Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
750 epizod
Portret umetniške in življenjske poti ustvarjalca, glavnih postaj na njegovi poti, umetniških smernic in ciljev. Gostimo umetnike vseh zvrsti, tako s področja literature, scenskih umetnosti, filma, glasbe, arhitekture in vizualne umetnosti.
Gledališki in filmski igralec Maks Furijan se je rodil septembra leta 1904 v Goričaku. Najprej je kot kot mizar delal v mariborskih železniških delavnicah, od leta 1921 je obiskoval dramatično šolo Milana Skrbinška. V letih od 1929 do 1936 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Mariboru, v naslednjih letih je igral v Osijeku, Skopju, Zagrebu, od leta 1947 pa do upokojitve 1962 je bil član ansambla Drame SNG v Ljubljani. Bil je izvrsten v večjih in manjših vlogah; nastopal je tudi v televizijskih nadaljevankah in filmih. Na AGRFT je predaval gledališko šminkanje. Za igralsko umetnost je bil nagrajen tudi z Borštnikovim prstanom. Maks Furijan je umrl leta 1993. Leta 1986 se je za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom z njim pogovarjal France Vurnik.
»Ni preproste in kratke definicije, ki bi me označevala, razen morda te, da sem težko ulovljiv«, pravi umetnik Dušan Kirbiš. Neoekspresionizem, modernizem in postmodernizem je nekaj oznak, s katerimi pisci povezujejo njegovo delo, a zdi se, da te ne povedo dovolj. Med drugim tudi zato, ker je akademski slikar v štirih desetletjih svojega ustvarjanja prešel različne pristope – od tesnobnih krajin v osemdesetih do bolj poudarjenega razmišljanja o statusu umetnosti in mediju slike, kamor lahko umestimo tako zanj značilno vpeljavo besed na slikarsko površino, kot različne oblike mrež, ki lomijo enotnost naslikane podobe. Po izobrazbi je akademski slikar, a posega po različnih medijih – poleg slik so to še objekti, skulpture, instalacije in fotografije. S svojimi najnovejšimi slikami-objekti posega v samo bistvo in na začetek likovne misli, piše v obrazložitvi strokovne komisije, ki mu je nagrado Prešernovega sklada namenila za razstavo O izvoru podob v Galeriji mesta Ptuj, na kateri je predstavil dela iz štirih desetletij svojega ustvarjanja. Foto: Galerija mesta Ptuj
Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman
"Klasični filolog in prevajalec akademik prof. dr. Kajetan Gantar se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine," je med drugim zapisano v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo. Seznam njegovih prevodov antične književnosti in filozofije ter razlag in študij je izjemen. Kajetan Gantar s svojim prevajalskim delom Slovencem široko odpira vrata v svet antike. Foto: BoBo
Dr. Mirka Cudermana smo desetletja doživljali na koncertnih odrih, na predavanjih in v radijskih studiih na zborovskih snemanjih ter ga - posledično - poslušali na številnih posnetkih. Vsepovsod je pustil opazno sled. Portret zbrovodje, dirigenta, muzikologa in duhovnika dr. Mirka Cudermana, ki je, kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade "s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij", predstavlja glasbena urednica Brigita Rovšek.
Stanko Kristl se je rodil leta 1922 v Ljutomeru, diplomiral je leta 1954 in bil nato med drugim asistent pri profesorju Edvardu Ravnikarju, v poznejših letih pa profesor na Fakulteti za arhitekturo. S svojimi deli je trajno oblikoval vsakdanji prostor Ljubljane in drugih slovenskih mest; odlikujejo jih skrbno premišljeni tlorisi, ovoji stavb s pretehtanimi likovnimi elementi in funkcionalnost. Ta je posebej izrazita pri javnih stavbah, zlasti bolnišnicah. Med njegova vrhunska dela sodi Klinični center v Ljubljani. Stanko Kristl je Prešernov, Župančičev in Plečnikov nagrajenec, leta 2018 je prejel tudi Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Meta Hočevar je ena najpomembnješih slovenskih gledaliških ustvarjalk zadnjih desetletij, saj se je podpisala pod več kot dvesto scenografij, kostumografij in režij ter za svoje delo prejela številna domača in tuja priznanja. Po študiju se je sprva ukvarjala z arhitekturo, pozneje pa se je začela vse bolj posvečati gledališču, najprej kot scenografka, nato kot izjemna režiserka. Je avtorica vrste odmevnih gledaliških predstav v Sloveniji in tujini, med pomembnejšimi so predstave, izvedene v okviru festivala Wiener Festwochen (Dušan Jovanović: Antigona, adaptacija Ibsenove Divje račke: Družinski album in Jukio Mishima: Obisk), režije in scenografije v SNG Drama Ljubljana, med njimi največ dela Daneta Zajca, Gregorja Strniše, Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Kot scenografka je sodelovala z gledališči v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Rusiji, Grčiji in drugod. V knjigah Prostori igre in Prostori mojega časa se ukvarja s prostorom in časom v gledališču in arhitekturi. Je izjemno občutljiva arhitektka in premišljevalka prostora, ki je s svojim delom in mislijo pomembno zaznamovala slovensko kulturo. Z umetnico se pogovarja Tadeja Krečič.
Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.
Najnovejši dobitnik nagrade Staneta Severja je Blaž Setnikar, dramski igralec, član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju in sicer za vlogi Osvalda Alvinga v Strahovih Henrika Ibsena v režiji Igorja Vuka Torbice in Slehernika v Škofjeloškem pasijonu patra Romualda - Lovrenca Marušiča v režiji Jerneja Lorencija. »Sodobnost in aktualnost Setnikarjeve igre ni le v osebnostni kompleksnosti, temveč predvsem v natančni odmerjenosti in uravnoteženosti med psihološkimi nasprotji,« je zapisano v utemeljitvi nagrade, v kateri preberemo tudi, da ima Blaž Setnikar »izvirno igralsko izraznost.« Umetnika igre je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič:
Kristino Brenk, pisateljico, prevajalko in izjemno vplivno urednico na Mladinski knjigi, kjer je desetletja skrbela za otroške knjige, je Pavle Učakar, dolgoletni likovni urednik in letošnji Schwentnerjev nagrajenec, imenoval mamaočka vsega, kar imamo danes na področju knjig za otroke. Kristina Brenk se je rodila pred 110. leti v Horjulu, umrla pa leta 2009. S pogovorom, ki ga je dve leti pred njeno smrtjo posnela Vida Curk, se spominjamo njenega bogatega življenja in dela. Foto: Uredništvo dokumentarnih filmov TVS
Gustav Gnamuš, eden naših najizrazitejših slikarjev, se je rodil 18. novembra 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pred dvajsetimi leti je za svoj slikarski opus prejel Prešernovo nagrado, pogovor z umetnikom pa je takrat posnela Aleksandra Saška Gruden.
Spominjamo se koroškega pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Janka Messnerja – te dni mineva sto let od njegovega rojstva. Messnerja je globoko zaznamovala izkušnja Slovenca med nemško govorečo večino, mu je pa tudi pomagala, da je postal uporen človek in plodovit ustvarjalec. O svoji pretresljivi življenjski zgodbi in ustvarjalni poti je nekaj let pred smrtjo s svojo značilno odkritostjo pripovedoval Vidi Curk.
Akademska slikarka Mateja Kavčič je umetnica, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Fotografija je z razstave Mateje Kavčič Drevo v gradu Rajhenburg https://matejakavcicslikarka.wordpress.com/
Uroš Fürst je dramski igralec, eden izmed prvakov ansambla ljubljanske Drame. V več kot dvajsetih letih je odigral številne vloge domače in tuje dramatike sodobnega in preteklih obdobij. To sezono ga gledamo na velikem odru kot Vilija v drami Požigalci, nastali po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci, pa kot pripovedovalca v interaktivni predstavi Vse sijanje stvari Duncana Macmillana. Prav o teh dveh predstavah, pa tudi o tistih, ki še prihajajo, se je z Urošem Fürstom pogovarjala Tadeja Krečič. foto: Peter Uhan
Akademik Zorko Simčič, pisatelj, dramatik, pesnik in esejist, je 19. novembra dopolnil sto let. Ob tem jubileju objavljamo pogovor Tadeje Krečič iz leta 1996. Takrat se je Zorko Simčič po dolgih letih izseljenstva v Argentini vrnil domov v Slovenijo in postal Ljubljančan. Rodil se je v Mariboru, na svoje pisanje je opozoril že v mladih letih, potem je pisal ves čas, za roman Človek na obeh straneh stene je dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za bogat ustvarjalni opus in letos Srebrni red za zasluge Republike Slovenije.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Pisateljica Manka Kremenšek Križman je avtorica štirih zbirk odličnih kratkih zgodb (Odhajanja (2004), Dvoriščna okna (2009), Vzporedni svetov in Tujci (2021)) ter petkratna zmagovalka Natečaja Radia Slovenija za najboljšo kratko zgodbo. Več o svojem ustvarjanju čustveno in socialno obarvanih zgodb pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
V 92. letu je umrl Vasja Predan, gledališki kritik, esejist in teatrolog. Rodil se je 6. februarja 1930 v Vitomarcih, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slavistike in se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato je bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pisal je gledališke in literarne kritike pa tudi eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil ter esejistične portrete ustvarjalcev. Pogosto je sodeloval v strokovnih žirijah, bil je selektor festivalov Borštnikovo srečanje v Mariboru in Sterijevo pozorje v Novem Sadu. Veliko svojih ocen, esejev in zapisov je izdal tudi v knjigah. Za svoje delo je dvakrat prejel Tomšičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Sterijevo nagrado, ob 80-letnici pa leta 2010 Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Leta 2015 je na Tednu slovenske drame v Kranju dobil Grün-Filipičevo priznanje, leta 2016 pa je bil prvi dobitnik nagrade Vladimirja Kralja za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo gledaliških kritikov in teatrologov. Vasja Predan je bil tudi dragocen sodelavec kulturnega uredništva našega Radia. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali del pogovora, ki ga je z Vasjem Predanom leta 2010 za oddajo Oder posnela Petra Tanko. Vasja Predan je najprej povedal, kaj sam razume kot najpomembnejše pri svojem delu.
Kdo se boji roza barve? je naslov najnovejše razstave slikarke Ksenije Čerče. V galeriji UGM Studio, ki deluje v okviru Umetnostne galerije Maribor, bo na ogled do 27. novembra. Ksenija Čerče je leta 2002 magistrirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pred tem je študirala Oblikovanje oblačil in tekstilij, leta 2003 pa je prejela Fulbrightovo štipendijo in je magistrirala iz videa in sound arta na Purchase College State University of New York v Združenih državah Amerike. V umetniškem izrazu Ksenije Čerče so opazne te izkušnje z različnih področij. Njeno primarno zanimanje za dvodimenzionalno sliko širi naklonjenost performansu in body artu, to pa se nadaljuje v video in zvočni umetnosti. Kot je povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden, se z vsakim izmed teh področij ukvarja posebej in jih med sabo ne prepleta. Vabimo vas, da prisluhnete oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, v kateri je avtorica več povedala tudi o razstavi Kdo se boji roza barve?, s katero izpostavlja vprašanje o pomenu slikarstva danes.
Mineva 90 let od rojstva Kajetana Koviča - pesnika, pisatelja, prevajalca. Poezijo je začel pisati v gimnaziji. Leta 1953 se je uveljavil s 26. pesmimi, objavljenimi v skupinski zbirki z naslovom Pesmi štirih. Objavil je vrsto pesniških zbirk od intimističnih do takih, v katerih so v središču filozofska in eksistencialna vprašanja, približal se je absurdu in se ustalil v klasiki. Pisal je tudi prozo, daljšo in krajšo, zelo pomembno pa je bilo tudi njegovo ustvarjanje za mlade. Bil je tudi izvrsten prevajalec - omenimo samo Rilkeja, Trakla in Holana. Vabimo vas, da prisluhnete dragoceni oddaji iz našega arhiva; gre za zapis, h kateremu so Kajetana Koviča leta 1987 povabili tedanji sodelavci radijskega uredništva za kulturo. V njem je Kajetan Kovič iskreno in pronicljivo razmišljal o svojem delu, ustvarjanju in življenju nasploh.
Milena Usenik (1934) se je po uspešni športni karieri usmerila v slikarstvo, študirala pa je na Akademiji za likovno umetnost. S svojimi slikami je sodelovala na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Je dobitnica nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Z umetnico se je pogovarjala Vida Curk.
Neveljaven email naslov