Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
Kozjanski krajinski park je eden izmed prvih na slovenskem. Danes jih je že 34, Kozjanski pa bo v prihodnjem letu slavil 40 let obstoja. Te dni ga je obiskal Jurij Popov.
Poznate Kum, ki je s 1220 metri najvišji vrh Posavskega hribovja in ga nekateri imenujejo tudi Zasavski Triglav? Če ste za ta vrh slišali ali se nanj celo povzpeli, veste, da vas nagradi s prečudovitimi razgledi na vse strani. Verjetno pa sta vam malo manj znana kraj Podkum in vas Rtiče, kjer so razgledi prav tako izjemni. To pa še ni vse. Tam je tudi ekološko-izletniška kmetija in konjereja Planido, kjer gojijo bosanske planinske konje. Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido. Tam je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Od velocipeda z visokim sedežem, ki so ga uporabljali zanesenjaški meščani, do kolesa, ki je delavcem omogočalo prevoz od doma do železniških postaj. Kolo je imelo od nekdaj rekreacijski namen, pozneje pa dobi še funkcionalno, ekonomsko, feministično, ekološko in uporniško vlogo. V Nedeljski reportaži tudi o zaprtju Tovarne koles Rog in njeni zapuščini. Na kolo je sedla Darja Pograjc!
Pred približno tremi leti je slovensko javnost razburkala napoved koncerta Marka Perkovića Thompsona, ki se je imel zgoditi v Mariboru. Pevec, znan po svojih skrajnih stališčih, ki se nanašajo na ideologijo in ikonografijo zločinskega ustaškega režima, na koncu v mestu le ni smel nastopiti. To mu je z drzno in, kot je kasneje ugotovilo sodišče, tudi nelegalno akcijo preprečila mariborska upravna enota. Pred nekaj dnevi pa je odločitev sodišča formalno potrdilo še notranje ministrstvo in vsa zgodba se je v ogorčeni javnosti ponovila. Le malo kritikov ali zagovornikov koncerta zunaj Maribora pa se je do mesta, do njegovih prebivalcev tudi potrudilo. Medijskega manjka relevantnih razmišljanj, ki se pojavljajo ob boku koncerta v mestu samem, popravlja Nedeljska reportaža avtorja Marka Radmiloviča
Kako vidijo Dravo doktor bioloških znanosti ter potapljač, geolog in izpiralec zlata, ribič in njen bližnji sosed iz Malečnika pri Mariboru, kjer že več rodov izdelujejo rance – tradicionalna rečna plavila tega prostora? Drava je danes ukročena s številnimi pregradami, temeljito se je spremenila, a je na določenih odsekih ohranila veliko prvinskega. Zakaj je izpiranje zlata mukotrpno delo, kaj se skriva na dnu rečnega kanjina pri Ožbaltu in zakaj je v rečni strugi pri Dravogradu še danes prava deponija vojaškega materiala in opreme iz leta 1945?
V svetu, polnem sovraštva, je vsaka omemba ljubezni dobrodošla. Če pa je mogoče na to ljubezen tudi sesti, je vsa reč še bolj imenitna. V tajnosti, ali vsaj konspiraciji, je po Sloveniji vzniknilo devetnajst umetelno izdelanih klopi, klopc pravzaprav, ki so se znašle na točkah s praviloma imenitnim razgledom. Obiskovalci so se pričeli ob teh klopcah navdušeno fotografirati, a vse te objave na spletu niso odgovorile na osnovno vprašanje: »Kdo je klopce izdelal in predvsem, kdo jih je na te točke prinesel?« V oddaji Nedeljska reportaža Marko Radmilovič odgovarja vsaj na nekaj teh vprašanj.
Vinska Gora pri Velenju je imela v zgodovini zelo različna imena; najprej se je imenovala po svojem farnem zavetniku sv. Janezu ? Šentjanž na Peči, potem Šentjanž na Vinski Gori, domačini pa so ji rekli samo Šentjanž. Leta 1954 pa je kraj popolnoma upravičeno dobil današnje ime Vinska Gora. Na eni strani se tako imenuje najvišji vrh na tem območju, na drugi pa je tu pomembna tudi kmetijska dejavnost oziroma vinogradništvo, saj je bilo vse prisojno pobočje Vinske Gore nekoč poraslo z vinogradi. Resda ni bilo veliko žlahtnih trt, je pa tu doma domača sorta rizlinga ? peček, ki dozori konec avgusta. Da je bila vinska trta pomembna, kažejo zapisi škofov iz Gornjega Grada, ki so leta 1531 iz Vinske Gore vozili žlahtno vinsko kapljico omenjenim gornjegrajskim gospodom. Na bogato vinsko tradicijo še danes spominjajo viničarske koče. Tudi v teh krajih je trtna uš konec 19. stoletja uničila vse vinograde, pa vendar je Vinska Gora obdržala svoje ime. Sicer pa ima bogato zgodovino: tam je tekla rimska cesta, leta 1261 je na prostoru farne cerkve stala znana krstilnica s kapelo, nato pa so v 15. stoletju tam zgradili veliko cerkev. Ti kraji so znani iz obdobja turških vpadov, v II. svetovni vojni pa je tam šla XIV. divizija. Krajani so na svoj kraj ponosni in ga uspešno uvrščajo tudi v bogato turistično ponudbo. Njihova prizadevanja bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Preden so nekoč ljudje nek prostor naselili, so ga morali poimenovati. Iz krajevnih in ledinskih imen lahko tako razbiramo, kako so ljudje svoje kraje občutili in doživljali nekoč ter kako jih še danes. Nedeljska reportaža se je podala na pot po slovenskih krajih z veselimi, dobrimi, optimističnimi imeni.
Leta 2012 je v reviji Etnolog izšel nenavaden članek o tradiciji slovenske kuhinje. Na prvi pogled nič nenavadnega, saj se lep del družboslovja ukvarja s kuhinjo, gastronomijo, prehranskimi navadami in podobnim. Nekoč obrobna tema prihaja v središče akademskega zanimanja, kajti vse, kar je človeškega, se navezuje na hrano. A članek, ki ga je napisala Maja Godina Golija, doktorica etnoloških znanosti, gleda na kuharsko tradicijo skozi prizmo kriznih časov. Ker jih pravkar živimo, se v Nedeljski reportaži oziramo nazaj, da bi vedeli, kaj bomo jedli jutri. Reportažo je pripravil Marko Radmilovič.
»Jezero je, jezera nej!« Tako domačini ob Cerkniškem jezeru hudomušno odgovorijo na zvedava vprašanja turistov, ki oprezujejo za skrivnostnim presihajočim jezerom in ne opazijo drugega kot grmovje, suhe jezerske trave in trstičje. Cerkniško jezero že tisočletja buri domišljijo najrazličnejših strokovnjakov, popotnikov, raziskovalcev pa tudi domačinov. Ti so z njim tesno povezani v dobre in slabem. In tako ga želijo predstaviti tudi drugim: kot enkraten pojav, ki mu daleč naokoli ni para. Ena takih pobud je tudi Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram, ki je že več kot 20 let sinonim za organizacijo, ki raziskuje, varuje in ozavešča o lepotah naravne in kulturne dediščine presihajočega Cerkniškega jezera. Ta hram je ustanovil Vekoslav Kebe, ki s svojo družino, predvsem s hčerko Kristino Kebe, uspešno dopolnjuje predstavljanje naravne in kulturne dediščine Cerkniškega jezera in okolice. Delovanje in poslanstvo Jezerskega hram v Dolenjem Jezeru pri Cerknici bomo spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
»Kjer zlivata se črni in beli potok, tam se dete Nadiža rodi … v potoških koritih plesat začne … leze bleščeča, poljane krasi, mimo beneških starih vasi … v nižini furlanski jo žeja izpije, v produ se skrije in mirno zaspi.« Tako je v prglihah (rimarski pesmi) predstavljena Nadiža, najzahodnejša mejna reka med Italijo in Slovenijo, ki se rodi in ima velik del svojega šestdesetkilometrskega toka pod dolgim grebenom kobariškega Stola, svojo pot pa konča v Furlanski dolini, kjer se pri Teru v Italiji izlije v Jadransko morje. Vsako besedno srečanje z njo kaže, da gre za skrivnostno reko, brez zadržkov lahko rečemo, da reko, rojeno za sanje. Vsa njena pot in vse, kar je ob njej, od megalitov do prodišč, tolmunov, korit in večkilometrske soteske med Matajurjem in Mijo, in vsega, tudi endemičnega živalskega in rastlinskega sveta – vse to je vplivalo na nastanek številnih legend, ki kronološko zložene v pravem zaporedju pripovedujejo vso njeno izjemno živahno zgodbo. Že njena hudourniška narava govori o tem, da gre za reko, ki spreminja svoj značaj najmanj dvakrat na leto, ko njen vodostaj doseže najvišjo točko in se potem spet močno zniža. Vse legende v vaseh Potoki in Kred zapisujejo od nekdaj v prglihah. Slišali jih bomo v Nedeljski reportaži Jurija Popova. Govorile bodo o Nadiži, njenih koritih in ledeniškem jezeru, ki ga danes ni več. O spopadu s Turki, o Ahlu in slovenski kraljici, Nadiškem puntu, škundri, bitki s Turki, plavarjih in med drugim o Belinovi glavi in Uši. Redko katera reka lahko ponudi toliko legend kot prav Nadiža, ki velja tudi za najtoplejšo alpsko reko in je celo zdravilna, saj zaceli vse rane.
V anglosaških deželah ima policijska oznaka K-9 poseben pomen. Zaradi značilnosti angleške izgovorjave ta črka in številka dajeta besedo, ki označuje slavni rod psa. Pri nas se je izraz »policijski pes« z leti spremenil v »službenega psa,« toda skrivnostnost, pomembnost in seveda malo tudi strahospoštovanje, ki ovija to vrsto naših štirinožnih prijateljev, se niso spremenili. Prejšnje leto smo praznovali sedemdeset let organiziranega šolanja službenih psov pri nas in piko na i temu praznovanju postavljamo v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Računalniški muzej in njegova zbirka Sodobnost zaznamujeta hiter tehnološki napredek in posledično hitro zastarevanje informacijske tehnologije. Veliko stare strojne in programske opreme je zato že romalo tako na smetišče kot na smetišče zgodovine. Nekaj pa se je je skupaj z njenimi zgodbami po zaslugi strokovnjakov in navdušencev znašlo v depoju Računalniškega muzeja v Ljubljani. Tam so zbrani zakladi, ki smo jih nekoč doma in po službah imeli vsi – ne da bi sploh vedeli, da gre za zaklade. Avtor: Ambrož Kvartič
Napoved: Tartufi so nenavadne, skrivnostne gomoljike ali podzemne gobe, ki rastejo v Franciji, Italiji in Istri. Še pred kratkim je v javnosti prevladovalo mnenje, da rastejo predvsem v hrvaškem delu Istre, v katerem je tradicija lova ali nabiranja res daljša, toda kot zanimivo tartufarsko območje je vse bolj znan tudi slovenski del Istre. Pri nas so bili nabiranje, lov in prodaja tartufov prepovedani vse do leta 2011, danes pa je to področje zakonsko urejeno. In kaj so pravzaprav tartufi? Gre za podzemne gobe, ki nimajo nadzemnih delov – to pomeni, da jih nabiralec lahko najde le ob pomoči posebej izurjenih prašičev ali psov, ki odkrijejo tartufe zaradi njihovega močnega aromatičnega vonja. Tartufov je več vrst in podvrst in rastejo od konca avgusta do konca decembra, glavna sezona nabiranja pa je od oktobra do konca januarja. Med najbolj cenjenimi in iskanimi je beli tartuf, takoj za njim pa črni, ki je seveda prav tako zaželen in cenjen. Velikost in teža posameznih gomoljev se razlikujeta od primera do primera – razpon je od nekaj gramov do kilograma in več. Tartufi so zelo cenjeni v kulinariki, slovijo pa tudi kot afrodiziak. Na območju Slovenske Istre deluje približno petindvajset nabiralcev ali lovcev na tartufe, kakšnih osem pa se jih s tem ukvarja poklicno. Med njimi je tudi Sara Kocjančič, ki jo bomo skupaj z Zdenkom Kocjančičem in Vinkom Šavletom spoznali v oddaji Nedeljska reportaža. Njen avtor je Milan Trobič.
Čeprav je sto metrov zelo nedvoumna in natančno določena dolžina, jo ljudje skozi očala prizadevanj, izkušenj in zgodb vseeno lahko dojemamo zelo različno. Nedeljska reportaža raziskuje, kako sto metrov dojemajo atleti, potapljači na vdih, višinski delavci, jamarji in smučarski skakalci.
Če nam počasi postaja jasno, kakšen bo svet brez zime, pa se še vedno sprašujemo, kakšen bo svet brez smučanja. Marko Radmilovič se v Nedeljski reportaži odpravlja tako na domače hribe kot čez zahodno mejo, da bi se prikopal do vsaj kakšnega odgovora, kako smučati v času brez zime. Čim širši pogled na tematiko, ki je tako zelo kompleksna in za nekatere gospodarske subjekte v naši državi tudi usodna, mu pomagata razkrivati dva legendarna evropska smučarja. Prvi je Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučarskega športa, pa tudi smučanja kot takega, drugi pa je dr. Sandro Lazzari, eden izmed ustanoviteljev in še vedno direktor največjega smučišča na svetu, ki leži v osrčju italijanskih Dolomitov.
Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.
Lutkovno gledališče Ljubljana je leta 2018 praznovalo 70 let delovanja. Sicer pa je zgodovina lutkarstva pri nas zelo pestra. Med obema vojnama je v Sloveniji po češkem vzoru doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojno in »narodno prebudno« vlogo. Pomembni so predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so pozneje izšli prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana. V vojnem času, leta 1944, je sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič kot glavni pobudnik ustanovil Partizansko lutkovno gledališče. V povojnem času pa je Lutkovno gledališče začelo svoje delo leta 1948. V tem obdobju je nastalo veliko predstav, pravljic, spominov in skrivnosti, ki jih želijo deliti tudi s svojim občinstvom. Lutkovno gledališče je zato pripravilo strokovno vodene oglede po Lutkovnem muzeju in Lutkovnem gledališču v Ljubljani za družine. O tem, kako potekajo ogledi, pa boste več izvedeli v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.
Lani je v okviru akcije Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna leta 2019 prejela priznanje za najboljšo tematsko pot v okviru akcije učna pot škrata Bisera na območju Vinske Gore pri Velenju. Pot je namenjena vsem generacijam, od vrtca do aktivnih upokojencev, in sodi med oblike zelenega trajnostnega turizma. Povezuje dve občini, mestno občino Velenje in občino Dobrna, in zajema številna področja: od biologije, zgodovine, geografije, kulturne in naravne dediščine do prehrane, kmetijstva, pohodništva, psihologije in sprostitve. Na poti spoznate značilnosti okolja, kot sta gozd in voda, in lastno bit. Morda boste po obhodu te poti na gozd gledali drugače. Spoznali boste, da vam lahko na svojevrsten način koristi. Tako so zapisali v brošuri, ki vodi obiskovalce po učni poti. Hoja po nezahtevni poti traja kakšno uro, skupaj z ogledi pa približno tri ure. Po njej se je mogoče odpraviti tudi samostojno, brez vodnika, saj so točke opremljene s tablami z videopredstavitvami. Učno pot škrata Bisera bomo spoznali ob poslušanju Nedeljske reportaže, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov