Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani

20.03.2016


Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.

Projekt treh generacij

Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.

Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt

Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.

Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v  zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.

Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.

Med seboj tesno povezana skupnost

Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.

Malo mesto na Parmovi

Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več.  Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.

Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor

Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


Nedeljska reportaža

890 epizod


Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.

Na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani

20.03.2016


Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.

Projekt treh generacij

Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.

Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt

Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.

Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v  zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.

Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.

Med seboj tesno povezana skupnost

Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.

Malo mesto na Parmovi

Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več.  Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.

Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor

Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.

Vse fotografije: Jure K. Čokl


11.11.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


04.11.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


28.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


21.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


14.10.2018

Okoli sveta

Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.


07.10.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


30.09.2018

Ranca, dravsko plovilo za vse čase

Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.


23.09.2018

Pravica do vrta naj bo ustavna pravica

Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.


16.09.2018

Piran, kot je bil nekoč

Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.


09.09.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


02.09.2018

Zgodba sivke

Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.


26.08.2018

Planinska jama

Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.


19.08.2018

Nastavi tazadnjo!

Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.


12.08.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


05.08.2018

Ostrovrharjeva pot

Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.


29.07.2018

Netopir – leteča miš

Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?


22.07.2018

Tekmovanje, ki je Koroško znova poneslo v svet

Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.


15.07.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


08.07.2018

Nedeljska reportaža

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


01.07.2018

Stolp in jama

Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.


Stran 15 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov