Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.
Projekt treh generacij
Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.
Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt
Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.
Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.
Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.
Med seboj tesno povezana skupnost
Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.
Malo mesto na Parmovi
Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več. Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.
Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor
Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.
Vse fotografije: Jure K. Čokl
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.
Projekt treh generacij
Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.
Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt
Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.
Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.
Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.
Med seboj tesno povezana skupnost
Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.
Malo mesto na Parmovi
Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več. Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.
Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor
Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.
Vse fotografije: Jure K. Čokl
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Neveljaven email naslov