Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu je leta 2009 slavil 50-letnico obstoja. Ustanovili so ga na pobudo prof. dr. Frana Dominka, kot prvi univerzitetni observatorij z nalogo, da postavi temelje za razvoj slovenske profesionalne astronomije.
Pobudniki in sodelavci observatorija so nato uredili prvo slovensko astronomsko knjižnico, razvili merske metode klasične astronomije, natančno določili geografsko lego observatorija, vzpostavili službo točnega časa in začeli izdajati astronomske efemeride. Poleg raziskovalnega in izobraževalnega dela pa ob menjavi letnih časov, na observatoriju pripravljajo brezplačne dneve odprtih vrat za organizirane skupine in posameznike.
Pobudnik ustanovitve Astronomsko geofizikalni observatorij Golovec je bil, kot rečeno, prof. dr. Fran Dominko, ki je študiral v Bologni in nato delal v Beogradu.
Ko se je vrnil v Ljubljano, so najprej na Golovcu obnovili nekdanje vojaške objekte in nato dogradili kupolo.
Izgradnja Astronomsko-geofizikalnega observatorija na Golovcu je potekala v letih 1954-1959.
Leta 1958 je bil to kar zahteven tehnološki podvig, ki so ga opravili z odliko, saj je kupola še danes v odličnem stanju.
Prvo opremo pa so dobili kot del vojnih reparacij po II. svetovni vojni.
Večino astronomskih inštrumentov je dobil observatorij iz Astronomskega observatorija v Beogradu. Medvojna Jugoslavija je dobila te inštrumente od Nemčije, kot del vojnih reparacij, ki jih je morala Nemčija plačati zaveznikom po 1.svetovni vojni. Danes so ti instrumenti v Tehniškem muzeju Bistra.
Leta 1959 so nato po odprtju observatorija pod vodstvom prof. Dominka začeli astronomska opazovanja, pridobili so tudi prve seizmološke instrumente. Kasneje je seizmološki oddelek, ki ga je vodil prof. dr. Vlado Ribarič, pripadal Agenciji za okolje. Astronomski del observatorija pa ostaja pedagoška ustanova Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.
Tam številni rodovi študentov astronomije, fizike in matematike opravljajo opazovalne projekte in diplomske naloge. Na vprašanje ali študenti po končanem študiju dobijo zaposlitve, pa so mi povedali, da so znanja, ki jih pridobijo v času študija zelo dobrodošla v različnih panogah. Tako je recimo eden od njihovih študentov, ki je opravljal analize spektrov zvezd, to znanje s pridom uporabil pri delu, ki ga opravlja za eno naših večjih farmacevtskih družb. Tam namesto spektrov zvezd, to uporablja za analizo zdravil in drugih učinkovin.
Spodnjo fotografijo so posneli študenti 1.letnika pri astronomskih opazovanjih, to je Kopica M13, posneta 22.5.2014 iz Golovca, teleskop SkyWatcher 254/200 CCD kamera SBIG ST-8300M.
Observatorij nenehno posodablja opremo in metode opazovalne astronomije. Leta 2004 je tako na njem začel delovati sodoben 70-centimetrski teleskop Vega, ki je plod domačega znanja in tehnologije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter o prvih nalogah observatorija pove, da so določili naprej položaj, točen čas, sledila so opazovanja sonca, s prihodom dr. Andreja Čadeža so se usmerili v astrofiziko.
V četrtek, 6. decembra 2012, je prof. dr. Andrej Čadež, dolgoletni vodja Skupine za astronomijo, prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani na predlog Fakultete za matematiko in fiziko.V sklopu Tedna univerze je pomembna življenjska priznanja podelil rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Pejovnik, na slovesnosti pa sta spregovorila slavnostni govornik prof. maestro Nanut ter prof. dr. Lukić, ki se je zahvalila v imenu novih zaslužnih profesorjev.
V 80 letih prejšnjega stoletja so uvedli polavtomatske računalniško vodene teleskope, 2004 so zagnali teleskop Vega-plod domačega znanja.
Pomemben del delovanja observatorija je vezan tudi na mednarodno sodelovanje. Tako v okviru Evropske vesoljske agencije sledijo določenim posebnim objektom, ki jih odkriva satelit Gaia.
Velika večina njihovega strokovnega dela pa poteka v tujini, saj astronomija ni samo neka slovenska, ampak je močno razvejana mednarodna znanstvena veda.
Zelo so aktivni v mednarodnih projektih, že 20 let sodelujejo z Italijani , po letu 2000 so vključeni preko Evropske vesoljske agencije in delujejo v navezavi s satelitom Gaia. Sodelujejo z Veliko Britanijo, sodelujejo v projektu RAVE, v Avstraliji skupaj z Nemci ekskluzivno merijo kemično sestavo zvezd, in tako dalje.
Ob menjavi letnih časov pripravijo v AGO- Astronomsko geofizikalnem observatoriju Golovec, dneve odprtih vrat. To pomeni, da obiskovalcem pokažejo opremo, ki jo imajo, teleskope, in če vreme dopušča, lahko obiskovalci opazujejo tudi nebesna telesa, planete, Luno in zvezdne kopice.
Dopoldne jih obiskujejo otroci iz vrtcev, vodene šolske skupine, učenci in dijaki. Prikažejo jim delovanje observatorija, zvečer pa so ogledi namenjeni posameznikom in tudi manjšim skupinam, pove vodja enote observatorija diplomirani inženir fizike Bojan Dintinjana. Osnovna naloga observatorija pa je izobraževanje študentov. Ti opravljajo različne vaje, meritve in opazovanja.
Vsakdanje delo v observatoriju pa je vezano na redno dnevno vzdrževanje opreme, dopolnjujejo programsko opremo, pripravljajo nočna opazovanja, ki jih imajo vsaj 2 krat tedensko, če vreme to dopušča. Ljubljanska kotlina pa žal tega ne omogoča prav "pogosto".
Najbolj jih pritegne prvi pogled skozi teleskop, ko možnosti dopuščajo postavijo dva manjša teleskopa na vrt observatorija in ljudje opazujejo Luno, planete, meglice, zvezdne kopice in drugo.
Orionova meglico so posneli na AGO s teleskopom Vega dne 6.12.2013. Posneli so jo v LRGB tehniki. Z vsakim filtrom so naredili 32 posnetkov. Pri samem snemanju so uporabili metodo dithering, posnetke so med seboj naključno malo zamikali. Tako se zabrišejo in povprečijo morebitne kozmetične napake in nepravilnosti na detektorju. Pri obdelavi so najprej naredili na vseh slikah match zvezd z katalogom GSC in nato izračunali koordinatno merilo posnetka. S tako dobljenimi koordinatami so slike poravnali in nato sešteli. Skupni osvetlitveni časi dobljenih posnetkov LRGB so 400s,400s,480s,960s.
Obiskovalci observatorija zelo radi opazujejo Luno.
Človeško domišljijo že od nekdaj burijo neznani leteči predmeti- NLP ali tudi leteči krožniki, kot jih popularno imenujemo.
Jih je naš sogovornik kdaj videl, ko je opazoval nebo? Pravi, da jih ni opazil, dogajanja na nebu pa vseskozi spremljajo pa s posebno "vsenebno kamero".
Ta posebna kamera beleži dogajanje na celotnem nebu, tako opazijo prelete letal, satelitov, padce meteorjev in drugo. Vse to nato dokumentirajo in ponovno preverijo, da odkrijejo za kakšen dogodek je šlo.
Naslednji dan odprtih vrat bo 21.6. 2016. Dopoldanski ogledi bodo namenjeni šolskim skupinam in vrtcem, ponoči pa so vabljeni starejši obiskovalci, oziroma vsi, ki jih astronomija zanima. Dopoldne lahko sprejmejo do 130 otrok, na vsake pol ure, zvečer pa obiskovalci dobijo brezplačne vstopnice na internetu, ogled traja eno uro, sprejmejo pa 160 obiskovalcev.
Na Astronomsko geofizikalnem observatoriju imajo tudi bogato knjižnico, ki je edina te vrste v Sloveniji.
Nekoč je bila celo največja na območju nekdanje skupne države in tudi širše, pove vodja te enote je prof. Herman Mikuž. Astronomska knjižnice je tudi edina tovrstna v Sloveniji, ima preko 4.000 monografij, in enako število različnih revij, vse gradivo sproti dopolnjujejo, vpisani so v sistem Cobiss in si lahko gradivo izposodi vsakdo.
Knjižnico je ustanovil prof. dr. Fran Dominko, ki je tudi sam kupoval gradivo po antikvariatih. V zbirki imajo različne karte tudi take iz 17. stoletja, veliko revij iz 19. stoletja, med znanimi knjigami pa je recimo –Znanstvena terminologija, Matej Cigale, 1880.
Pri opazovanju astronomskih pojavov je velik problem svetlobno onesnaževanje. Ta problem se je začel s tehnološkim razvojem, v ZDA že nekje v 60 -letih prejšnjega stoletja, pri nas pa nekje v 70 predvsem pa v 80 letih. Vse skupaj pa je postalo zelo kritično okrog leta 1990, pove prof. Herman Mikuž. Zunanja razsvetljava je bila velik problem v začetku 90. let, zato so astronomi sprožili pobudo za omejevanje osvetljevanja nočnega neba, 10 let je trajalo da je država sprejela posebno uredbo edino v svetu, ki to omejuje, do konca letošnjega leta bodo tako vse neprimerne nočen svetilke zamenjali. Problem je še vedno, da se nočna razsvetljava širi tudi v nenaseljenih področjih, kjer moti ne samo opazovanje neba ampak tudi živali.
Seveda pa je tudi na področju astronomije, predvsem pri ozaveščanju javnosti, o astronomskih pojavih, tehnološka revolucija naredila svoje. Številni se najbrž se spomnimo, kako smo kot šolarji obiskali planetarije.
Prof. dr. Tomaž Zwitter meni, da je pomembna osebna izkušnja, ki si jo vsakdo pridobi iz opazovanje neba v živo. Teleskopi so sedaj poceni, dosegljivi, in ljubitelji so pomembna pomoč profesionalnim astronomom. Glede planetarijev pa doda, da so tisti, ki so delovali nekoč povsem zastareli, ali pa celo ne delujejo več. Zavedati bi se morali, da je naša država nekaj posebnega, je izjemna, saj je ponoči naše okolje še relativno temno in lahko nemoteno opazujemo nebesne pojave, poleg tega se lahko brez skrbi gibljemo ponoči v gozdovih in drugod, kar ne velja v ZDA in drugih razvitih državah.
Če ste zvedavi in bi radi pogledali tudi v globine vesolja, potem se le odpravite kdaj na nočni ali dnevni obisk Astronomskega geofizikalnega observatorija na Golovcu v Ljubljani. Astronomi bodo veseli vašega obiska.
Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Pred nekaj nekaj desetletji so stara mestna jedra v številnih deželah, ne le pri nas, veljala za ostaline preživete preteklosti, ki se je je treba znebiti. Celo načrtovalci novega Pariza so bili prepričani, da bi bilo najbolje stari Pariz porušiti in na istem mestu zgraditi novega. Pa se to na srečo ni zgodilo. Zgodilo pa se je to, da so stara mestna jedra postala prebivališča šibkejšega družbenega sloja in s tem pospešeno izgubljala pomen. To kljub temu, da so stavbe in mesta orodje in muzeji časa, kot je zapisal sloviti finski arhitekt Juhani Pallasmaa. Pri svojem raziskovanju pomena starih mestnih jeder je spoznal, da mesta nimajo prihodnosti, če ne morejo prijeti roke svoje lastne preteklosti. Obveljalo je prepričanje, da so stara mestna jedra polna starih, razpadajočih hiš, ki jih razjeda predvsem zdravju škodljiva vlaga. Takšno prepričanje se je obdržalo v desetletjih, v katerih so se gradile nove mestne četrti iz novih, sodobnih, cenejših in vsestransko praktičnih materialov. Toda tudi ta doba je prišla do svojega konca. Hitreje kot je bilo pričakovati. Izkazalo se je, da so nova naselja zgrajena iz materialov, ki so človeku bolj škodljiva kot opeka in les, saj oddajajo razne pline in so temperaturno zelo težko prilagodljiva. Nova naselja so postala prebivališča bistveno večje množice ljudi, ki so vse bolj odtujeni drug od drugega. Stara mestna jedra pa so grajena iz materialov, ki so za človekovo zdravje veliko bolj primerna. Gre za manjše objekte, v katerih živi manj ljudi, ki so v bistveno globljem medčloveškem stiku kot v naseljih-mravljiščih. In ne nazadnje stara mesta so priče svoje lastne kulturne preteklosti in umetniške vrednosti. Zato so jih začeli prenavljati, še prej razglašati za pomembno in zavarovano kulturno dediščino. Stara mesta so se začela med seboj povezovati, kot pri nas v Združenje zgodovinskih mest Slovenije, postala so pomembna kulturna ponudba dežel v nenehno se razvijajočem se turizmu in tako naprej. Struktura prebivalstva se spreminja, danes v starih mestnih jedrih živijo ljudje, ki to štejejo za vrednoto. Kot bomo slišali v Nedeljski reportaži, našim starim mestnim jedrom kaže dobro, žal pa je dežela v zadnje pol stoletja izgubila eno svojih temeljnih značilnost, saj je bila dežela utrjenih gradov in graščin, izgubila pa je tudi skorajda pravljično podobo podeželja, ki je slovelo po svoji značilni in čisto posebni podeželski arhitekturi.
Kaj se dogaja v telesu, ko se brez dodatne opreme potopi na ekstremne globine? Kaj se takrat dogaja v možganih? Zakaj potapljači v tem športu govorijo o sreči ob plavanju v globino? Kakšni so občutki, ko se miže potopijo sto in več metrov globoko? Brez dodatnih pripomočkov in z zgolj enim vdihom se je v svet velike modrine podal Jure K. Čokl.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V veselem pričakovanju praznikov, obdani z družino in prijatelji, si težko zamišljamo, da bi ostali sami, brez vsega – tudi brez toplega doma. Pa ni treba pogledati daleč, da vidimo ljudi, ki živijo na robu. Življenjskih zgodb brezdomcev je toliko, kolikor je njih samih. Izguba službe, stanovanja, napačne odločitve in finančne stiske tudi smrt ljubljene osebe ali otrok, so največkrat vzrok, da so na cesti. Nekateri svojega življenja ne obvladujejo več, niti se ne spomnijo, da jim je bilo kdaj lepo. So pa tudi taki, ki jim je uspelo, da so zbrali moč, se potegnili iz dna in danes živijo čisto običajno življenje. Novinarka Petra Medved je v tokratni Nedeljski reportaži obiskala Zavetišče za brezdomce v Ljubljani. V pogovoru z njo brezdomci niso želeli biti imenovani s svojim pravim imenom – stigma je še vedno prevelika, zato smo jih preimenovali.
Rákov Škocján je kraška dolina na severni strani Javornikov in je nekakšno zeleno okno reke sedmerih imen, ki se prebija od izvirov nad Babnim Poljem, potem večkrat izgine v kraško podzemlje in nato igrivo spet privre na dan, dokler ne dobi svojega zadnjega imena kot reka Ljubljanica. To zeleno okno je vpeto v razbrazdan kamniti svet kraških jam, brezen, vrtač in škrapelj. Poseben pečat pa mu dajeta Mali in Veliki naravni most. Med stoletnimi hrasti in neštetimi vodnimi izviri, ki se stekajo v reko Rak, se vijeta cesta in naravoslovna učna pot. Krajinski park Rakov Škocjan pa nima samo edinstvene naravne dediščine, tu je tudi prava zakladnica kulturnih ostankov tako cerkvice sv. Kancijana kot tudi starodavnega kamnitega kroga ali ovala, ki je imel za naše prednike poseben pomen. To bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenijo je z vidika moderne gastronomije najprej zajelo ljubiteljsko varjenje piva. Potem so se pojavili gurmanski hamburgerji. Sledilo je združevanje obeh področij in zdaj ima vsako slovensko mesto, ki da nekaj nase, vsaj eno prireditev, kjer ponujajo posebne hamburgerje in točijo butično pivo. Ali pa imajo vsaj eno mesto, kjer lahko oboje dobite. Pred približno tremi leti pa so se kot tretji dobrojedski val pojavili ljubitelji nekoč eksotične rastline, ki si izmenjujejo semena, sveže in posušene plodove, recepte in omake. Sami sebi pravijo chilli-headi in so ljubitelji drobnih pekočih papričic, polnih kapsaicina. Obiskal sem jih na tradicionalni izmenjavi semen in drugih pridelkov na stari tržnici v ljubljanski Šiški.
Toti big band Maribor je po 27. letih delovanja nekakšen glasbeni zaščitni znak mesta ob Dravi. Dvajset odličnih glasbenikov se je povezalo v zasedbo, ki jo sedaj vodi dirigent, sicer upokojeni profesor na Univerzi za glasbo v Gradcu mag. Edvard Holnthaner. Pred nedeljskim rednim letnim koncertom smo obiskali njihove zadnje priprave in pogledali v zakulisje delovnega utripa glasbene zasedbe, ki jo poznajo in cenijo tudi na tujem. Kaj povezuje glasbenike, kdo so gostje, ki prihajajo v njihove vrste in kaj je potrebno da tako številčna in raznolika glasbena zasedba ostane skupaj skoraj tri desetletja? Bili smo na vroči vaji.
Slovenija se po pravici svetu predstavlja kot zelena dežela, tako v dejanskem kot tudi simbolnem pomenu te besede. O tem priča 48 parkov in 355 območij Nature 2000, ki zajemajo skoraj 7.700 kvadratnih kilometrov površine. Dokaz so tudi tradicionalna prizadevanja ljudi za zavarovanje in izboljšanje naravnih razmer, ne nazadnje pa tudi za povečevanje zavesti o vrednosti neokrnjene narave. Pred kratkim so dva takšna programa začeli uresničevati ob Cerkniškem jezeru.
Na Martinovo nedeljo se spodobi govoriti o vinu. Ko je gos v pečici, je vino na programu. In nedoumljivost ter večna skrivnost božje pijače, piše tudi neverjetne zgodbe. Dotakne se slehernika, pa tudi kronanih glav in prav o slednjih teče beseda v Nedeljski reportaži. Ne sicer o kraljih in cesarjih, pač pa o vinoljubcih, ki imajo, zaradi spoštljivega odnosa do vina in življenja na sploh, vsaj nekoliko modro kri.
Udin boršt sodi med tista območja Slovenije, ki jih zelo dobro poznajo domačini, precej slabše pa obiskovalci iz drugih delov države in tujine. Ta zelena, z gozdom pokrita oaza je pravzaprav stara ledeniška terasa, ki sta jo v davni preteklosti ustvarila ledenik in Tržiška Bistrica. Razdrápani kraški svet Udinega boršta skriva zelo bogato naravno in kulturno dediščino, ki bi lahko bila izhodišče za sonaravni, trajnostni turistični razvoj. Sliko pravljične pokrajine pa dopolnjujejo še številne druge kulturne znamenitosti. Delček bomo odkrili v Nedeljski reportaži, nje avtor je Milan Trobič.
Kdo so ljudje, ki so sposobni v eni sami enodnevni akciji »cepiti« dobrih 14 odstotkov prebivalstva dežele na sončni strani alp proti odpadkom? Predsednica Društva Ekologi brez meja iz Ljubljane, Urša Zgojznik pravi, da kdorkoli pobira odpadke za drugimi spremeni svoj pogled na odpadke same. V bistvu gre za to, da so ljudem odpadki bolj ali manj v napoto, vendar o njih razmišljajo drugače, ko se o njih pogovarjajo in drugače, ko se »v živo« srečajo z njimi, oziroma jih pobirajo. Slovenija ima sicer dolgo zgodovino pobiranja odpadkov, tako, da gre v resnici za tradicijo, ki jo je treba od časa do časa obnoviti. Vedno znova je potrebno spomniti na to, da se z odpadki srečujemo vsak dan in, da jih »proizvaja« sleherni izmed nas. Akcije le povežejo ali pa izravnajo ravni razmišljanja in ravnanja po isti temi – odpadkih seveda. Zato si člani društva, naši sogovorniki v oddaji Nedeljska reportaža, ki jo je pripravil Jurij Popov, ne pripisujejo posebnih zaslug za akcijo očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ideja za to akcijo je sicer prišla iz Estonije. Za prihodnje leto je že v pripravi nadgradnja te akcije, imenovala se bo Očistimo svet. To bo do takrat največja družbena akcija na svetu, usodni dan pa bo 15. september leta 2018. Ta čas sicer društvo spodbuja in vodi novo akcijo – Ne meč’mo hrane stran. Vmes razmišljajo tudi o pomenu plastike v naših življenjih in na naših krožnikih, poteka pa tudi akcija Zero Waste, kar pomeni življenje brez odpadkov. Poimeniovanje akcije je angleško, in sicer zato, ker gre za mednarodno akcijo. Pri nas se je za sodelovanje v njej odločilo že osem mest. Odpadki so, hoteli ali ne, del naše vsakdanjosti in ne nazadnje odpadki veliko govorijo o življenjskem slogu okolja, ki jih »pridela«. Zato so se člani društva odločili, da se bodo ukvarjali z odpadki in aktiviranjem ljudi za razumna ravnanja. Ko gre za čiščenje ali zmanjševanje količine odpadkov, so člani društva prepričani, da gre pri posameznikih le za dve možnosti: ali bodo ali ne bodo del množice, ki dela nekaj dobrega. Zelo preprosto, mar ne!
Te dni se spominjamo 100 letnice začetka oktobrske revolucije. Obeleževanje pa je bolj klavrno, oziroma ga ni. Na našem radiu bomo nekaj pozornosti temu globalno prelomnemu sicer dogodku namenili, začenja pa Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži.
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pod obronki gozdnato bradatih Brkinov, na stičišču dveh svetov kraškega in brkinskega, leži gručasta vas Rodik. Stari del vasi leži na pobočju nad staro cesto Divača-Kozina, novo naselje pa se razteza od železniškega mostu proti Kozini. Rodik je od nekdaj znan med turisti, letoviščarji iz Trsta. Zato ne preseneča, da so včasih podjetni domačini v poletnih mesecih svoje sobe oddajali "tržaški gospodi", sami pa so prenočevali na senikih. Rodik je pomemben in znan tudi po svojih bogatih izročilih, ki segajo v daljno preteklost. Zato ne preseneča, da je začel na pobudo raziskovalcev z Univerze na Primorskem, predvsem dr. Katje Hrobat Virloget, nastajati idejni načrt za vzpostavitev mitsko-folklornega parka v Rodiku. Park bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Slovenci smo na okolje izjemno občutljivi. Kot že mnogokrat se je slednje pokazalo pri dilemah ob načrtovani gradnji avtomobilske lakirnice pri Hočah naštajerskem. Drži pa tudi, da so mnoge obremenitve okolja manj znane, ali celo spregledane. Še bolj pa bledi spomin na čas, ko je prav zeleno gibanje pričelo utirati pot civilni družbi na slovenskem in tokratna nedeljska reportaža bo govorila ravno o potrebi neprestane čuječnosti, boju z mlini na veter in še vedno požrtvovalnosti ozkih skupin ljudi, ki jim ni vseeno v kakšnem okolju bomo živeli.
Neveljaven email naslov