Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Najgloblje jezero v Sloveniji, ki mu do dna ni prišel še nihče, ponuja neverjetno bogastvo narave in zgodb; vendar nanj le namiguje s skrivnostnim prepletom poplavljenih rovov v globini in strmimi stenami na višavah. In pa z nevsakdanjim mirom, ki ga ob deževjih zmoti silen izbruh vode na plano.
NAPOVED: Osli so rod v družini kopitarjev, kamor spadajo tudi konji in zebre. Biologi so s preučevanjem ugotovili, da udomačeni osli, kakršne poznamo v Evropi, izvirajo iz Afrike. O oslovski umirjenosti, radovednosti, previdnosti in prefinjenosti govori današnja Nedeljska reportaža. Ste vedeli, da na Kitajskem deluje več deset borz za trgovanje z osli in njihovimi kožami? Cene oslov se na svetovnih borzah gibljejo od nekaj sto do 3 tisoč dolarjev. V prihodnjih minutah pa boste izvedeli, ali so osli res trmaste in tihe živali, kakšen je njihov opoldanski počitek in zakaj stavek »Ti si osel« ni zmerljivka, ampak kvečjemu pohvala. Oslarijo v Gabrovici pri Komnu na Krasu je obiskal Bojan Leskovec. SLEDI POSNETEK: AR92532 »NR- OSLI« TRAJA: 23.07 min
Radijske dokumentarne oddaje nas pogosto peljejo na katerega od slovenskih gradov in nam predstavijo zgodbe njegovih zidov, muzejskih zbirk in nekdanjih plemiških lastnikov. Tokratna Nedeljska reportaža pa se sprašuje, kako se v gradu živi in zanj skrbi, če si njegov lastnik danes.
Pred petnajstimi leti, v obdobju gorskokolesarskega buma, je skupina zanesenjakov zasnovala širokopotezno prečenje Pohorja z gorskim kolesom. Pot ni nikoli zaživela kot ena slovenskih kolesarskih atrakcij in ji do recimo razvpitosti Parenzane na zahodni meji manjka kar nekaj. Zadnja leta je celo utonila v kolesarsko pozabo, a ji odmaknjenost, skrivnostnost ter seveda tudi relativna zahtevnost dajejo poseben čar. O poti in izkušnjah na njej govori Nedeljska reportaža Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov