Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
750 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
Karpo Godina, slovenski režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer je dobitnik številnih največjih nagrad, 6. decembra pa je v Beogradu prejel še zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tem je bila pripravljena okrogla miza s predstavitvijo publikacije o njegovem delu, predvajali so njegove kratke filme ter dokumentarni film Karpopotnik režiserja Matjaža Ivanišina. Kratki filmi Karpa Godine, kot sta Piknik v nedeljo in Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk ter celovečerna filma Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica ter Umetni raj so namreč pomemben del tako slovenske kot tudi evropske filmske dediščine. Z Umetnim rajem se je Godina uvrstil celo v uradni del canskega festivala, močan odmev pa je imel že njegov filmski prvenec Splav meduze. Leta 2018 je Karpo Godina prejel nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Takrat se je z umetnikom pogovarjal Matej Juh.
Tjaša Železnik se je na začetku svoje igralske poti uveljavila predvsem s televizijskimi in filmskimi vlogami, bila je tudi televizijska voditeljica. Igrala je v SLG Celje, že leta pa je dragocena članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je v zadnjih nekaj sezonah ustvarila vrsto zanimivih in močnih vlog. O svojem življenju in ustvarjanju ter o svojem pogledu na igralsko umetnost je pripovedovala tik pred premiero Priestleyjevega Neznanca na velikem odru MGL decembra 2022. Na fotografiji: Tjaša Železnik v vlogi Marthe v predstavi Ta obraz (avtorica Polly Stenham, režija Tijana Zinajić, sezona 2020/21). Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/ta-obraz/#gallery-597-11
Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI
Pred dnevi je v 85. letu umrl fotograf Joco Žnidaršič. Njegovo izjemno fotoreportersko delo je povezano predvsem s časopisom Delo, kjer je bil od leta 1974 do upokojitve tudi urednik fotografije. Vseeno njegove fotografije poznamo vsi. V fotografski objektiv je ujel desetine najpomembnejših dogodkov, ki so zaznamovali naš čas. Leta 2021, ob 30-letnici osamosvojitve Slovenije, so v Cankarjevem domu pripravili razstavo njegovih ikoničnih fotografij. Takrat se je z Jocem Žnidaršičem pogovarjal Žiga Bratoš. Dvanajstega junija 1991 je skupina gorskih reševalcev na Triglavu, kjer je bilo še veliko snega, izkopala vrh Aljaževega stolpa in izobesila slovensko zastavo. Ta je bila brez grba, pa tudi brez zvezde, saj še ni bila sprejeta odločitev o simbolih nove države. Avtor zamisli in fotografije je bil Joco Žnidaršič.
23. novembra pred osemdesetimi leti se je rodil Andrej Capuder, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, profesor francoske književnosti na Filozofski fakulteti, politik in diplomat. Leta 2011 je izšla knjiga pesmi doktorja Andreja Capudra z naslovom Rimski soneti. Takrat je s Tadejo Krečič posnel pogovor o pesniški zbirki, v kateri je v stotih sonetih upesnil svoje razmisleke ob doživljanju mesta Rima, kjer je delal kot slovenski veleposlanik. Hkrati se je kot erudit in mislec dotaknil še marsikatere druge tematike… znova objavljeni pogovor kot hommage slovenskemu literatu, prevajalcu Dantejeve Božanske komedije in profesorju ob osemdeseti obletnici rojstva.
Dramski igralec Anton Petje je bil desetletja eden od stebrov Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Rodil se je 30. oktobra leta 1932 v Gabrovki, najprej je študiral medicino, potem pa se scela posvetil najprej študiju igre in nato igralskemu poklicu. Oblikoval je ogromno vlog, s posebnim občutkom je ustvarjal komične like. Leta 2014 je za svoje ustvarjanje prejel nagrado tantadruj. Pogovor z igralcem je leta 2000, po njegovi upokojitvi, pripravila Vida Curk.
25. oktobra 2022 je minilo sto let odkar se je v Novi vasi pri Markovcu rodil Ivan Marinček, direktor fotografije, ki je po drugi svetovni vojni s Francetom Štiglicem posnel prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji, leta 1951 z Jožetom Galetom prvega Kekca in leta 1963 prvi slovenski barvni film - Srečno, Kekec. Ivan Marinček je tudi avtor fotografije prvega črnobelega filma v cinemaskopu Ne joči, Peter in prvega cinemaskopa v barvah, filma Amandus. Kot profesionalec se je poslovil leta 1977 z Bevčevo uspešnico To so gadi. Preminil je pred dvema letoma. Leta 2011 se je z Ivanom Marinčkom pogovarjala Ingrid Kovač Brus.
V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo
Kot bi luna padla na zemljo je naslov biografije ene najbolj prepoznavnih in priljubljenih slovenskih gledaliških in filmskih igralk - Milene Zupančič; izšla je leta 2018. Zdaj je biografija - napisal jo je Tadej Golob - tudi Arsova Odprta knjiga; vsak večer ob 19h jo prebira Milena Zupančič sama. Ob izidu biografije se je z igralko pogovarjal Rok Bozovičar - o njeni bogati igralski karieri, o stereotipih o igralskem poklicu, materinstvu in še čem – tudi o nastanku te knjige. Foto: Peter Uhan https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D_2016.jpg
Borut Krajnc je profesionalen fotoreporter tednika Mladina, njegove fotografije pa smo si med drugim lahko ogledali tudi v knjigi Sramota, knjigi, posvečeni protestom, protestnicam in protestnikom proti ukrepom Vlade Janeza Janše. Seveda pa knjiga Sramota ni edini Krajnčev avtorski projekt v minulih letih (med drugim je pripravil tudi odlično razstavo o izbrisanih). Več o svoji fotografiji in sebi bo Borut Krajnc povedal v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom. Nikar ne zamudite.
Dramski in filmski igralec Peter Boštjančič praznuje 1. oktobra sedemdeset let. V svojem dolgem in bogatem ustvarjalnem času je največ vlog odigral v celjskem in mariborskem gledališču in dobil številne nagrade, tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo in pred dvema letoma Borštnikov prstan. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.
25. septembra 1932 se je v Ljubljani rodil kipar Janez Pirnat, tudi risar in grafik. Njegov oče je bil kipar Nikolaj Pirnat, mama pa pisateljica Nada Kraigher. Leta 1959 je diplomiral iz kiparstva na ljubljanski akademiji, izpopolnjeval se je, med drugim, tudi v Združenih državah Amerike, živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Istri. Razstavljal je v številnih krajih Jugoslavije, pa tudi v tujini. Njegove spomenike, spominske kipe in reliefe imamo v Ljubljani, tu največ, pa tudi v Kanalu ob Soči, v Novi Gorici, v Idriji, na Prevojah pri Šentvidu, na Banjšicah in v Šenčurju. Janez Pirnat je umrl lani, leta 1999 pa se je z njim pogovarjala Vida Curk.
Avgusta 2022 je minilo sto deset let odkar se je v Ribici rodil Bojan Adamič, skladatelj, dirigent, pianist in aranžer, eden izmed prvih profesionalnih navdušencev nad jazzom na Slovenskem in že pred vojno član velikega jazzovskega orkestra. Po vojni je postal utemeljitelj in soustvarjalec slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, izredno veliko je ustvarjal na področju filmske in scenske glasbe. Ustanovil je Plesni orkester Radia Ljubljana, ki ga danes poznamo kot Big Band RTV Slovenija. Nenehno je ustvarjal in sicer glasbo vseh žanrov. Še leta 1995, na koncu življenjske poti, je napisal glasbo Requiem Frana Milčinskega in poslednjo glasbo za kratkometražni film »Neme podobe slovenskega filma«. Bojan Adamič je dobil številne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado za ustvarjalni opus v filmu in zabavni glasbi leta 1979. Dve leti pozneje, ko se je Bojan Adamič upokojil po dolgoletnem delu v naši radijski hiši, je posnel pripoved o svojem življenju in delu.
Dvajsetega julija je minilo 90 let, odkar se je v vasi Podgora v Poljanski dolini rodil pisatelj Vladimir Kavčič. Kot deček je doživel drugo svetovno vojno in ji posvetil veliko svojega pisanja. Bil je urednik pri založbi Borec, vodil je tudi republiški komite za kulturo, predvsem pa je bil pisatelj. Njegova prva knjiga, mladinsko delo Vaška komanda, je izšla leta 1955, sledila je vrsta ambicioznih, kompleksnih in tudi obsežnih romanov. V nekem intervjuju je Vladimir Kavčič povedal, da je njegov najljubši roman zgodovinska parabola Pustota, verjetno najpomembnejši pa leta 1973 objavljeni roman o dachauskih procesih Zapisnik. Leta 2014 je - nedolgo pred smrtjo - prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob podelitvi Prešernove nagrade se je s pisateljem Vladimirjem Kavčičem pogovarjal Marko Golja.
28. avgusta je minilo devetdeset let odkar se je v Gorišnici rodil Zlatko Šugman, dramski in filmski igralec, ki bo ostal v dolgem spominu zaradi kreacij v filmih in na televiziji. Omenimo tu le znamenitega Dekamerona ali Male oglase, pa legendarne slovenske filme, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler. Igral je v več slovenskih gledališčih, zadnja leta v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil nedosežen predvsem v komičnih likih. Zlatko Šugman je dobil vse največje nacionalne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Zadnjo vlogo v Mestnem gledališču ljubljanskem je odigral v sezoni 1998/99, igral je župana v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in takrat je Metod Pevec z Zlatkom Šugmanom posnel pogovor.
Na začetku avgusta je umrl Kostja Gatnik, vsestranski likovni ustvarjalec: ilustrator in stripar, pa tudi slikar, grafični oblikovalec in fotograf. Mnogi ga poznajo predvsem po stripovskem albumu Magna purga iz leta 1977, morda manj znano pa je, da je Kostja Gatnik že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja naredil vrsto plakatov za rock koncerte in da je leta 1991 oblikoval Častni znak Republike Slovenije. Njegove ilustracije in naslovnice so obogatile številne slovenske knjige za odrasle in otroke, na primer slikanico Gal v galeriji Svetlane Makarovič. "Isti avtor je naredil znak Hermes Softlaba, plakat za Ljubljansko banko, Magno Purgo in ilustriral pravljico Hansa Christiana Andersena. To zmorejo le redki oblikovalci in ilustratorji. Seveda pa je za takšno širino nujen zelo raznolik izrazni jezik. Kljub tej raznovrstnosti je vsaka oblikovalska ali ilustratorska stvaritev Kostje Gatnika vrhunska, virtuozna, domiselna in duhovita." je zapisal Peter Skalar. Kostja Gatnik je dobil več nagrad: Prešernovo in Levstikovo nagrado za življenjsko delo ter v sklopu slovenskega bienala ilustracije tudi nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Leta 2022 se je s Kostjo Gatnikom pogovarjal Marko Golja.
Pred dnevi je dopolnil osemdeset let eden najmarkantnejših slovenskih igralcev Radko Polič Rac. Bil je eden najopaznejših igralcev ljubljanske Drame, igral pa je tudi po drugih gledališčih in nastopil v številnih filmih. Leta 2020 je v sodelovanju igralca in dramaturginje Petre Pogorevc nastal življenjepis z naslovom Rac: biografski roman o življenju igralca Radka Poliča, ki je izšel pri založbi Beletrina, lani jeseni pa je na Radiu Slovenija nastala tudi zvočna knjiga, ki jo je posnel Radko Polič sam. Takrat je Magda Tušar za oddajo Oder posnela daljši intervju, ki vam ga danes ponujamo v nekoliko skrajšani obliki; pogovor sta začela prav z radijsko zvočno knjigo. Foto: BoBo
Gledališki in filmski igralec Demeter Bitenc se je rodil pred sto leti, umrl pa leta 2018; svojo dolgo in bogato igralsko pot je začel v gledališču, deset let je igral v ljubljanski Drami. Zatem je kot svobodni filmski umetnik nastopal v slovenskih in jugoslovanskih filmih pa tudi v tujih produkcijah in ustvaril več kot 200 markantnih likov. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom je leta 2003 v pogovoru z Markom Goljo zanimivo in duhovito razmišljal o svojem življenju in delu. Foto: BoBo: Srdjan Živulović
Mineva 110 let od rojstva pisateljice in prevajalke Mire Mihelič. Rodila se je v Splitu in prvih nekaj otroških let ob slovenskemu očetu in hrvaški materi sploh ni znala slovensko. Potem pa je začela brati in slovenski jezik ne samo osvojila, temveč tudi izmojstrila. Postala je ena najpomembnejših slovenskih prevajalk 20. stoletja in avtorica kakih desetih romanov, predvsem iz meščanskega življenja. Silno pomembno je bilo tudi njeno delovanje v mednarodnem PEN. Leta 1980, pet let pred smrtjo, je bila Mira Mihelič gostja oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je spregovorila o svojem življenju in delu.
Pesnik in duhovnik Vladimir Kos (1924-2022) se je rodil v Murski Soboti, odraščal je v Mariboru. Med vojno se je znašel v Ljubljani, bil je interniran v Gonarsu, po vojni pa je odšel čez mejo in že v avstrijskem Lienzu izdal svojo prvo pesniško zbirko. Študiral in doktoriral je iz teologije v Rimu in postal misijonar - pa ne v Afriki ali med Eskimi, kot je nameraval, temveč na Japonskem; tam je od sredine petdesetih let do nedavne smrti živel, ustvarjal in predaval. Izdal je skoraj trideset pesniških zbirk, pisal je tudi esejistiko. Leta 2014 je za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: BoBo
Neveljaven email naslov