Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.
Projekt treh generacij
Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.
Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt
Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.
Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.
Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.
Med seboj tesno povezana skupnost
Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.
Malo mesto na Parmovi
Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več. Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.
Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor
Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.
Vse fotografije: Jure K. Čokl
881 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njen in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako zelo iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta, so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. V neposredni bližini je železniška proga, čez njo pivovarna. Morda se komu zdi izbira tega zemljišča za tak objekt neobičajna. A v vrsti drugih možnih lokacij je dejansko najboljša, pove tajnik islamske skupnosti v Sloveniji, Nevzet Porić. Sami so našteli kar sedem lokacij, ki so bile nekoč predvidene kot možne za gradnjo. Kot najbolj primerne so obveljale tri; slednja, kjer se je gradnja dejansko začela, je bila med novejšimi predlogi.
Projekt treh generacij
Pot do tja je bila dolga. Minilo je že skoraj 50 let od prvega zahtevka po gradnji tega objekta, zato Nevzet Porić o njem upravičeno razmišlja kot o medgeneracijskem projektu. Ena generacija je s projektom začela, druga ga bo zgradila, tretja ga bo verjetno lahko uporabljala v njegovem polnem pomenu. Mnogih, ki so pri realizaciji pomagali, žal ni več, doda. Nekaj se jih je odselilo, drugi so umrli. Spominjajo se jih med molitvami in se trudijo, da bi njihova vizija nekoč zaživela.
Prebivalcem Bežigrada se zdita večji težavi obremenjenost cest ter pomanjkanje parkirnih mest kot sakralni objekt
Mnenje lokalnega prebivalstva povzema predsednica sveta četrtne skupnosti Bežigrad, mag. Tadeja Vengar. Prebivalce okolice prihodnjega Islamskega kulturnega centra precej bolj skrbita promet in druga infrastruktura kot pa sam objekt in njegova namembnost. Vsekakor pozitivna in duhu sodobne družbe primerna miselnost, ki jo žal na mnogih drugih področjih zelo pogrešamo. Na družbenih omrežjih so se pojavila vprašanja o primernosti zvočne kulise vabila k molitvi s kar 40 metrov visokega minareta, katerega del je že zgrajen. Mag. Tadeja Vengar odgovarja, da jim je Nevzet Porić dal zagotovilo, da bo poziv k molitvi slišen zgolj znotraj dvorišča centra. Tudi sicer je odgovoril na vsa vprašanja, ki so mu jih zastavili.
Mag. Tadeja Vengar pravi, da potek gradnje, po besedah g. Porića, poteka po načrtu in da naj bi se dela zaključila konec prve polovice leta 2017. V sklopu projekta bodo zgradili tudi del nove ceste, ki bo vzporedna s Parmovo cesto, in cestni priključek na Livarsko cesto. Izvedli bodo tudi komunalno ureditev. Znotraj objekta bodo imeli zagotovljenih 150 parkirnih mest, za katera ocenjujejo, da bodo zadostovala za obiskovalce tedenske molitve, ki jo bodo imeli vsak petek – v zimskem času ob 11., v poletnem pa ob 13. uri. Večjo prometno obremenitev pričakujejo ob praznovanju bajrama, torej dvakrat letno, v zgodnjih jutranjih urah, med 5. in 6. uro. Problem parkiranja bodo reševali s parkirišči v Tivoliju ali na Gospodarskem razstavišču ter za obiskovalce organizirali prevoz z avtobusi do džamije.
Kako vidijo vklop džamije in obiskovalcev v naše okolje danes in čez nekaj let? O tem na svetu niso razpravljali, za to tudi ni bilo nobenega razloga. Džamija je sakralni objekt, namenjen druženju in molitvi pripadnikov islamske vere. Obredi in molitve bodo po ustaljenem urniku, enako kot jih izvajajo po cerkvah drugih veroizpovedi. Veliko večja obremenitev za okolje so po besedah mag. Vengarjeve v tem trenutku izredno slabe in prometno zelo obremenjene ceste, Parmova, Ulica Bežigrad, Livarska … Ob Ulici Bežigrad je bil pred dobrim letom dni zgrajen trgovski center, ki občasno povzroča prometne zamaške. Parmova je bolj obremenjena zaradi zaprtja enega voznega pasu na Dunajski cesti, istočasno tudi Livarska ulica, ki ob parkiranih avtomobilih ne zdrži še srečanja kolesarja in avtomobila, tako da bo vsaka ureditev cestnih površin zelo dobrodošla in je bomo zelo veseli, še doda.
Med seboj tesno povezana skupnost
Iz prostorov četrtne skupnosti Bežigrad na Vojkovi je pot vodila na gradbišče nastajajočega Islamskega kulturnega centra. Zdaj, po približno enem letu gradnje, se že kaže približen obris tistega, kar so si zamislili arhitekti. Ob zvokih dela številnih delavcev, ki gradijo v tej okolici precej izstopajoč objekt, je glavni tajnik islamske skupnosti opisal njegov namen. Seveda ima center primarno versko vlogo, vendar sta še kako pomembna tudi kulturni in sociološki pomen. V sklopu centra bodo tudi učilnice, dvorana in telovadnica. Brez pomoči pripadnikov skupnosti projekta ne bi bilo mogoče izpeljati, doda. Pod nobenim pogojem. Največ je po besedah Nevzeta Porića prispeval srednji razred, torej ljudje s povprečnimi dohodki. Nato je prišla recesija, ki je vse skupaj zavrla, ne pa tudi ustavila. Kako močno je skupnost med seboj povezana, dokazujejo številke – iz prostovoljnih prispevkov so zbrali približno 4 milijone evrov. 11,5 milijona evrov je že leta 2010 zagotovila država Katar.
Malo mesto na Parmovi
Gradbišče je čez dan polno delavcev vseh vrst. Nastane pravo malo mesto, kjer nihče ne stoji križem rok. Po vseh žalostnih zgodbah z mnogih drugih gradbišč je slika tukaj drugačna. Emir Adrović, vodja gradbišča enega izmed podizvajalcev, potrdi to tezo. Ljudi, ki tukaj delajo, povezuje motiv – ta je lahko tudi ekonomski, a v večini primerov gre za zavedanje, da gradijo zgodovinski objekt, kakršnega na naših tleh verjetno ne bodo gradili več. Samir Kerić, ki s svojim podjetjem skrbi za električno napeljavo, vidi še več razlogov za dobro vzdušje. Tudi dobro urejenost samega gradbišča, razumne roke, ki jih imajo podizvajalci, in redno plačilo, kar seveda ni zanemarljivo. Esad Mulalić, eden izmed podizvajalcev, je na gradbišču vsak dan že od samega začetka. Koliko ur je preživel tukaj, ne ve. In tudi prešteti jih ne bi mogel, doda. A ta gradnja ima zanj dvojen pomen – kot gradbinec se je tukaj do zdaj že veliko naučil, največ pa mu pomeni občutek, ki mu ga to delo daje. Prav vsi, ki so v gradnjo vpleteni, so imeli svoje predstave o njeni velikosti. In prav vse je presenetila, povedo.
Žalostni dogodki, ki ne sodijo v ta kulturni prostor
Pričakovanje, sodelovanje in entuziazem na eni ter svinjske glave na drugi strani? Temu vprašanju se seveda nismo mogli izogniti. Nevzet Porić dogodke obžaluje, ocenjuje jih kot dejanje posameznika in ne organizirane skupine. Zadovoljen je z odzivi javnosti in tudi medijev, ki so dejanje obsodili. Verjame, da se kaj takega ne bo več ponovilo in da bosta tako objekt s svojim delovanjem kot tudi islamska skupnost dokazala, da lahko njuno delovanje družbo bogati in doprinese k strpnosti in razumevanju. To je bil eden izmed poglavitnih razlogov za gradnjo. Zato je razumljivo, da so velika tudi pričakovanja o vsem tistem, kar naj bi center, ko bo zgrajen, prinesel. Bodo tudi zaradi tega ljudje na islamsko skupnost gledali drugače? Vsi, ki so z gradnjo povezani, v to trdno verjamejo. Načrtujejo, da naj bi bila gradnja druge faze dokončana prihodnje leto, ko bodo objekt pripadniki skupnosti odprli za javnost in ga dali v uporabo vsem, ki ga želijo obiskati iz verskih ali drugih razlogov.
Vse fotografije: Jure K. Čokl
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
»Slovenski avtomobilski salon,« je naphan z glamurjem pravkar zaprl svoja vrata in razstavni prostori so se šibili od novih idej in starih tehnologij. V luči zaskrbljujočih podatkov, ki Slovenijo izpostavljajo kot okolje podvrženo hitrejšemu spreminjanju podnebja kot je to primer v širši okolici, se zdi iskanje alternativne mobilnosti iskanje sodobnega Grala. Marko Radmilovič je nekaj dni preživel na prav posebnem avtomobilskem tekmovanju, kjer je čas prijatelj, bencin pa sovražnik.
Nemogoče je prešteti koliko bolj ali manj znanih biserov narave ima naša mala dežela Slovenija. Vsakega posebej poznajo predvsem domačini, ko pa bisere nekega območja nanizajo v krajinski park in jih tako zavarujejo pred izginotjem, takrat se zanje začne novo življenje. Spoznavati in obiskovati jih začnejo tudi drugi. Pred nekaj leti, leta 2012, se je med dvema večjima naravnima parkoma – Notranjskim regijskim in parkom Škocjanskih jam oblikoval krajinski park Pivška presihajoča jezera, park, ki ima za osnovo 17 presihajočih jezer. Gre za naravno območje, kakršnega je nemogoče najti še kje drugje na svetu, zato je vključen v evropsko naravovarstveno strukturo Natura 2000. Na zračni razdalji približno 15 kilometrov se nahaja sedemnajst neobstojnih jezer. V zadnjem desetletju jih je bilo le enkrat vseh 17 polnih vode, dve leti skupaj pa nobeno. Pivška občina je tako občina z največ jezeri na Slovenskem, pa vendar se lahko zgodi, da ni videti niti enega samega. Jezera se napolnijo z vodo najpogosteje med oktobrom in aprilom, povprečna obstojnost jezer pa je šest mesecev. Voda se najdlje ohrani v Petelinjskem jezeru, drugem največjim, 9 mesecev. Ko voda ponikne v podzemlje – gre namreč za kraški svet – se jezerska tla spremenijo v plodna travišča. Celotno območje je sicer domovanje skoraj 200 različnih rastlinskih vrst, več kot 200 vrst hroščev, več kot 100 vrst metuljev in skoraj 150 vrst ptičev. Ekologi so na območju parka popisali 117 naravnih posebnosti. To je le nekaj številk, ki ponazarjajo za kako ekološko nepoškodovano območje gre. Tu je tudi zdaj še zadnje domovanje kraškega škrgonošca, rakca, ki ga drugod na svetu ni več, torej je endemit. Črnega bora pa je na območju parka toliko, da domačini pravijo, da je le-ta najlepša pivška roža. O vsem tem in še čem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, med sogovorniki je tudi tudi personator Martina Krpana z Vrha, ki je bil doma prav na tem območju, pod Sveto Trojico med Postojno in Pivko. Tu je namreč Fran Levstik okoli leta 1858 zvedel za zgodbe o »švercanju« soli in oblikoval povest, ki se je spremenila v legendo o dobrem in klenem kmečkem možu Martinu Krpanu.
Črni Vrh nad Idrijo leži na kraški planoti na vzhodnem delu Trnovskega gozda, ob regionalni cesti Godovič-Col-Ajdovščina. Kraj je znan po Trnovskem maratonu smučarski tekaški prireditvi, po astronomskem observatoriju na Javorniku, pa tudi po bogati kulturni, predvsem pevski tradiciji. Črni Vrh je že od nekdaj slovel tudi po "čistem gorskem zraku", zato ne preseneča, da ga tudi dandanes obiskujejo številni, predvsem italijanski turisti. Ti pa seveda prisegajo tudi na dobro kulinariko in še kaj. Vendar pa bomo tokrat obiskali Črni Vrh nekoliko drugače. Naš potovanje bomo začeli z ozkotirno vojaško železnico ali feldbanom.Ta je potekala od železniške postaje Logatec skozi Kalce in Hotedršico do Godoviča, potem pa proti Črnemu Vrhu in Zadlogu do Male Lazne na Trnovskem gozdu. Od tam so material pošiljali naprej po žičnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Zgodba o obstoječi atletski dvorani in na sploh atletski infrastrukturi v Ljubljani, je zgodba o ljubljanskem in tudi slovenskem športu. To je zgodba, ki se vedno znova zatika, ki nikakor ne steče, zgodba, ki ima nešteto obrazov in eno samo zrcalno podobo. Dobro končano evropsko prvenstvo v atletiki v Beogradu je pokazalo, da Slovenije na atletskem zemljevidu stare celine ni več. Na ŽAK Ljubljana, sicer stoji atletska dvorana, za katero trenerji ševilnih otrok in mladostnikov pravijo, » če ni drugega, je tudi to dobro.« Vendar ni dobro, ni dobro za mladino in njihovo športno vzgojo, ni dobro za zdravstveno balagajno, saj rastejo rodovi z neprimernim odnosom do športa in torej tudi do lastnega zdravja, ni dobro za vrhunski šport, ki je vedno osrednji magnet za množičnost, ni dobro za vse tiste, ki bi radi športu in mestu dali več, pa ne morejo. Šport ni sam sebi namen, čeprav se pri nas zdi, da so odgovorni prepričani, da je. Brez zadržkov lahko rečemo, da prevladuje ozkogledost. Trenerji, ki so bili nekoč tekmovalci in dobro poznajo šišensko atletsko dvorano in vse njene prednosti in slabosti, kot tudi pomankljivosti posedajočega se štadiona, z obžalovanjem povedo, da smo nabrž edina država na stari celini brez atletske dvorane, v obstoječi pa je število trenirajočih večje, kot je za uspešno vadbo primerno. Jurij Popov se je z nekaterimi trenerji, nekoč odličnimi tekmovalci, pogovarjal o tem, kako gledajo na zgodbo o atletski dvorani, o tisti, ki je in tisti, o kateri se govori več kot desetletje pa je ni, čeprav je zdaj slišati, da do leta 2020 bo. Nedeljska reportaža bo razgrnila eno plat medalje.
Smučanje kot šport in smučanje kot del turistične industrije kar nekaj mesecev polnita medije. A kljub raznolikosti obojega, so zapisi v glavnem podobni; uspehi naših smučarjev in pretirani stroški smučarskih počitnic. Poskusimo obrniti nov list in v nedeljski reportaži se z Markom Radmilovičem odpravimo na svojevrstno potovanje v srce Balkana. Smučanje na Kopaoniku sicer zveni kot turistična promocija, a nedeljska reportaža: "Balkanski špion" je mnogo več kot turistična razglednica.
Neveljaven email naslov