Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Sprehod po Ljubljani ni nič posebnega in neobičajnega, boste rekli. Opazujemo dogajanje okoli sebe, občudujemo lepote in že s kotičkom očesa lahko zaznamo nevarnosti v okolju in se jim lahko uspešno izognemo. Po večini prostor dojemamo vizualno. Hoja po mestu pa postane izziv, če je človek slep, saj slepi in slabovidni prostor, ki nam je skupen, doživljajo drugače. Se videči zavedamo, kako pomembna je dostopnost prostora? Vemo, kaj pomeni talni taktilni vodilni sistem, ki izboljša gibanje ljudi z okvarami vida, s tem pa tudi njihovo samostojnost in kakovost življenja? Kakšne ovire na pot, ki naj bi bila varna, postavljajo neozaveščeni posamezniki in kako jih lahko ogrožajo v prometu? Petra Medved se je na sprehodu po prestolnici pridružila Timoteju Skledarju in Boštjanu Vogrinčiču, ki uporabljata belo palico.
Ste že slišali za Menišijo? To je gozdnata visoka kraška planota med Cerkniškim in Planinskim poljem, dolino Cerkniščice in Otavščice ter logaškim Ravnikom, Ljubljanskim barjem in Krimom. Približno 15 km dolga in 6 km široka planota je visoka okoli 700 m in poteka v dinarski smeri severozahod-jugovzhod. Večji del Menišije porašča gozd, v katerem se ni težko izgubiti. No, mi se bomo odpravili v enega izmed šestih krajev na tej planoti, v Selšček. Tu je bil rojen znameniti slikar Maksim Gaspari. V njegovi rojstni hiši so imeli vaško furmansko gostilno, v kateri so se ustavljali furmani, ki so vozili les iz hribovskih vasi. Ta živahni promet je spodbudil še prijatelja Gasparijevih, Šviglovega očeta, ki je v Selščku zgradil hišo in v njej odprl še eno gostilno, po domače Pri Markotovih, v kateri je ponujal tudi malice. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prav to danes popolnoma obnovljeno nekdanjo furmansko gostilno. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pod starim Kranjem se vijejo podzemni rovi – tisoč tristo metrov je njihova skupna dolžina. Gradili so jih med 2. svetovno vojno, v 80-ih so v njih zaradi ustreznih pogojev gojili šampinjone, od leta 2008 pa so prepoznavna turistična znamenitost Kranja, ki si je prislužila celo srebrnega Sejalca – priznanje za ustvarjalne in inovativne dosežke v slovenskem turizmu. 10 tisoč obiskovalcev na leto je statistika, ki je k obisku skrivnostnih rovov spodbudila tudi Darjo Pograjc in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.
Pred drugim predizborom festivala šansona bomo izvedeli, kakšna produkcijska in tehnična ekipa stojita za tako velikim glasbenim radijskim dogodkom.
Kolesarjenje postaja iz dneva v dan bolj priljubljena oblika rekreacije, prav tako vsakodnevne mobilnosti, vse bolj pa je pomembno tudi v turistični ponudbi. V času globalnih podnebnih sprememb je kolesarjenje ključnega pomena za zmanjševanje ogljičnega odtisa, za manj emisij v ozračju. Poleg hoje tvori prvi steber trajnostne mobilnosti. V drugi steber sodi javni potniški promet, v tretjega motorni promet, četrti steber je tovorni promet, peti pa celostno prometno načrtovanje. A kaj se skriva za temi visokoletečimi besedami? Kakšna je kolesarska podoba ljubljanske urbane regije? Ob vsem tem v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zbiranje gramofonskih plošč je prav posebna strast. A tudi poslušanje gramofonskih plošč je svojevrsten obred in izkušnja. Držanje ovitka in opazovanje njegove likovne podobe, medtem ko se plošča vrti na gramofonu, igla pa prasketaje potuje po tankih zarezah zvočnega zapisa in ob nežnem pokljanju predvaja izbrano glasbo, je prizor, ki marsikomu vzbuja občutek nostalgije. V današnji Nedeljski reportaži se je Miha Žorž podal po poti gramofonskih plošč in v za marsikoga že izgubljenem času našel povsem aktualne poglede. Ljubezen do plošč je namreč ljubezen do glasbe. Še vedno.
Igre s kartami so priljubljena zabava, da pa je mogoče poseči z njimi tudi na višje ravni človeškega mišljenja, se strinjajo mnogi besni igralci taroka, pasjanse, ali katere drugih priljubljenih iger. Večina kvartopircev pa spoštljivo umolkne, ko beseda nanese na bridž. Globalni fenomen, ki ga uvrščajo celo med športne panoge, je v Sloveniji malo znan, kar pa ne pomeni, da ga Slovenci ne igramo. Delček bridž scene nam bo Marko Radmilovič predstavil v Nedeljski reportaži.
Prizadevanja za varstvo gorske narave segajo že v konec 19. stoletja, v čas ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Pomlad je čas, ko tudi v sredogorju zacvetijo najrazličnejše rastline, mnoge med njimi so zavarovane. Uredba o zavarovanih prostoživečih rastlinskih vrstah prepoveduje zavestno uničevanje, zlasti trganje, rezanje, ruvanje in odvzem iz narave, poškodovanje ali zbiranje rastlin in ogrožanje obstoja teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti. V Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Aleš Ogrin, bomo predstavili dve zavarovani gorski roži – blagajev volčin in clusijev svišč.
Čas velike noči vsako leto postreže s posebnim rastjem, značilnim za zgodnjepomladne dni, obstaja pa rastlina, ki je po prazniku dobila ime, in prav njej bomo namenili osrednjo pozornost v tokratni Nedeljski reportaži.
Redke so igrače, ki imajo toliko ljubiteljev med starimi in med mladimi, kot jih imajo legendarne danske kocke lego. Po vsej verjetnosti si njihov ustanovitelj, danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen, ko je leta 1932 ustanovil podjetje, kjer so izdelovali lesene igrače, tega ni predstavljal niti v najbolj norih sanjah. Ogromno ljubiteljev teh igrač živi tudi v Sloveniji in najbolj strastni izmed njih so že 25. po vrsti pripravili Kockefest, razstavo njihovih lastnih stvaritev, ki v nekaterih primerih vsaj konkurira domiselnosti izvirnih kreacij. Na kockefest je mikrofon Prvega odnesel Jure K. Čokl in ga vklopil med milijoni drobnih kock.
V sredo, na svetovni dan vode, se je na sedežu Združenih narodov v New Yorku začela druga mednarodna konferenca o vodi, Slovenija pa bo v prihodnjem letu prevzela predsedovanje Konvenciji o vodi. V Nedeljski reportaži se ne bomo posvetili dejavnostim in zavezam Slovenije, temam, ki so bile na dnevnem redu konference, ampak fotografski razstavi v Galeriji Jakopič v Ljubljani, kjer je že nekaj časa na ogled 130 fotografij z naslovom: VALOVANJE: VIZUALNI DNEVNIK VODE, fotografska zbirka različnih možnih življenjskih oblik vode. Lirično temačna mističnost in zadržana živahnost vode je ob glasbi in spremljevalnemu besedilu podana kot prvoosebna pripoved, ki je nastala ob fotografijah članov nizozemske agencije NOOR Images. Kuratorja razstave sta dr. Marija Skočir in Stefano Carini.
Vse večja urbanizacija že desetletja krči naravno okolje in tako zmanjšuje življenjski prostor za rastline in prosto živeče živali. Te so se najprej umaknile iz naselij, v zadnjem času pa so se vrnile v betonske džungle in ta trend se bo nadaljeval tudi v prihodnje. Dandanes ni več čudno, da se na primestnih in mestnih zelenih površina pasejo srne, košute ali poljski zajci. Medvedi so redni gostje v vaseh na Notranjskem in Kočevskem. Ježi in kune se prosto podijo po mestnih ulicah, lisice pa oprezajo v bližini hiš in smetnjakov. Na mestnih stavbah gnezdijo galebi, vrnil se je sokol selec, da ne govorimo o sivih vranah, kavkah in drugih pticah. O vsem tem bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja med sprehodom po knjižnici ugotavlja, da zlaganje knjig na police ni tako zelo preprosto, kot se to nam, uporabnikom knjižnic, morda to kdaj zazdi.
Eden izmed zimskih športov in snežnih radosti je sankanje. Sanka lahko prav vsak in čeprav to rekreacijo povezujemo bolj s športno dejavnostjo in veseljem otrok, obstajajo v Sloveniji sankaški klubi, kjer se posamezniki zelo resno ukvarjajo s tem športom in v njem tudi tekmujejo. Ena izmed sankaških prog in tudi klub se nahajata v občini Jesenice. Pod Golico je namreč ta šport priljubljen že dolgo, zato se je ekipa Prvega odpeljala na Planino pod Golico na naravno sankaško progo Savske jame.
Na začetku vsega stoji razmislek o hrani. O hrani, kot jo razumemo in uživamo danes, ko so živila zasužnjena v velikih trgovskih verigah. Ko sta sadje in zelenjava tako brezoblična, da stežka prepoznamo okuse mladosti; ko je meso tako polno rastnih hormonov, da naši otroci z lahkoto zabijejo žogo v koš; ko ni na trgovskih policah nobene prsti, nobenega vonja po naravi, po zrelosti, ali, bog ne daj, po gnitju. Naravo smo stisnili v črtno kodo in ni nam mar niti za na pol sužnjelastniško delovno silo, ki na poljih južne Italije pobira vaš paradižnik za en evro po košarici. O samooskrbi in posameznikih, ki vedo, kaj imajo na svojem krožniku, v oddaji Nedeljska reportaža.
V naslednjih minutah vas vabimo, da zaplešete. Obiskali smo plesni klub Zebra v Ljubljani, ki je edini plesni klub v Sloveniji, kjer ljudje z različnimi vrstami invalidnosti plešejo standardne in latinskoameriške plese na invalidskih vozičkih. Ali se paraples razlikuje od običajnega plesa, kakšne izzive in zadovoljstvo prinaša ter kakšni so uspehi naših paraplesalcev, boste izvedeli ob poslušanju današnje Nedeljske reportaže, ki jo je pripravila Petra Medved.
V nekdanji skupni državi Jugoslaviji so po letu 1948 začeli graditi bunkerje, ki bi jih ob napadu nanjo uporabili za zaščito takratnega zveznega in republiških političnih vodstev. V tistem času je namreč nastal tako imenovani informbirojevski spor med Titom in Stalinom. Podobno kot v drugih jugoslovanskih republikah so tudi v Sloveniji začeli graditi zaščitne objekte, ki bi jih uporabili tako politiki kot tudi vojska. Leta 1950 so najprej opredelili zaprto območje: Kočevska Reka, Gotenica in Škrilj, in takrat so že začeli graditi bunker v Gotenici, tri leta pozneje pa še bunker Škrilj. Projektant obeh objektov je bil inženir Matija Kodela, graditev obeh pa so končali konec leta 1957. Po letu 1991 je slovenska javnost prvič spoznala skrbno varovano skrivnost nekdanje Jugoslavije. Takrat so javnosti ob pomoči televizijskih kamer prvič pokazali bunker v Gotenici, bunker Škrilj pa je vse do leta 2017 ostajal skrivnost. Več o tem skrivnostnem bunkerju v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Zima je čas, ki za malo in veliko divjad prinese številne izzive. Za živali je čas počitka, a na drugi strani čas intenzivnega iskanja hrane in boja za preživetje. Pri tem jim na pomoč priskočijo tudi lovci. V Nedeljski reportaži bomo predstavili skrb za divjad pozimi. Obiskali smo Lovsko družino Škofljica, kjer nas je sprejel Borut Bitenc, lovec z več kot 55-letnim stažem. Lovska družina Škofljica obstaja od leta 1946, trenutno ima 53 članov in skrbi za več kot sedem tisoč hektarov površin. To s seboj prinese tudi številne odgovornosti. Kakšno je delo lovcev pozimi, boste slišali v oddaji, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Neveljaven email naslov