Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Hiter kot - golob pismonoša
22.11.2015
Golobi pismonoše so znani po izrednem spominu, sposobni so preleteti velike razdalje, da se vrnejo v domač golobnjak. Njihove sposobnosti so izkoriščali tudi v vojaške namene, danes pa jih velika večina gojiteljev goji predvsem iz veselja, za razstave, pa tudi za tekmovanja. Športno golobarstvo je resna športna disciplina s svojimi zakonitostmi. Kakšna je sodobna reja športnih golobov pismonoš, kako potekajo treningi in tekmovanja, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Boštjan Podjed ima doma številno družino golobov. Pozorno opazovanje njihovega vedenja, natančnost pri prehrani ter znanje o golobarstvu mu prinašajo odlične rezultate. Njegovi golobi so v letošnji tekmovalni sezoni v končnem seštevku na klubski ravni zasedli prvo mesto v točkovanju posamezno, pa tudi ekipno na kratke proge. V točkovanju državnega prvenstva pa je ekipa njegovih golobov osvojila tudi prvo mesto na kratkih progah.
Športni golobi pismonoše
foto: Boštjan Podjed
Lastniki športnih golobov pismonoš tekmujejo, kateri golob bo hitreje priletel v domači golobnjak. Golobi, ki tekmujejo dobijo na nogo še en obroček. Tekmujejo na razdaljah od 100 do 1.800 kilometrov. Kategorij oziroma razdalj je več. Na kraj izpusta jih odpeljejo posebnih, za to namenjenih prikolicah. Golobi za 300 kilometrov dolgo pot iz Budimpešte v osrednjo Slovenijo potrebujejo štiri ure.
Jože Pečnik in Petra Medved
foto: Robert Medved
Sposobnosti goloba pismonoše so tudi v vojnah uporabljali za prenašanje sporočil, pripoveduje predsednik kluba ljubiteljev športnih in okrasnih golobov pismonoš v Novem mestu Jože Pečnik, ki je golobar že 41 let.
V prvi svetovni vojni so imeli golobi zelo velik delež. Nemci, Avstrijci, Angleži in Francozi – vsi so uporabljali goloba posmonoša za prenašanje sporočil. To so bile prav posebne enote vojakov, ki so s tem znale rokovati, logistika je bila lepo urejena. Kasneje pa so bile tudi enote, ki so imele nalogo sestreliti tega goloba, ki je prenašal sporočilo. Recimo Angleži so imeli to prednost, da so prišli do nemških šifer in so potem lovili nemške golobe, jih opremljali z drugimi, lažnimi sporočili in jih pošiljali na teren, razlaga Jože Pečnik.
foto: Jože Pečnik
Seveda ima vsak golobar svoje skrivnosti, kako do najboljših rezultatov na tekmovanjih. Član Kluba gojiteljev športnih golobov pismonoš Sel v Ljubljani Boštjan Podjed razlaga:
Najbolj razširjen in najbolj pogost način, ki se ga uporablja je t. i. vdovski način. To pomeni, da v času tekmovanja samičke ločene od samčkov. Ne vidijo se, dobro pa je tudi, da se ne slišijo. Dan pred tekmovanjem se za kratek čas spusi skupaj samčka in samičko, da se začne ljubezenska igra. Potem pa se ju loči in da v različni košari. Ko goloba spustiš ima le eno misel – vrni se domov, doma me čaka “ženka” in obratno. Ta metoda je za let dokaj uspešna. Potem je še ena metoda. Samička znese jajčka, po 18 dneh se izvalita mladičeka, starša ju hranita in tudi gnezdo je eden izmed motivov.
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani.
Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
