Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Hiter kot - golob pismonoša
22.11.2015
Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo.
Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji.
Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok.
Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb.
Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
