Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Rudijev dom
Del prve nadelane slovenske planinske poti
"Kjer osel leži, tam dlako pusti"
Umetnost narave v bukovem pragozdu
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Ustvarjalnost narave v kamnu in lesu
Pot na tretji vrh - zahtevna in varovana
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Vrh Donačke gore (884 m)
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Bukov pragozd
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Ozka a dobro vzdrževana in varna pot
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Nova spominska tabla oblikovalcu poti dr. Ernestu Froelichu
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Planinske table - smeri, smeri, smeri ...
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
888 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Rudijev dom
Del prve nadelane slovenske planinske poti
"Kjer osel leži, tam dlako pusti"
Umetnost narave v bukovem pragozdu
V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.
Ustvarjalnost narave v kamnu in lesu
Pot na tretji vrh - zahtevna in varovana
Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.
Vrh Donačke gore (884 m)
Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.
Bukov pragozd
Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.
Ozka a dobro vzdrževana in varna pot
Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec. Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).
Nova spominska tabla oblikovalcu poti dr. Ernestu Froelichu
Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.
Planinske table - smeri, smeri, smeri ...
Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce bomo spoznali v nedeljski reportaži, 6. decembra, ob 14.30. Oddajo pripravlja Milan Trobič.
"Kupovati ali umreti," je bojni krik srečnega potrošnika. In medtem ko okoreli intelektualci in preroki bližajoče kataklizme predpraznično nakupovanje vidijo kot demonsko grožnjo omiki, se množice zgrinjajo v nakupovalna središča. In ko se zdi, da smo že vse videli, da smo že vse skusili, se pojavi "nočno kupovanje!" Po angleško "late night shopping" je prireditev, ki vsako leto poveže v nočno koalicijo Ljubljano, Celje in Maribor!" S tem nenavadnim fenomenom se bo spoprijel Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži z naslovom: "Dnevnik, večerja in nato v trgovino!"
Golobe pismonoše so že v času starih Rimljanov in Grkov uporabljali za pošiljanje sporočil, svojo vlogo pa so odigrali tudi v vojnah. Danes jih velika večina ljubiteljev golobov goji predvsem iz veselja, zaradi razstav in pa tudi zaradi tekmovanj. Športno golobarstvo, ki se je najprej začelo v Belgiji v začetku 19. stoletja, je postala resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, kakšna čutila imajo golobi, da zaznajo smer poti in se vrnejo tudi iz več kilometrov oddaljenih krajev v domači golobnjak, bomo raziskovali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Pred devetimi leti je nastala devetkilometrska Kettejeva pešpot, ki povezuje naravne znamenitosti, kulturno dediščino, skrite kotičke in poezijo Dragotina Ketteja med Ilirsko Bistrico in gradom Prem. Društvo "Kettejeva pot" je ob 130. obletnici pesnikovega rojstva odprlo rekreativno kulturno pot, ki nas vodi po krajih, ki so neločljivo povezani s Kettejevo mladostjo. Od mestnih ulic njegove mladosti se odpravimo do reke Reke in Novakovega mlina, potem preskočimo Brejščkov potok in se med sadnim drevjem vzpnemo proti gradu Prem, spoznamo cerkev svete Helene in prav kmalu smo pri Kettejevi rojstni hiši. Tak pesniško obarvan pohod vam bo vzel približno tri ure časa, na Prvem programu pa ga bomo strnili v polurno Nedeljsko reportažo, ki bo v znamenju "pesnika z veselo in neomadeževano dušo". Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V slovenskem zgodovinskem spominu imajo Turki prav posebno in nič kaj ugledno mesto. Spomin je obložen z njihovimi roparskimi pohodi po naših deželah vse od 14. do 16. stoletja, na severovzhodu še celo v 17. stoletju. S Turki so včasih strašili otroke, saj so med drugim ugrabljali otroke in jih spreminjali v janičarje, ženskam so delali silo, moške nabijali na kole, vasi pa ropali in požigali. Prav zato imajo turške zgodbe primat v slovenski zgodovinski literaturi. Snov črpajo tudi iz legend. V Nedeljski reportaži Jurija Popova bomo govorili o dveh, pa tudi o tem, kako sta se skozi čas spreminjali. Obe zgodbi sta iz goric, prva iz lendavskih, druga iz jeruzalemskih. Prva govori o hrabrem junaku kapetanu Mihaelu Hadiku, čigar naravno mumificirano truplo hranijo v kapeli Svete Trojice v Lendavskih goricah, druga pa o hrabrih Prlečkah, ki so na Babjem klancu v Jeruzalemskih goricah premagale turško četo. Zanimivo bo slišati, koliko je v teh legendah zgodovinske resnice, koliko pa domišljije. Je bil kapetan Hadik res junak, ki je padel v spopadu s Turki, ali pa je umrl od neznane nalezljive bolezni ali celo od srčne kapi? Kaj pa Prlečke, so se res spopadle s turško plenilsko četo in kje so bili takrat moški?
Ženski pevski zbor La Vita je stanovski pevski zbor Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, ki so ga v Mariboru ustanovili pred nekaj manj kot tremi leti. Pojoči o sebi pravijo, da predstavljajo sinergijo petindvajsetih petju predanih src, ki želijo z glasbo sporočati tisto, kar običajna izgovorjena beseda pogosto ne zmore. Za njimi so številna gostovanja, petje v sozvočju združenih pevskih zborov medicinskih sester Slovenije ter dve zaporedni božično-novoletni zgodbi, namenjeni bolnikom UKC Maribor, ki praznikov niso preživeli doma in v družbi najdražjih, pač pa so ostali v bolnišnični oskrbi. Posebno doživetje je bil koncert v kliničnem centru v Splitu na Hrvaškem ter sodelovanje na prireditvi Viško poletje na otoku Visu. Kaj je tisti povezovalni element, ki je ljudi, ki se vsak dan soočajo s smrtjo in trpljenjem, povezal v pojočo celoto in kakšno moč ima pesem? Na to vprašanje želimo odgovoriti v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Stane Kocutar. alih bogov, pisanih z malo, in zato je vera potrebna da vzpostavi ravnotežje med dobrim in zlom. Vprašuje se tudi ali slovenska evangeličanska cerkev naredi dovolj, da ohrani in prav prenese vrednost in pomen dela reformatorjev Trubarjevega časa. Pri tem pa poudarja, da cerkev ne sme živeti na zgodovinskih zaslugah, saj je živ mehanizem in mora delovati kot cerkev 21. in ne 16. stoletja.
Neveljaven email naslov
