Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo.
Foto: BoBo
749 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo.
Foto: BoBo
Pesnik, kritik, pisatelj in umetnostni zgodovinar Robert Simonišek je za delo Pejsaži – sanjati na soncu (Družina) prejel Rožančevo nagrado za najboljšo knjigo esejev. "Moje življenje je bilo v prehajanju, moje delo je bilo in še zmeraj je začasno," piše Simonišek o ustvarjanju v eseju Moja soba. Pisanje esejev dojema na tri načine. "Prvi je senzacionalnističen, ko si avtor pač izbira teme, ki bodo odmevale. Objektivistični način pisanja je tak, da se v njem približujemo že skoraj znanstveni publicistiki. Zadnji tip pisanja je intimističen. V ospredju intimističnega pisanja so introspekcija, avtorefleksija in osebne skice. Pretekle izkušnje predstavljajo otnološki temelj, je pa tak način vzpostavljanja besedila manj dramatičen od prvih dveh," dodaja Simonišek, ki je leta 2016 že dobil Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura). V utemeljitvi je žirija, ki so jo sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Jonatan Vinkler, Nada Šumi in predsednica Ifigenija Simonović, zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bobo
20. septembra 2021 je v Trstu preminil Klavdij Palčič, slovenski grafik, slikar, kipar, scenograf, ilustrator in kostumograf. Rodil se je v Trstu 5. avgusta leta 1940. Tam je obiskoval gimnazijo, potem pa študiral na umetniškem liceju v Benetkah. V šestdesetih letih je bil soustanovitelj tržaške umetniške skupine Raccordosei pri kulturni organizaciji Arte viva. V istem času je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1977 je ustanovil grafični atelje Graficenter pri Založništvu tržaškega tiska. Za svoje ustvarjanje je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dolga leta je bil predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Prav zdaj je v tržaškem Kulturnem domu na ogled razstava Palčičevih del, s katero sta umetnika ob 80-letnici rojstva počastili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Slovensko stalno gledališče v Trstu. S Klavdijem Palčičem se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk
Mako Sajko je prejemnik letošnje nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. V utemeljitvi nagrade so med drugim zapisali: "Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi je bogati opus Maka Sajka […]: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov." Njegovi filmi še vedno delujejo sveže - tako zaradi tematike, ki si jo je izbiral, kot tudi zaradi filmskega izraza. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Makom Sajkom, ki ga je leta 2007, ob režiserjevi 80-letnici, pripravila Ingrid Kovač Brus.
V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom predstavljamo vizualno umetnico Zvonko T. Simčič. Ustvarjalka, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani študirala slikarstvo, je nato našla svoj izraz v različnih medijih. V svojem ustvarjanju povezuje video, intermedijsko umetnost, instalacijo, performans, fotografijo in petje, povsod je čutiti močan vpliv osebne izkušnje in širšega socialnega prostora. V obsežnem projektu Hiša na hribu, ki ga je leta 2015 zasnovala in izvedla z umetnikom Francem Cegnarjem (ta je letos poleti umrl) in umetnostno zgodovinarko Petjo Grafenauer, je svoje ideje združila z vsebino kraja. Povabili so še druge ustvarjalce in letos izpeljali že sedmo izdajo skupinskega umetniškega projekta Hiša na hribu. Ta je do 20. septembra na ogled v hiši pri sv. Marjeti v kraju Žlebe pri Medvodah. Več o projektu in o svojem ustvarjanju je Zvonka Simčič povedala Aleksandri Saški Gruden.
Letošnji zlatnik poezije so za izjemni pesniški opus pred dnevi v Celju podelili Milanu Jesihu. Prvi zbirki Uran v urinu, gospodar! sta sledili Legende in Usta, nedvomen vrhunec pa je Jesihovo pesnjenje doseglo s knjigami Soneti, Soneti drugi, Jambi in Maršal. S pesnikom se je leta 2012 pogovarjal Marko Golja.
Dirigent Marko Letonja je eden izmed dirigentov, ki stalno gostuje po velikih svetovnih opernih in koncertnih hišah. Svojo profesionalno pot je začel kot šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, nato je vodil simfonične orkestre v Baslu, na Tasmaniji in v Strasbourgu, zdaj je šef dirigent bremenskega simfoničnega orkestra. Rodil se je avgusta leta 1961 v Mariboru, odraščal je na Ravnah na Koroškem, tam si je pridobil prvo glasbeno izobrazbo, jo nadaljeval v Mariboru in študiral v Ljubljani pri maestru Antonu Nanutu, izpopolnjeval pa na Dunaju pri Otmarju Suitnerju, na primer. Marka Letonjo je leta 2012 pred mikrofon povabila Vida Curk.
Tomaž Šalamun, ki se je rodil pred osemdesetimi leti in je umrl leta 2014, je gotovo eden najpomembnejših in najprepoznavnejših slovenskih pesnikov - ne le doma, tudi v tujini. Rodil se je v Zagrebu, mladost je preživel na Primorskem, v Kopru je končal gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Njegov pesniški opus je v vseh pogledih izjemen. Pozornost je zbudil že prvo zbirko pesmi POKER, v pogovoru, ki je bil posnet februarja 1999 ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, pa sta se z izpraševalcem Marjanom Strojanom najprej spomnila njegove druge pesniške zbirke Namen pelerine, ki je izšla leta 1968.
Minljivost – hommage Tisnikarju je naslov razstave, ki so jo v Koroški galeriji likovnih umetnosti odprli maja, na ogled pa bo še do 26. septembra. Jože Tisnikar, slikar samouk, ki je živel med letoma 1928 in 1998 je ustvaril izjemen ustvarjalni opus, ki je ves uglašen na minljivost človeškega življenja. Ob razstavi so v Galeriji Slovenj Gradec zapisali: »Samosvoja, neponovljiva in neposnemljiva likovna zgodba trpkega tipanja po končnih resnicah človekove eksistence […] je […] neusahljiv vrelec navdiha za snovanje novih projektov, osredotočenih na eno izmed osrednjih zbirk slovenjgraške galerije z naslovom »HOMMAGE TISNIKARJU«, […] ki v spomin na velikega slikarja združuje dela slovenskih in tujih ustvarjalcev sorodne umetniške poetike. Zbirka Hommage Tisnikarju vključuje 66 Tisnikarjevih slik in risb, ob njih pa še dela drugih avtorjev, med njimi Mirsada Begića, Bogdana Borčića, Zdenka Huzjana, Zorana Mušiča, Valentina Omana … Vabimo vas, da v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom prisluhnete pogovoru, ki ga je z umetnikom malo pred smrtjo leta 1998 posnel radijski kolega Ernest Ružič, ki ga od lani tudi ni več med nami.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
O kiparstvu Petra Černeta je likovni kritik Aleksander Bassin zapisal, da je zanj značilna nekakšna romantična ironija, ki se kaže v brezmejni igri z različnimi formami, kar pa je vedno veljalo tudi za nadrealizem in fantastiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom objavljamo pogovor s kiparjem, ki ga je leta 2001 posnela Vida Curk.
Letos mineva 90 let od rojstva kiparja, slikarja in grafika Janeza Boljke. Rodil se je v Subotici, leta 1956 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, tam je pri profesorjih Riku Debenjaku in Karlu Putrihu končal tudi podiplomski študij. S svojimi kiparskimi deli je najbolj zaznamoval Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal. Umrl je leta 2013. V Arsovem arhivu hranimo zanimivo oddajo iz leta 1981, v kateri se je Janez Boljka spominjal svojih ustvarjalnih začetkov, zelo živo pa opisal tudi svoje ustvarjanje znotraj stisk sodobnega časa in oblikovanje upodobitev Cankarja, o katerih so takrat potekale javne polemike.
Akademski kipar Róman Makšé sodi med vidne slovenske ustvarjalce, ki so zavezani minimalizmu, hkrati pa je za njegova kiparska dela značilna ne le povezanost s prostorom temveč tudi z arhitekturo. Izbor njegovih del smo v začetku leta imeli priložnost videti v sklopu razstave Praznine v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljane, kjer je razstavljal skupaj z Ervinom Potočnikom. Makše je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Ves čas je dejaven tudi na področju pedagogike in je od leta 2001 zaposlen kot profesor za področje kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. O svojem življenju in delu je govoril z Aleksandro Saško Gruden.
27. junija pred devetdesetimi leti se je v Postojni rodil Alojz Srebotnjak, slovenski skladatelj in pedagog; preminil je konec leta 2010 v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših skladateljev sodobne slovenske resne glasbe. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral kompozicijo v razredu prof. Lucijana Marije Škerjanca, izpopolnjeval se je v Rimu, v Parizu, Londonu in v Sieni. Bil je redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo v Ljubljani; od upokojitve pa je imel naziv zaslužnega profesorja. Za svoje delo je prejel mnogo nagrad, tudi največjo pri nas: Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1999, pa tudi Kozinovo in Župančičevo nagrado. S skladateljem Alojzem Srebotnjakom se je leta 1999 pogovarjal Igor Krivokapič.
Na 56. Borštnikovem srečanju v Mariboru je dramska igralka Jette Ostan Vejrup dobila Borštnikov prstan, najvišje priznanje za igralski opus na Slovenskem. Nagrajenka, po rodu z Danske, je prišla v Slovenijo že pred več kot tremi desetletji in leta 1989 prvič nastopila v Eksperimentalnem gledališču Glej. V 90. letih 20. stoletja je kot "svobodnjakinja" ustvarjala in nastopala v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih. Štirinajst let pozneje je postala stalna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega; dobila je več nagrad in priznanj tako v Sloveniji kot v tujini. Prav v Mestnem gledališču ljubljanskem je pred dvema letoma soustvarila tudi predstavo Sedem dni Katarine Morano in Žiga Divjaka, v kateri igra več vlog, in je bila na tekmovalnem sporedu dan pred zaključno slovesnostjo Borštnikovega srečanja. »Jette Ostan Vejrup je s svojim prodorom v slovenski gledališki prostor nedvomno razširila njegove meje: s človeško toplino in z neulovljivo kompleksnostjo, igralskim perfekcionizmom, prepletenim z bolečino samoironije in nalezljivo sproščenostjo humorja, z izkušnjo "tujke" v tem, kar se vsem ostalim lahko zdi "domače" ali "samoumevno", je slovensko gledališko krajino obogatila za nove odrske izkušnje, pri tem pa je slovenskemu gledalcu in gledalki ponudila možnost primerjave, širila meje poznavanja sveta okrog nas in na stežaj razprla prostor dialoga, ki je pravzaprav izhodiščni ustvarjalni impulz gledališke umetnosti,« je zapisano v obrazložitvi nagrade. Z dobitnico Borštnikovega prstana se je pogovarjala Tadeja Krečič Scholten:
Prvi dobitnik nagrade Ita Rina za življenjsko delo, ki jo je podelilo Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev, je igralec Ivo Barišič, do upokojitve prvak Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Barišičevo poklicno delo je bilo v osnovi posvečeno gledališču, izjemno močan pečat pa je pustil tudi pri filmu. Ob podelitvi nagrade je izšla tudi monografija, pod katero se podpisuje Marcel Štefančič. Iva Barišiča je ob nagradi pred mikrofon povabila Ingrid Kašca Bucik.
Letos mineva 80 let od rojstva pisatelja in nevropsihiatra dr. Jožeta Felca. Bil je izjemno zanimiva in mnogostranska osebnost. Rodil se je v rudarski družini v Idriji, študiral na ljubljanski medicinski fa ku lte ti in postal nevropsihiater. Več kot 40 let je bil zaposlen v idrijski psihiatrični bolnišnici. Bil pa je tu d i pisatelj in pesnik; objavljal je v M ladih potih, Naši sodobnosti, Idrijskih razgledih in reviji Kaplje - to je tu d i urejal. Napisal je vrsto odm evnih rom anov in zbirk kratke proze, med njim i om enim o samo novele Dom mojega doma, spom insko prozo Živeti življenje in roman Sova v krošnji. Umrl je leta 2010. Z dr. Jožetom Felcem se je leta 2001 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Meta Hočevar je ena najvidnejših slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, kasneje pa se je pričela vedno bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, kasneje kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v ZDA, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori Igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala naše mesto.
Renato Quaglia je pesnik, ki piše v enem najbolj svojevrstnih slovenskih narečij, v rezijanščini. Rodil se je v Solbici v Reziji pred osemdesetimi leti. Študiral je bogoslovje v Vidmu in Veroni, več let je živel in delal kot duhovnik – delavec v severni Italiji in drugod po Evropi, po letu 1969 pa se je odpovedal duhovniškemu poklicu. Na Mednarodnem inštitutu ''Lúmen vítae'' in na univerzi v Louvainu v Belgiji je študiral psiho-sociologijo. Od začetka 70-ih let se je v domači dolini angažiral pri obujanju gospodarskega, zlasti pa narodnostnega in duhovnega življenja. Napisal je več pesniških zbirk in knjigo esejev z naslovom Rezija: jezik zemlje, jezik kruha. Z Renatom Quaglio se je pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
Od četrtka, 27. maja naprej je v foyeru Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici na ogled razstava z naslovom: Nedvomno… Marija Vidau. Na njej bo mogoče videti kostume Marije Vidau, ki je z novogoriškim gledališčem sodelovala vse od leta 1975. Občudovati bo moč njen smisel za kombinacijo različnih, tudi nenavadnih materialov ter posluh za režiserjeve želje in pozornost do zahtev igralcev; zanje mora biti kostum pomoč, ne pa ovira. Marija Vidau je pred dvema letoma prejela nagrado Poldeta Bibiča Združenja dramskih umetnikov Slovenije in takrat jo je pred mikrofon povabila Neva Zajc
20. marca je minilo sto let odkar se je v Ljubljani rodil Primož Ramovš in sicer v družini Frana Ramovša, slovenskega slavista, poznejšega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Primož Ramovš sodi med vodilne ustvarjalce sodobne glasbe. Napisal je dolgo vrsto izključno instrumentalnih del - orkestralnih, koncertantnih za najrazličnejše instrumente, komornih in solističnih. Zanj je značilna zelo impulzivna in kontrastov polna, pri tem pa sveža tonska govorica. Njegove začetne kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom ekspresionizma in serialne glasbe. Ramovš je začetnik slovenske glasbene avantgarde. Delal je v knjižnici slovenske akademije znanosti in umetnosti in tudi poučeval. Kot organist je leta redno igral pri bogoslužju v uršulinski in frančiškanski cerkvi ter v ljubljanski stolnici. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo in Kozinovo nagrado, leta 1988 je postal častni član Slovenske filharmonije.
Neveljaven email naslov