Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.
Slovenska vas je eden tistih krajev, ki je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.
Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo. Svojevrstna zanimivost je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.
Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci. Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas, stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.
Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij. Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.
Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave, pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.
Dediščina
Slovenska vas je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike, skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna. V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.
Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.
Kaj je zaznamovalo te kraje
Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih. V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.
Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani
Bregana je menja reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja. Ta ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih živi v mešanih zakonih.
Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne. Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987, tam med drugim beremo, da so : » prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu, pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.
Bil je čas dela in čas veselja
Kljub težkemu in napornemu življenju so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje. Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes, takrat so počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.
Ko mejo zapre žična ograja
Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.
Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati. Božidar Zorc meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.
Vse Slovenske vasi
V Sloveniji poznamo kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju. V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce je tak način druženja in spoznavanja izredno pozitiven in spodbuden, tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice in KS Jesenice na Dolenjskem doda Rajka Križanec.
Skok v preteklost
Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja. Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec, šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.
Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki bo zagotovo doživel velike spremembe.
Vsak vas ima svoj govor
Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.
Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje. Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.
Kaj pa želje za prihodnost?
In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja: »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Nekaj kilometrov dolga in ob pomembnih prometnih povezavah grajena Slovenska vas pri Mokricah je dobila svoje sedanje ime šele leta 1992. Do osamosvojitve Slovenije in vzpostavitve trdnejše meje s sosednjo Hrvaško se je vas imenovala Bregansko selo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je imenoval Bregana, ob njej pa sta bili še Nova vas pod Bregano in Brezje pri Bregani, kar je dokaz, da je bila v preteklosti današnja Slovenska vas - tedaj Bregana - zelo pomembna. V vasi je bila nekoč zelo razvita obrtna dejavnost, od mlinarjev, kovačev, šivilj, tkalcev do kolarjev. Danes so ti poklici skoraj povsem zamrli, vaščani in okoličani pa hodijo na delo v bližnjo poslovno cono, v druge kraje brežiške občine in še dlje, tudi na sosednjo Hrvaško. Slovensko vas in njene prebivalce predstavljamo v nedeljski reportaži.
Slovenska vas je eden tistih krajev, ki je skrita med vinograde, polja in gozdove, in lahko bi bila povsem običajna vas, ki počasi zamira, saj se mladi izseljujejo v večja urbana središča. Toda ta vas leži ob tako imenovani južni meji, in v enem najbolj izpostavljenih in za preživetje najtežjih predelov v Evropi. Tu je namreč eden naših največjih mejnih prehodov Obrežje, meja s sosednjo Hrvaško pa poteka po reki Bregani.
Že v antični dobi, v času Rimljanov je na območju Slovenske vasi, Nove vasi, Ribnice in Podgračenega stala utrdba Romula in carina, na območju današnjega mejnega prehoda Obrežje pa še, lahko bi rekli rimski remonti tabor. Tu so se ustavljale vojaške enote in popravljale svojo opremo. Svojevrstna zanimivost je, da je slab kilometer do tega tabora, sredi 50. let prejšnjega stoletja, na polju pri Slovenski vasi, svoj remonti obrat, največji v tedanji Jugoslaviji zgradila tudi jugoslovanska armada.
Sicer pa so se, kot rečeno, ti kraji umestili ob meji, z ene strani je meja reka Sava, z druge meja s Hrvaško in s tretje strani Gorjanci. Zato ni čudno, da je znak KS Jesenice na Dolenjskem, kamor spada tudi Slovenska vas, stiliziran mesec, ki kaže to vpetost med griče, vode in meje.
Slovenska vas sodi pod Občino Brežice in je del Krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem, ta ima 1.100 prebivalcev in 6 naselij. Tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac pove, da Slovenska vas nikakor ni povsem pozabljena.
Slovenska vas leži dober kilometer od zelo pomembne prometne žile, ki je že v antičnem času povezovala Emono-Ljubljano, Neviodunum-Drnovo na Krškem polju, s Siscio-Siskom in naprej Singidunumom- Beogradom , tu so se valile vojske, trgovske karavane in številna ljudstva. Vse je bilo takrat vezano na desni breg Save, današnji promet in v zadnjem času tudi migranti in begunski tokovi, pa izbirajo druge poti na levem bregu Save, predvsem zaradi železniške povezave, pove akademski slikar, restavrator Ivan Bogovčič, ki se kot upokojenec redno vrača v svoj domači kraj.
Dediščina
Slovenska vas je razpotegnjeno naselje, ki je vpeto med griče, in obmejno reko Bregano. Strma pobočja, vinogradi in gozd, ki vztrajno zarašča nekdanje košenine, polja in pašnike, skrivajo tudi nekatere kraške pojave, kot so recimo brezna. V registru kulturne dediščine imajo 3 objekte pove Ivan Bogovčič. To so kapelica sv. Florijana, Pavločeva zidanica in preša iz 1862. Pokojni akademik Emilijan Cevc pa je Ivanu Bogovčiču omenil, da je pred desetletji v niši ene od hiš v Slovenski vasi, opazil tudi gotski kipec sv. Marije, tega kipca danes ni mogoče več najti, oziroma njegova usoda ni znan.
Vas je svoj krvavi davke prispevala v vseh vojnah. Mogoče je malo manj znano dejstvo, da so ti krajih, 16. Septembra 1941 prišli pod oblast NDH-Nezavisne države Hrvatske, pove Ivan Bogovčič.
Kaj je zaznamovalo te kraje
Slovensko vas je nekako zaznamoval tako imenovani remonti zavod, ki ga je na skoraj 40 ha površine odprla nekdanja JLA, ki je s tem samo nekako nadaljevala z vojaškimi posegi, ki so del tega prostora že od antike dalje. Podjetnik lastnik podjetja Kovinocrom Dušan Burja, je tudi sam nekako začel svojo pot v nekdanjem remontnem zavodu. Tam je bilo zaposlenih od 800 do 900 delavcev, vsako leto pa se je v tem zavodu izšolalo tudi 40 do 50 kovinarjev, ličarjev in drugih. V zavodu pa so po besedah Dušana Burje popravljali vse od pištol, pušk, do tankov in druge vojaške opreme. Delali so tudi za navadna oziroma civilna podjetja.
Kljub meji so bili ljudje med seboj povezani
Bregana je menja reka, med Slovenijo in Hrvaško, že od 12. stoletja dalje. Danes pa potek ob tej reki tako imenovana šengenska meja. Ta ima sedaj tudi dodatne tehnične ovire ali ograjo, in zato je izraz zelena meja le še preteklost. Rajka Križanac pove, da so ljudje na obeh straneh meje zelo povezani že od nekdaj ne glede na status meja. Mnogi so se šolali na eni ali drugi strani meje, veliko jih živi v mešanih zakonih.
Kot rečeno, so vaščani še dandanes trdno povezani z družinami na drugi strani meje. Vendar pa se je tudi na hrvaški strani struktura prebivalstva zelo spremenila, precej naseljencev je namreč tja prišlo iz Bosne. Zelo zanimiv pa je opis kakšni so bili nekoč prebivalci Slovenske vasi in okoliških krajev, v poročilu, v Matrikuli Čatenzis, iz 1712, ki jo je objavil Jože Mlinarič v delu Kostanjeviška opatija, 1987, tam med drugim beremo, da so : » prebivalci kljub revščini oholi, trmasti in uporni, verolomni in krivoprisežni.« To niti ni čudno meni Ivan Bogovčič saj so bili ti kraji, kot v nekakšnem kotlu, pod nenehnimi pritiski zdaj z ene zdaj z druge strani, in če so hoteli preživeti so morali biti samosvoji.
Bil je čas dela in čas veselja
Kljub težkemu in napornemu življenju so si Bregajci, kot so rekli vaščanom sedanje Slovenske vasi, vedno našli čas za druženje, prijateljstvo in veselje. Božidar Zorc upokojenec se rad spominja časov, ko je bilo v vasi veliko več mladih kot danes, takrat so počeli vse mogoče, igrali šah, nogomet, hodili na piknike, plese. Takrat so se družili z veliko večjim veseljem kot danes. Mladina je ob šolskih obveznostih pomagal še pri rednih domačih opravilih, in delu na polju. Zorc se spominja, da so mladinci na prostovoljnih akcijah recimo sadili sadno drevje v okolici gradu Mokrice.
Ko mejo zapre žična ograja
Ti kraji so se soočili, in to ostaja še naprej dejstvo, z žičnimi ovirami, obhodi vojaških patrulj, s preleti helikopterjev, in večjim številom policijskih enot. Zato nič ne bo tako kot prej, ko so bili ljudje kljub meji bolj svobodni in povezani, meni tajnica KS Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. Ta doda, da je eno videti begunce, migrante preko medijev, ko sediš doma v udobnem kavču, in nekaj povsem drugega, ko jim je treba konkretno pomagati na terenu.
Kaj pa žična ograja ali tehnične ovire, kako jih prebivalci sprejemajo? Rajka Križanac pravi, da velikih pripomb in nasprotovanja za enkrat ni. Se pa vsak dan pojavijo številna vprašanja in predlogi, saj je potek meje zelo zapleten, kar pomeni, da številnim meja preseka dvorišča, polja, in tudi hiše. Tak primer je znana Kalinova gostilna, kjer gre meja čez polovico hiše in si v eni gostilni lahko v dveh državah hkrati. Božidar Zorc meni, da je ograja sicer nujno zlo, ki ga ljudje pač sprejemajo.
Vse Slovenske vasi
V Sloveniji poznamo kar nekaj krajev z imenom- Slovenska vas, ena takih je Slovenska vas pri Kočevju, kjer so pred leti sprožili pobudo, da naj bi se krajani vseh vasi z enakim imenom srečevali na skupnem srečanju. V ta krog je prišla tudi Slovenska vas, ki smo jo obiskali v današnji nedeljski reportaži. Za prebivalce je tak način druženja in spoznavanja izredno pozitiven in spodbuden, tu pa so še številni projekti ki jih na turističen in kulturnem področju vodi Občina Brežice in KS Jesenice na Dolenjskem doda Rajka Križanec.
Skok v preteklost
Ob kmetijstvu so se prebivalci Slovenske vasi v preteklosti ukvarjali tudi s celo vrsto obrtnih dejavnosti. Za nekatere je bil to tudi edini vir preživetja. Tako so bili v vasi apnarji, mlinarji, mizar, kolar, kovač, tkalec, šivilje, čevljarji, zidarji, tesar, krovec. V vasi sta delovali tudi dve odlični slaščičarki tet Ančka s Kota in teta Ribička. Podjetnik Dušan Burja tako vidi možnost za razvoj Slovenske vasi tako v turizmu, kot v oživljanju starih obrti, in razvoju delujočih podjetij. Vendar pa opozarja, da bo morala mladim pomagati tudi občina in državne ustanove, saj mladi ne morejo priti do denarja za ustanovitev lastnih podjetij.
Ob vseh projektih je zelo pomembno, da bi se izročilo o Slovenski vasi ohranilo tudi zanamcem meni Ivan Bogovčič. Slovenska vas je namreč del širšega kulturnega in duhovnega slovenskega prostora, ki bo zagotovo doživel velike spremembe.
Vsak vas ima svoj govor
Pa spoznajmo nekatere izraze, ki so tako značilni za prebivalce Slovenske vasi, Ivan Bogovčič, ki je, lahko bi rekli »motor« prizadevanj za ohranjanje kulturne dediščine Slovenske vasi skuša te drobce zbrati. Zbrano gradivo naj bi kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Žal ti narečni izrazi vse bolj izginevajo iz domačega besednjaka. Primeri : gozd-loza, hlod-klec,vejevje-kitje, plevel-drač, postrv-bistrajnga in zdravilo-vraštvo.
Slovenska vas in kraji ob reki Bregani so bili od nekdaj na prepihu, kot so ugotavljali tudi naši današnji gostje so v te kraje nenehno prihajali in odhajali različni ljudje. Nekateri so tu ostali, ustvarili svoje družine in postali domačini, drugi so ostali le nekaj časa in spet iskali srečo drugje. Že pred prvo svetovno vojno in tudi kasneje, so tako ljudje odhajali v daljne kraje. Nekateri so bili uspešni drugi ne. Med uspešnejše sodita sestri Fanika in Pepca Mohorčič, ki sta v ZDA posneli ploščo ali celo več plošč s slovenskimi narodnimi pesmimi. Fanika pa je bila uspešna tudi kot modistka, saj je poslovno sodelovala z vidnimi osebami tedanje ameriške visoke družbe.
Kaj pa želje za prihodnost?
In za konec preberimo kaj se zapisal Ivan Bogovčič v zloženko ob 3. Srečanju Slovenskih vasi, letos maja: »Danes živi vas v upanju na ponovno oživitev in razcvet. Po prenehanju obrtnih dejavnosti in kmetijstva ter po zaprtju Remontnega zavoda, so mnogi ostali brez dela. Upati je, da se bo prostor nekdanjega Remonta sčasoma razvil v uspešno proizvodno, poslovno in trgovsko središče. S tem pa seveda tudi obet za več dela za naše sovaščane in druga okoličane.«
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov