Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Hiter kot - golob pismonoša
22.11.2015
Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe.
Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti.
Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami.
Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo.
Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade.
Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo.
Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
