Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Življenje na meji - Slovenska vas pri Mokricah

06.12.2015


Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.

Slovenska vas je eden tistih krajev, ki  je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.

Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo.  Svojevrstna zanimivost  je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.

Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji  umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci.  Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas,  stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.

Znak KS Jesenice na Dolenjskem, stiliziran polmesec.

foto: Foto: http://www.jesenicenadol.si/

Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta  ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij.  Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.

Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom  in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave,  pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.

Dediščina

Slovenska vas  je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike,  skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna.  V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.

Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.

Kaj je zaznamovalo te kraje

Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom  Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu  izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih.  V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali  so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.

Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani

Bregana je menja  reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja.  Ta  ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je  izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih  živi v mešanih zakonih.

Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne.  Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987,  tam med drugim beremo, da so : »  prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu,  pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.

Bil je čas dela in čas veselja

Kljub težkemu in napornemu življenju  so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje.   Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes,  takrat so  počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.

Ko mejo zapre žična ograja

Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.

Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati.  Božidar Zorc  meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.

Vse Slovenske vasi

V Sloveniji poznamo  kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju.  V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce  je tak način druženja in spoznavanja  izredno pozitiven in spodbuden,  tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice  in KS Jesenice na Dolenjskem   doda Rajka Križanec.

Skok v preteklost

Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja.  Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec,  šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.

Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki  bo zagotovo doživel velike spremembe.

Vsak vas ima svoj govor

Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje  kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki.  Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.

Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje.  Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.

Kaj pa želje za prihodnost?

In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja:  »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v  uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«


Nedeljska reportaža

894 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Življenje na meji - Slovenska vas pri Mokricah

06.12.2015


Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.

Slovenska vas je eden tistih krajev, ki  je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.

Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo.  Svojevrstna zanimivost  je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.

Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji  umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci.  Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas,  stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.

Znak KS Jesenice na Dolenjskem, stiliziran polmesec.

foto: Foto: http://www.jesenicenadol.si/

Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta  ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij.  Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.

Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom  in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave,  pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.

Dediščina

Slovenska vas  je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike,  skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna.  V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.

Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.

Kaj je zaznamovalo te kraje

Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom  Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu  izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih.  V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali  so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.

Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani

Bregana je menja  reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja.  Ta  ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je  izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih  živi v mešanih zakonih.

Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne.  Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987,  tam med drugim beremo, da so : »  prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu,  pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.

Bil je čas dela in čas veselja

Kljub težkemu in napornemu življenju  so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje.   Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes,  takrat so  počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.

Ko mejo zapre žična ograja

Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.

Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati.  Božidar Zorc  meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.

Vse Slovenske vasi

V Sloveniji poznamo  kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju.  V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce  je tak način druženja in spoznavanja  izredno pozitiven in spodbuden,  tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice  in KS Jesenice na Dolenjskem   doda Rajka Križanec.

Skok v preteklost

Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja.  Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec,  šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.

Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki  bo zagotovo doživel velike spremembe.

Vsak vas ima svoj govor

Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje  kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki.  Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.

Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje.  Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.

Kaj pa želje za prihodnost?

In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja:  »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v  uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«


15.02.2015

40 zacopranih let

Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.


08.02.2015

Borovo gustivanje še živi

Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.


01.02.2015

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


25.01.2015

?Swing, swing!?

Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock


18.01.2015

Milina ukročene moči

Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?


11.01.2015

V galop z livanjskimi divjimi konji

Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.


04.01.2015

Top na vrtu

Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?


28.12.2014

Ko nas pogreje kuhano vino

Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.


21.12.2014

Šola, ki jo je vredno spoznati

V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.


14.12.2014

Med mojstricami za izdelavo cvetja iz papirja

Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.


07.12.2014

Cerkev sv. Martina - "katedrala na vasi"

V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.


30.11.2014

Sladko brezdelje

Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.


23.11.2014

Beltinci - kraj družabnosti in kulture

Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.


16.11.2014

Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.


09.11.2014

Ukradeni otroci – preseganje molka

Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine


02.11.2014

Stripoholiki

V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.


26.10.2014

Zgodbe z deponije

Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.


19.10.2014

Mir izpod Pece

Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.


12.10.2014

"Pogozdovanje" slovenskih domov

Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.


05.10.2014

Trgatev - praznik vinogradnikov

Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?


Stran 25 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov