamovala vrnitev k figuraliki v ekspresivni stilizaciji. Prav figura oziroma ženska figura je ključen motiv njegovega opusa, ki je iz slikarstva prešel v kiparstvo, predvsem zaradi zanimanja za različne materiale. Šubic v svojem delu pogosto odpira erotične teme, pri čemer razmišlja tudi o tabujih ter te teme vpenja v družbeni kontekst.
Gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo Valentina Turcu, koreografinja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada. Z dramskimi baletnimi predstavami Romeo in Julija, Carmen, Nevarna razmerja, Don Juan, predvsem pa s slovito mojstrovino Jevgenij Onjegin koreografinja v zadnjih letih uspešno gostuje na prestižnih baletnih odrih v tujini. Mednarodna plesna revija Dance Europe Magazine v Londonu je balet Jevgenij Onjegin označila kot zmagoslavje slovenskega nacionalnega baleta in ga lani uvrstila med pet najboljših baletnih produkcij v svetu. Za svetovno praizvedbo te dramske baletne predstave je umetnica lani prejela Glazerjevo listino, nagrado mesta Maribor, letos še nagrado Prešernovega sklada. Z Valentino Turcu se je pogovarjala Brigita Mohorič.
tokratni oddaji Naši umetniki pred mikrofonom gostimo letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada Majo Smrekar, magistrico umetnosti, ki v svojem umetniškem delu tematizira radikalne družbene spremembe, ki jih omogoča uporaba novih tehnologij. Zanimajo jo občutljivost, odtujenost in ranljivost posameznika, ki jih upodablja v specifični digitalni estetiki. Pri tem za delo uporablja biotehnološki laboratorij, kjer v sodelovanju z znanstveniki in tehnologi nastajajo umetniška dela, ki tematizirajo sobivanje človeka, živali in stroja. Za svoje delo je lani prejela prestižno in najvidnejšo nagrado na področju hibridne umetnosti zlato Niko festivala ArsElectronica v Linzu. Aleksandri Saški Gruden je umetnica v pogovoru več povedala o svojem ustvarjanju in svojih začetkih. foto: Borut Peterlin http://majasmrekar.org/
Dramatičarka in performerka Simona Semenič je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let, že prej pa je dobila kar tri Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo (leta 2009 za 5fantkov.si, leto pozneje za 24ur in leta 2015 za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije). Njena besedila so bila prevedena v vrsto jezikov in uprizorjena na mnogih evropskih odrih. Lani je objavila svojo prvo in drugo knjigo. Pri KUD AAC Zrakogled je izšla njena prvenka Me slišiš? (v njej je objavila dramska besedila jaz, žrtev, še me dej ter drugič, ki jih je povezala s komentarjem, metatekstom), pri Beletrini pa so pod skupnim naslovom tri drame izšle drame tisočdevetstoenainosemdeset, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter mi, evropski mrliči. Več o sebi, svojem ustvarjanju, umetniški gotovosti oziroma negotovosti, didaskalijah in še čem je nagrajenka povedala v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Nada Žgank
Dramski igralec Matej Puc, prejemnik letošnje nagrade Prešernovega sklada, je v zadnjih letih oblikoval vrsto odličnih vlog od Malcolma v Dunsinanu prek Peera Gynta do Demetrija v Lorencijevem videnju Sna kresne noči in trenutno Dantona. V utemeljitvi nagrade med drugim beremo, da se Puc »izogiba shematičnim pristopom v oblikovanju in razumevanju posamezne vloge, zato sta njegova navzočnost in nastop na odru vedno nepredvidljiva, občinstvu pa še neraziskana.« Igralska pot Mateja Puca je že od akademije povezana z Mestnim gledališčem ljubljanskim - pred dnevi je bila premiera Büchnerjeve drame Dantonova smrt, v kateri igra glavno vlogo. Z Matejem Pucem se je med pripravami na Dantonovo smrt za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pogovarjala Staša Grahek. foto: Matej Puc v igri Dantonova smrt, na levi Jure Henigman fotograf: Peter Giodani
Nagrada Prešernovega sklada je prvič po letu 1980, ko jo je za filmsko fotografijo prejel Karpo Godina, letos znova šla v roke direktorja fotografije in filmskega snemalca. Prejel jo je Marko Brdar za tenkočutno prilagajanje različnim izrazom filmov, katerih fotografijo je sooblikoval, je zapisala komisija v utemeljitvi in hkrati poudarila njegov izreden in samosvoj čut za kadriranje, svetlobo in dinamiko posnetka. V zadnjih dveh letih so poleg dveh kratkih premiero doživeli trije celovečerni filmi, ki jih je soustvaril kot direktor fotografije. To so igrano-dokumentarni film Mama ter igrana filma Ivan in Družinica.
Prešernov nagrajenec Boris A. Novak je že v svoji prvi pesniški zbirki Stihožitje (1977) napovedal odmik od radikalnega modernizma in se vrnil k pomenu, v svojih naslednjih zbirkah Hči spomina (1981), 1001 stih (1983) in Kronanje (1984) pa se je bravurozno vrnil k tradicionalnim pesniškim oblikam in številne izmed njih prenovil z izvirnimi rešitvami in posegi. Pozneje je objavil še več odmevnih pesniških zbirk, najverjetneje pa izstopata zbirki Mojster nespečnosti (1995) in Alba (1999). Mojster nespečnosti vsebuje presunljivo poezijo, nastalo pod vplivom balkanskih vojn, Alba pa erotično liriko v najlepšem in najboljšem pomenu besede. Ob odmevnih in nagrajenih pesniških zbirkah za odrasle je Boris A. Novak pisal tudi za otroke, prevajal »neprevedljive« pesnike, kot je Mallarmé, objavil kar nekaj literarnovednih del, našel pa je tudi čas in voljo, da se je javno angažiral, ko so številni molčali (med drugim je – sintagma je njegova – posodil grlo izbrisanim). Vse doslej bežno našteto in zgoščeno povzeto je opus za eno življenje in pol in več, potem pa je pesnik z epom Vrata nepovrata dobesedno prekosil samega sebe. Ep v treh knjigah (Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš) in več kot štirideset tisočih verzih je galerija človeških usod iz pesnikovega razširjenega mikrokozmosa, ki kot junaki epa ne pripovedujejo samo svojih zgodb, ampak zgodbe preteklih časov od prazačetkov do 20. stoletja, tudi 21. stoletja. Za nameček se pesnik ni zadovoljil s tem, da bi bil samo zgodbovinar, ampak je galerijo človeških usod uokviril z domišljijskim okvirjem, ki ga napoveduje že naslov epa. Več o sebi, svojih pesniških začetkih, poeziji in epu, bo lavreat povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo.
V oddaji tokrat gostimo baletnega plesalca Janeza Mejača, ki je letos prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Mojster baleta je, kot so zapisali v utemeljitvi k nagradi, »s svojim neizmerljivim plesnim opusom in umetniškimi izraznimi globinami zaznamoval slovensko baletno umetnost 20. stoletja.« Kot prvi solist ljubljanskega baleta je dobri dve desetletji predstavljal vodilni steber v slovenskem baletnem prostoru, odrskim deskam pa ostaja zvest še danes kot pedagog in koreograf. O svojem življenju in ljubezni do baletne umetnosti je spregovoril v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Dušan Šarotar sodi med tiste literarne ustvarjalce, za katere lahko rečemo, da vse življenje pišejo eno knjigo: v svojih delih pogosto reflektira iste sentence in iz knjige v knjigo izraziteje briše meje med prozo, poezijo in esejizmom. Vse zato, ker je s svojo subtilno literarno govorico na sledi spomina, minulega in duše – ki jo, kot pravi sam, lahko izrazi le poezija. S svojimi deli se vedno bolj uveljavlja tudi na tujem – za knjigo Panorama je prejel mehiško nagrado LOPES CESAR Cuadras, knjiga se je uvrstila med osem najboljših prevodov sodobne literature, ki jih izbira Univerza Oxford, je pa tudi med nominiranci za prestižno mednarodno literarno nagrado za sodobno književnost, ki jo podeljujejo v Dublinu.
Gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom je akademski slikar Sandi Červek. Ustvarjalec je tesno povezan z domačim Prekmurjem – to okolje v svojih delih upodablja na specifičen način z redukcijo barve in oblike. Červek je na umetnostno prizorišče stopil v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja z generacijo, ki se je obrnila k abstrakciji in modernistični tradiciji, in še danes pomembno sooblikuje slovensko slikarstvo. Prav zdaj so njegova dela na ogled v galeriji Novak v Ljubljani, nato pa si jih bo mogoče ogledati tudi v Kopru. O ustvarjanju in razumevanju umetnosti se je s Sandijem Červekom pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo spomnili, da je 6. januarja minilo osemdeset let odkar se je v Ljubljani rodila vrhunska plesalka, koreografinja in pedagoginja Ksenija Hribar. V 60. in 70. letih je sodelovala pri vzpostavljanju sodobnega plesa v Veliki Britaniji, po vrnitvi v Ljubljano pa z vso zavzetostjo postavila temelje za profesionalizacijo sodobnega plesa v Sloveniji - brez Ksenije Hribar, ustanoviteljice Plesnega teatra Ljubljana, si težko zamišljamo, kakšna bi bila zgodovina sodobnega plesa pri nas. Kot koreografinja je sodelovala pri stotih dramskih predstavah v slovenskih gledališčih. Ob okrogli obletnici rojstva Ksenije Hribar bomo prisluhnili njenemu pripovedovanju o življenju in ustvarjanju tako v tujini kot doma.
12. januarja je Klavdij Tutta, primorski likovni umetnik, dopolnil šestdeset let. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, objekti. Leta 1993 je ustanovil likovno delavnico "Slovenija odprta za umetnost", ki že več let poteka na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Imel je prek sto samostojnih razstav, sodeloval je na več kot 2oo skupinskih razstavah doma in po svetu, za svoje celo je bil večkrat nagrajen. Živi in dela kot samostojni umetnik v Novi Gorici in Kranju. Njegovi likovni zapisi temeljijo na barvi, ustvarjalna domišljija povezuje realno s poetičnim, oboje pa se vsebinsko nanaša na kraško – mediteransko okolje. Sicer pa je o virih in izvirih ustvarjalnosti Klavdij Tutta povedal Aleksandri Saški Gruden v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.
Zadnjo oddajo Naši umetniki pred mikrofonom leta 2017 namenjamo slikarki, ki je iz Slovenije že pred desetletji odšla v širni svet in tam ostala. Ejti Štih se je rodila pred 60. leti v Kranju; študirala je na ljubljanski likovni akademiji, specialistični študij je opravila v Zagrebu. Na začetku osemdesetih je odšla v Bolivijo, kjer še danes živi in ustvarja - v mestu Santa Cruz de la Sierra ima likovno galerijo. Pred nekaj meseci se je z Ejti Štih pogovarjala Aleksandra Saška Gruden. Pogovor sta začeli z enim od novejših slikarkinih ciklov na temo migracij – gre za zelo aktualno temo, ki Ejti Štih vznemirja na poseben, oseben način. Foto: Iz umetničinega osebnega arhiva
Veronika Dintinjana, pesnica in prevajalka, po poklicu pa zdravnica kirurginja, se je že s knjižnim prvencem, nagrajeno zbirko poezije Rumeno gori grm forzicij (2008), umestila v sam vrh našega sodobnega pesništva. Njena druga knjiga poezije, V suhem doku (2016), je to mesto utrdila, avtorici pa prinesla Jenkovo nagrado in nominaciji za kritiško sito in Veronikino nagrado. Ob tem se je Veronika Dintinjana uveljavila tudi kot prevajalka poezije, tako njena izvirna kot prevodna poezija pa pričajo o tem, da gre za izjemno natančno, razgledano ustvarjalko s posebnim posluhom za poezijo.
Te dni bo dopolnila 90 let slikarka Marlenka Stupica. Rodovi slovenskih otrok so odraščali in še odraščajo ob njenih podobah iz Ostržka, Trnuljčice, Mehurčkov, Pike Nogavičke in neštevilnih drugih knjig. Marlenka Stupica je vse svoje umetniško ustvarjanje posvetila ilustraciji in bistveno prispevala k uveljavitvi te likovne zvrsti pri nas. Pri svojem delu od sebe zahteva najvišje slikarske standarde, ki jih lahko prepoznamo v sodobnosti. Marlenka Stupica je leta 2013 prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus. Tedaj se je z njo o ustvarjanju njenega domišljijskega sveta pogovarjala Maja Žel – Nolda. Foto: BoBo
Gost tokratne oddaje Naši umetniki pred mikrofonom bo akademski slikar Igor Banfi; v galeriji UGM Studio v Mariboru je na ogled njegova razstava Notranje pokrajine. Banfi je član Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. V svojih delih sledi duhu pokrajine, iz katere prihaja, in jo v značilnem koloritu in motiviki zvesto upodablja od svojih ustvarjalnih začetkov. O tem in o svojem načinu dela je avtor več povedal v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden.
Društvo slovenskih režiserjev dvakrat letno podeljuje nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Prejšnji četrtek so jo v Slovenski kinoteki podelili Borisu Cavazzi. Boris Cavazza je v svoji petdesetletni karieri na področju filma, radia, televizije in gledališča nanizal vrsto odmevnih vlog – v filmu prvič v Peti zasedi kot politkomisar Ilija, za vedno pa si ga bomo zapomnili po njegovih izvrstnih upodobitvah likov v filmih To so gadi in Vdovstvo Karoline Žašler ali Kormoran in Primer Feliks Langus, dveh delih, za katera je sam napisal scenarij. V utemeljitvi nagrade bert so med drugim zapisali, da kot igralec še vedno deluje povsem "brezčasno, skoraj samoumevno vitalno, kot da je v njegovem pogledu nešteto ključev za vse duše, v katere vstopa, ko ga gledajo". Ob tej priložnosti se je z Borisom Cavazzo pogovarjal Matej Juh in ga uvodoma vprašal, kakšen je njegov najzgodnejši spomin na željo, da bi postal igralec. Foto Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Tone Partljič, plodovit pisatelj in dramatik, lanski Prešernov nagrajenec, bo na 28. slovenskem knjižnem sejmu pozdravil svoje novo delo, zbirko novel Ljudje iz Maribora.
Tone Stojko je predvsem fotograf, ki pa že desetletja ustvarja na zelo različnih področjih. Dolga leta je delal kot fotograf pri reviji Mladina, znan in priznan pa je postal s svojimi gledališkimi fotografijami. Že od sredine sedemdesetih let pa nastaja tudi njegov opus umetniških fotografij - predvsem ženskega akta. S Tonetom Stojkom se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom 2011 pogovarjala Vida Curk. na fotografiji: Tone Stojko / Galerija Meduza http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/zensko-telo-v-igri-med-krhkostjo-in-zverinskostjo/264408
Aldo Žerjal je samosvoj pesnik, ki živi in ustvarja precej odmaknjeno v Pliskovici na Krasu. V slovenski literarni prostor je opazneje vstopil leta 1982 kot soavtor Pesniškega almanaha mladih. Mnogi izmed desetih pesnikov in ene pesnice iz omenjenega zbornika poezije danes ne pišejo več, trije pa še vztrajajo: Andrej Rozman–Roza, Brane Mozetič in Aldo Žerjal. Ta je svojo pesniško samosvojost samo še stopnjeval v poznejših zbirkah (Obrobljena noč, 1985, Po pikapolonici, Vzpostavljeni stavki, Glasbajala, Smrtne razlike, Izzabranja, 2009), s knjigo izbranih pesmi z naslovom Neboleče odstranjevanje besed, izdano ob njegovi šestdesetletnici, pa se je še enkrat potrdil kot pesnik zelo zgoščenih pesmi, ki bralcu ne ponujajo gotovosti, ampak ravno nasprotno – občutek negotovosti, drsenja, lom pogledov in nize pomenskih in pripovednih sprevrnitev. Več o svoji poeziji in sebi je Aldo Žerjal povedal v pogovoru z Markom Goljo, posnetim na domu pesnika Aleksandra Peršolje v Križu blizu Sežane, prebral pa je tudi pesem Drhtenje na listih. Vabljenji k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Festival Vilenica
Neveljaven email naslov