Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Rudijev dom
Del prve nadelane slovenske planinske poti
"Kjer osel leži, tam dlako pusti"
Umetnost narave v bukovem pragozdu
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Ustvarjalnost narave v kamnu in lesu
Pot na tretji vrh - zahtevna in varovana
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Vrh Donačke gore (884 m)
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Bukov pragozd
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Ozka a dobro vzdrževana in varna pot
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Nova spominska tabla oblikovalcu poti dr. Ernestu Froelichu
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Planinske table - smeri, smeri, smeri ...
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
888 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Rudijev dom
Del prve nadelane slovenske planinske poti
"Kjer osel leži, tam dlako pusti"
Umetnost narave v bukovem pragozdu
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Ustvarjalnost narave v kamnu in lesu
Pot na tretji vrh - zahtevna in varovana
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Vrh Donačke gore (884 m)
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Bukov pragozd
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Ozka a dobro vzdrževana in varna pot
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Nova spominska tabla oblikovalcu poti dr. Ernestu Froelichu
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Planinske table - smeri, smeri, smeri ...
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko so se zime še vlekle v poletje, se je v naših Alpah odvil dogodek, ki mu ni para v naši smučarski zgodovini. Elitna planinska enota ameriške vojske, je na pogorju Mangarta tik po koncu velike svetovne morije organizirala smučarsko tekmo. Junija 1945 ko meja z Italijo še ni bila natančno določena, so se v slovenski Alpah mudili pripadniki 10 gorske divizije ameriške vojske in poskrbeli za prvi nastop ameriških smučarjev na Evropskih tleh po zimski olimpijadi iz leta 1936, ki je bila v nemškem Garmischu. Več o tem in o razstavi, ki so je na to temo pripravil Slovenski smučarski muzej v Tržiču pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Približno dve tretjini tokratne Nedeljske reportaže je nastalo visoko nad tlemi – v toplozračnem balonu nekje med Rušami v Dravski dolini, Mariborom in Marjeto na Dravskem polju. Bili smo na balonarskem prazniku v Rušah, kjer so gostili skorajda vse, kar na ta način leti na slovenskem nebu. Z mikrofonom – in vsaj na začetku z malim cmokom v grlu – se je v nebo podal Stane Kocutar.
Je sokolarjenje sport ali ljubiteljsko gojenje ptic? Kaksna je tradicija sokolarjenja na slovenskem, kaksne lastnosti ima ta ptica, kako je z vracanjem teh ptic v naravo- vse to bomo izvedeli v Nedeljski reportazi s Petro Medved, ki je obiskala dva slovenska sokolarja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Na pragu Logarske doline se v slikovitem naravnem okolju skriva tematski park Fidov gaj - Dediščina ljudske modrosti. Fidov gaj predstavlja izjemno zapuščino solčavskega zdravilca Vida Strgarja - Fide in nas hkrati seznanja z življenjem in delom naših preprostih in marljivih prednikov, ki so znali živeti v spoštljivem sobivanju z naravo." Tako so zapisali na spletnih straneh gostišča Firšt, kjer so uredili omenjeni etnološki park. Poleg tega imajo v svojih prostorih manjši muzej, kjer sta urejeni stalni razstavi: Potočka zijalka - zatočišče ledenodobnega človeka na Olševi ter Zdravje bolnikov - ljudsko zdravilstvo v Zgornji Savinjski dolini, kjer lahko spoznamo ljudskega učenjaka, zdravilca in čudodelca Vida Strgarja - Fido. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že nekaj zadnjih let se v Mozirskem gaju na pragu jeseni pomerijo pridelovalci buč velikank. Na državnem prvenstvu izvedejo natančno in zapleteno tehtanje in nato razglasijo zmagovalca, oziroma zmagovalko. Najtežjo slovensko bučo tekočega letnika. O dogodkih, ki se odvijejo pred prvenstvom, kot tudi ob poglobljenih intervjujih z protagonisti, kot tudi o koreninah tega športa v Nedeljski reportaži z Markom Radmilovičem.
Santorini, otok v Kikladih v Egejskem morju je gotovo eden bolj zanimivih grških otokov. Ima eno izmed najbolj dramatičnih zgodovin, ki je vplivala na njegovo podobo, naravo, kulturo in socialno podobo. Santorini je vodilni otok arhipelaga petih otokov, takšno podobo nekoč enega in sicer okroglega otoka pa so oblikovali vulkanski izbruhi, ki se ponavljajo vsakih 15 do 20 tisoč let. Najhujši je bil tisti iz leta 1631 pred našim štetjem, ki ga strokovnjaki štejejo za največjega na svetu v zadnjih sto tisoč letih. V tem je vulkan izbruhal vso svojo vsebino - 90 milijard ton magme in se izpraznil ter naredil prostor verjetno največji kalderi na svetu, ki jo je napolnilo morje. Vulkanski prah je za nekaj časa dneve spremenil v noč, zaneslo pa ga je celo na Grenlandijo in v Kalifornijo. V naslednjih dvanajstih izbruhih, zadnjem leta 1950, se je izoblikovala današnja podoba tega otočja. Otočje je torej vulkansko, otok Nea Kameni pa ima tri še zmeraj delujoča žarišča iz katerih v zrak uhajajo plini žveplovega dioksida. Santorini je bil nekaj stoletij zapuščen, potem ko je 6 tisoč let pred našim štetjem tam že vladala zelo razvita človeška skupnost. Dokaz za to so egejski Pompeji, starodavno mesto Akrotiri, ki ga je odkril in začel odkopavati sloviti grški arheolog Spiridon Marinatos leta 1967. Danes je to pokrito najdišče, ki se razprostira na 12 tisoč kvadratnih metrih površine. Kaldera, ena izmed štiridesetih na svetu, in Akrotiri sta glavni značilnosti tega vulkanskega otočja, zanimiva pa je tudi teorija, da je Santorini del izginule civilizacije Atlantide o kateri je ustvaril nerazrešljivo uganko grši filozof Platon. S tem se domačini ne ukvarjajo preveč, veliko bolj jih zanima razvoj turizma v katerega so se brezglavo vrgli pred dobrimi tremi desetletji in se danes že sprašujejo, kakšno škodo so si s tem naredili. Posledice industrijskega turizma so namreč vse hujše in vse manj obvladljive. O vsem tem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, ki nam bo pojasnil tudi, zakaj
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Neveljaven email naslov
