Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”

V zgodovini je imela gora vsaj tri imena, popotniku pa ponuja kar nekaj različnih podob. S Ptujskega in Dravskega polja se zdi kot razpotegnjena gora, ki ji je nekdo odsekal vrh, z vzhoda je videti kot sedlo med dvema vrhovoma, z rogaške strani se kaže kot koničasti rog, z žetalske smeri kot piramida, z južne strani pa se vidijo trije vrhovi, zato ji pravijo tudi štajerski Triglav.

Gora ima ob 881 do 884 metrov nadmorske višine, odvisno pač od tega, iz katerega pisnega vira črpate podatke, ter bogato zgodovino, ki kaže na to, da sta bila gora in okolica obljudeni že v obdobju neolitika. O tem pričajo arheološki ostanki, najdeni v teh krajih in raztreseni po muzejih od Dunaja do Maribora. Gora je tudi zaklad narave, saj je tam mogoče najti redke nasade avriklja ali lepega jegliča, pa Hopejevega klinčka in edino slovensko rastišče Juvanovega natreska.

Na severni strani gore je lepo ohranjen bukov gozd, ki ga uvrščajo med pragozdove. Že od leta 1965 je zavarovan, po površini pa meri približno 28 hektarjev.

Ne nazadnje pa na Donačko goro vodi tudi prva označena planinska pot v Sloveniji. Pa tudi to še ni vse o Donački gori, opozarja avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov. Ob pogledu na ta zadnji vrh Karavank na Slovenskem, ki mu do 900 metrov nadmorske višine manjka dvajset metrov, in ob vsej bogati zgodovini, ki jo hrani, se obiskovalec zave pomena trditve, da je lahko tudi malo veliko.

Kje je prva nadelna slovenska planinska pot? Kdaj je bila nadelana in kdo jo je? Iskanje odgovorov na ta vprašanja nas je pripeljajo na sam rob Slovenije, v Rogatec.  Tam je leta 1853 dunajski zdravnik, ki je takrat deloval v Rogaški Slatini, dotor Ernest Froelich poskrbel za oblikovanje prve slovenske planinske poti in sicer na Donačko goro (884 m).

Kaže pa, da so to pot že prej uporabljali v pohodniške namene. Nadvojvoda Janez naj bi se po njej prvič vzpel leta 1741, drugič pa dve leti pozneje. Iskanje odgovora na omenjna vprašanja je razkrilo kako zanimiva je gora in njena zgodovina. Tu je nešteto kamnolomov, saj so v njih do leta 1956 klesali brusne kamne in jih prodajali tudi na tujem. Na gori je od leta 1965 zavarovan bukov pragozd, v svojih nedrih pa hrani rastišča nekaterih redkih rastlin.

Goro so poznali že Kelti in Rimljani, oboji naj bi imeli na vrhu svoja svetišča. Gori je bila tudi krščanska cerkev, ki so jo nenehno prizadevale vremenske ujme, leta 1741 pa je vanjo udarila strela in jo zažgala. Pri tem je umrlo 59 romarjev. Zato so cerkev prestavili nekaj sto metrov nižje in jo posvetili svetemu Donatu. Takrat so gori spremenili ime. Iz Rogaške v Donačko. Najkrajša pot na vrh je iz Rudijevega doma, ta del poti je edini ostanek prve nadelane slovenske planinske poti.