Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V Cankarjevem domu so v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovali
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova.
To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem so prihajali člani Predsedstva Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V času gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani je bilo jasno, da bo to središče za najrazličnejše kulturne prireditve, kongrese, politična zborovanja in še marsikaj drugega. Tedaj je bil celoten projekt tudi finančno zelo zahtevna, in čeprav so ga podprli tako država, mesto kot tudi drugi, so razmišljali kako bi dobili dodaten denar.
Vodja operativnega vodstva celotne graditve Cankarjevega doma Janez Zemljarič pa je takrat dobil genialno idejo, da bi garderobe v Cankarjevem domu zgradili tako, da bi služile tudi kot protiatomsko zaklonišče.
Vedel je namreč, da na zvezni ravni obstaja veliko denarja za obrambo in narodno zaščito. Na koncu mu je uspelo, da je odgovorne prepričal, da so ta denar res namenili Cankarjevemu domu.
Ta ima tako danes protiatomsko zaklonišče pod samo stavbo in delno pod Erjavčevo cesto. Poleg tega so takrat garderobe imele dvojno vlogo, se spominja dolgoletni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, ki doda, da se je odločitev o protiatomskem zaklonišču izkazala kot odlična, 10 let po gradnji CD je to prišlo še kako prav vodstvom vojske in države, saj so bili v največjih garderobah CD Janez Janša, Igor Bavčar in drugi, ki so odločali o prihodnosti nove države.
Osrednje vprašanje je seveda zakaj so se odgovorni odločili, da bo Cankarjev dom v Ljubljani, postal središče osamosvajanja. Nekdanji minister za informiranje danes veleposlanik in stalni predstavnik Slovenije pri NATU Jelko Kacin pravi, da je bilo vzrokov več. Tu je bila vrsta dilem pred osamosvojitvijo, kdaj in kje ta odločilni akt razglasiti. JLA je namreč načrtovala državni udar, v Moskvi je zanj dobila načelno podporo, vendar s pogojem, da bodo ruski generali najprej odstavili Gorbačova nato pa podprli državni udar v Jugoslaviji. To se ni zgodilo in JLA je ukrepala na lastno pest, v veliki časovni stiski, doda Kacin.
Jelko Kacin.
foto: Arhiv Jelko Kacin.
Ko je Mitja Rotovnik razlagal svojo takratno vlogo kolegom direktorjem po svetu, je bilo to zanje zelo zanimivo. Tako jim je povedal, da je bil direktor štaba TO, kar so sprejeli z začudenjem in ko jim je podrobneje razložil kako in kaj, so se skupaj pošteno nasmejali. Sicer pa je CD v času 10-dnevne vojne nemoteno posloval, imeli so tudi prireditve, vsak dan pa so se odvijale novinarske konference. Takrat je bilo v CD 1000 domačih in tujih novinarjev.
Posebno vlogo je Cankarjev dom odigral ob alarmih za zračne napade. Takrat se je v prostorih doma zadrževalo od 3 do 4.000 ljudi, ki so jih iz Gallusove dvorane, kamor so se najprej zatekli, na pobudo Mitje Rotovnika usmerili v varne kleti. CD je bil namreč ena glavnih tarča napadov JLA, zaradi tega, ker je v CD potekalo, v času pred osamosvojitvijo več različnih manifestacij, ki so po ocenah tedanje jugovojske načenjale enotnost SFRJ, ena takih je bila podpora stavkujočim kosovskim rudarjem.
Osebje in vodstvo Cankarjevega doma je v času pred, med in po 10 dnevni vojni normalno poslovalo in delalo, in sicer v okvirih, kot so to dopuščale možnosti, je pa dejstvo, da je bila hiša, kot celota pravi borec za osamosvojitev, če zadevo presonaliziramo, meni Mitja Rotovnik. Ta doda, da takrat ni bilo nobenih težava ali zapletov. V CD so imeli dobro tehnično ekipo, zato ni bilo nobenih problemov, dilema Rotovnika je bila le ali v zaklonišče sodijo tudi domači ljubljenčki-psi, ko so jih ljudje v paniki, ob alarmih pripeljali v CD, je spustil v zaklonišča tudi psičke. Mitja Rotovnik pa se spominja, da je moral številnim novinarjem, še veliko kasneje po koncu 10-dnevne vojne za Slovenijo, vedno znova razlagati da ni tunelov med vlado, CD in parlamentom.
Ivan Botteri, ki je od leta 1994 novinar, je leta 1988 izstopil iz JLA, zato nas je zanimalo kako gleda na Cankarjeve dom kot središče osamosvajanja Slovenije? Botteri meni, da je bila odločitev za Cankarjev dom kot sedež osamosvojitve odlična poteza. JLA takrat ni imela ustreznega orožja, da bi bombardirala spodnje etaže CD. Poznala pa je skrite lokacije TO zato je bilo pomembno, da je bil sedež, štab v CD.
Kakšni pa so spomini Jelka Kacin na čas osamosvajanja? Kacin pravi, da so zelo živi in večplastni, saj se je zavedal, da imajo njegove besede in način kako določene zadeve predstavi vpliv na to kako bodo ljudje sprejeli in razumeli razvoj dogodkov in prihodnost osamosvajanja. Kacin tako opozori na potek agresije ko je JLA s pomočjo vojaške policije razorožila štab TO, ko je Josef Šimčik umrl v Pekrah, in vsega tega večina občanov ni mogla dojeti. Ljudje enostavno niso uspeli narediti preklop v svojih razmišljanjih, saj niti v najbolj morasti sanjah niso niti pomislili, da je JLA sposobna ukrepati proti civilnemu prebivalstvu in občanom skupne države. Ta resnica je bila za mnoge zelo stresna, in nemogoča. Cankarjev dom pa so izbrali zaradi dogajanja pred osamosvojitvijo, ko so bili tam kongresi, priprava in izvedba volitev itd.
Kako pa Mitja Rotovnik ocenjuje legendarne novinarske konference Jelka Kacina? Rotovnik meni, da je na novinarskih konferencah Jelko Kacin, blestel, povedal je več kot je bilo res, in je tako nekako hodil po robu, kot primer navaja kasetno bombo, ki so jo razstavili pred začetkom ene od novinarskih konferenc, in to je imelo izjemen propagandni učinke na tuje novinarje.
Vlado Zagorac je bil dopisnik Večernjega lista iz Zagreba, o izbiri Cankarjevega doma kot središča za informiranje pa pravi, da je bila to odlična odločitve. Zagorac pove kako je potekla akreditacija že pred dogajanjem v CD, problemov z vstopom v CD pa ni bilo. Takrat je večkrat dnevno poročal o dogajanju med vojno v Sloveniji saj sta bili Slovenija in Hrvaška zaveznici v procesu osamosvojitve.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Vsako mesto ima svojo goro, ki je v kolektivno zavest prebivalcev njene okolice zapisana kot simbolična predstavnica tega kraja. Maribor ima Pohorje in če bi morali na njem poiskati kočo, ki okoliškim prebivalcem nekoč in danes pomeni simbol tega pogorja, potem je to Mariborska koča na Pohorju. Zakaj ima tak pomen, kakšna je njena povezava z rokometom, slapovi in metulji ter zakaj še danes slovi po izjemni kulinariki, je v nedeljski reportaži preveril Jure K. Čokl.
Ste že kdaj slišali za izraz cvinger? To je ledinsko ime, ki ga najdemo povsod po Sloveniji in pri katerem gre najbrž za nekoliko popačen nemški izraz, ki pomeni zid, obzidje, prostor med dvema zidovoma. Najpogosteje se nanaša na obzidja okrog cerkva, samostanov, pokopališč pa tudi okrog ostankov gradov in dvorcev ter povsod tam, kjer so ostaline antičnih in prazgodovinskih naselij. Tak primer je recimo Cvinger pri Stični, kjer je bilo veliko prazgodovinsko naselje, pa tudi Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. V tem zadnjem primeru so ga ljudje zaradi naselja, ki se imenuje Meniška vas, povezovali s samostanom. In res je ta vas dobila ime po menihih stiškega samostana, ki so na območju te in bližnjih vasi imeli svoje fevdne posesti. Arheološke raziskave vrha hriba Cvinger pa tam ostankov samostanskih ali kakih drugih srednjeveških in novodobnih obrambnih stavb niso odkrile. V oddaji Nedeljska reportaža bomo spoznali prazgodovinsko podobo Cvingerja pri Dolenjskih Toplicah, ki sodi med najzanimivejša naselja tedanjega časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Že sredi devetnajstega stoletja najdemo prve omembe veselic, ki so takrat bile še narodno budniški, skoraj politični element. Sčasoma so veselice postale organizirana in predvsem sproščujoča nabirka, med katero so svoje finančno stanje izboljševala številna slovenska društva. Najbolj tradicionalno prostovoljna gasilska društva, zato se je za to vrsto zabave ob koncih tedna prijelo ime gasilska veselica. Gasilska veselica je fenomen slovenskega podeželja in je tako za urbane, pogosto preurbane medije, večkrat kraj in čas nerazumljivega, predvsem pa nebrzdanega veselja. Kako se veselice držijo v časih globalne epidemije, je poskušal razvozlati Marko Radmilovič, njegove ugotovitve pa boste slišali v Nedeljski reportaži.
Da je bil vinograd z obilnim pridelkom skozi stoletja vedno dragocenost, pripovedujejo številni zgodovinski zapisi in ohranjene umetniške stvaritve. Da se je zanimanje zanj med ljudmi in živalmi v času zorenja grozdja povečalo, je prav tako razumljivo, saj ne manjka pesniških stvaritev, ki slavijo "sladko grozdje", simbol blaginje in poželenja. Lastniki vinogradov so si za varovanje pred vsiljivci lastnega rodu omislili čuvaja vinogradov ali po štajersko "outarja", zoper ptičjo tatinsko nadlogo pa so si omislili ropotajočo napravo, ki jo poganja veter, in ji dali ime klopotec. Tako kot mlinček na vodi še danes pritegne otroke in njegova izdelava predstavlja prvi preizkus otroških ročnih spretnosti, tako je klopotec izziv za odrasle mojstre in tisti, ki znajo z lesom, so kot posebno mojstrstvo uveljavili izdelavo klopotcev. V tokratni Nedeljski reportaži se je Stane Kocutar ustavil na prireditvi postavitve klopotca na kmetiji Sončni raj na Vodolah nad Malečnikom pri Mariboru.
Krajinski park Kolpa je leta 1998 ustanovila Občina Črnomelj in se je takrat spopadal s poglavitno težavo, da občina razen ustanovitvenega akta in manjših ukrepov ni zmogla veliko več. Leta 2006 je ta krajinski park prevzela v zavarovanje in upravljanje država. Vlada je takrat sprejela ustanovitveni akt o krajinskem parku in akt o ustanovitvi zavoda, ki je kmalu zatem začel delati. Najpomembnejši del parka je reka Kolpa, ki ni znana le po čolnarjenju in kopanju, ampak je to tudi biotsko zelo bogata reka, saj v njej živi 38 vrst rib, od katerih jih je 9 vrst uvrščenih na rdeči seznam ogroženih vrst na ravni EU, 2 vrsti rib pa živita samo v reki Kolpi in nikjer drugje. Posebnost parka so suhi travniki, kraške vrtače, belokranjski steljniki in gozdovi. Polovica parka sodi v območje Nature 2000. Obiskovalci najdejo v parku 70 naravnih vrednot, 16 naravnih spomenikov in pa edini strogi naravni rezervat v Republiki Sloveniji. Vse te točke pa povezuje mreža pohodnih poti in te bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.
Pevska kultura je bistveni del slovenske kulture; pa ne le kulture. Petje, še posebej tisto v zboru, Slovenci razumemo kot del splošne omike in redki so tisti, ki ne poznajo, ali ne prepevajo temeljnih del naše glasbene tradicije. Dejstvo, ali ima pojoči posluh ali ne, pri tem ne igra bistvene vloge. Kar 3000 zborov, manjših vokalnih zasedb in ostalih pevskih družin deluje v Sloveniji, večina jih je združenih pod dežnikom Javnega sklada ljubiteljske kulture. Mnogi med njimi delujejo v težkih razmerah, mnogi med njimi vztrajajo že desetletja, nekateri so vrhunski, nekateri pa zgolj ljubiteljski. V Bovcu premorejo moški pevski zbor, ki letos praznuje svojo sedemdeset letnico To niti ni velika posebnost, mnogi slovenski pevski zbori imajo še daljšo tradiciji. Posebnost bovškega zbora je dejstvo, da ga že od ustanovitve vodi isti dirigent. Zgodbo o Danilu Durjavi in moškem pevskem zboru »Golobar« pripoveduje v Nedeljski reportaži Marko Radmilovič.
Služba za dostopnost programov RTV Slovenija skrbi za prilagoditev in dodatno opremo vsebin, ki nastajajo v programih RTV Slovenija, skladno s potrebami tistih gledalcev in poslušalcev, ki ne morejo brez težav spremljati rednega programa. Mednje sodijo poslušalci in gledalci z okvaro sluha ali vida, pa tudi tisti z določenimi kognitivnimi ovirami, kot je npr. motnja koncentracije. Ena od rednih oblik zagotavljanja dostopnosti zlasti televizijskih, to je vizualnih vsebin za gledalce z okvaro vida je zvočno opisovanje. Kako se je zvočno opisovanje pri nas razvijalo in kako danes nastajajo zvočni opisi na RTV Slovenija, boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Vsako leto se slovenski šesto- in devetošolci ob rednih šolskih obveznostih spoprimejo tudi z nalogami nacionalnega preverjanja znanja. Zdaj že nekajletni projekt Državnega izpitnega centra vedno znova prinese dragocen pogled v znanje, ki ga osnovnošolci odnesejo s sabo v življenje, ter v možnosti za izboljšave izobraževalnega procesa.
Med državnimi simboli je mogoče najbolj sprejeta himna, najbolj običajna pa zastava. In prav v povezavi z zastavo beležimo žalostno dejstvo, da smo Slovenci do njenega izobešanja precej brezbrižni. Medtem ko je uporaba državne zastave natančno zakonsko predvidena, pa je naš odnos do nje, tudi po tridesetih letih, še vedno skrivnosten. Na eni strani so javni deležniki obvezani k njenemu izobešanju, na drugi strani pa se zdi, da intimno še vedno ni vraščena v narodovo telo. Predvsem pa zastava globoko priča o našem domoljubju in prav o tej temi se Marko Radmilovič sprašuje v tokratni Nedeljski reportaži.
Ste vedeli, da imamo pri nas 90 vrst sesalcev in da je vsaka tretja vrsta sesalca netopir? Razstava Preživeti z netopirji v nekdanji šoli v Kančevcih je prva stalna razstava o netopirjih v Sloveniji. Nastala je v okviru projekta Gorička krajina v sodelovanju s tamkajšnjo župnijo, sofinancirata pa ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Posebnost te razstave je, da lahko obiskovalci netopirje opazujejo tudi prek zaslona v obliki prenosa v živo iz kleti ali podstrešja, kjer bivajo. Kakšno je življenje netopirjev, kaj so njihove posebnosti, kakšen odnos imamo ljudje do te zaščitene vrste in kako jim škoduje svetlobno onesnaževanje, je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved.
Nedeljska reportaža se sprehaja po Motniku v Tuhinjski dolini; natanko tam, kjer se je pred 25 milijoni let sprehaljal tudi pritlikavi nosorog. Ta zadovoljen v svojem prazgodovinskem močvirju niti slutil ni, da bo nekoč poleg bogate zgodovine in kulturne dediščine tudi sam postal motniška krajevna znamenitost. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Če sredi poletja naletite na plezalce, ki v skalnih previsih plezajo z derezami na nogah in s cepini v rokah, ni nič narobe ne z vami ne z njimi. Kar počnejo, je ena izmed najmlajših vej plezanja, imenovana orodno plezanje ali po angleško 'dry tooling'. Gre za zelo atraktivno in zelo naporno početje, ki ima tudi pri nas vedno več ljubiteljev in celo tekmovalce, ki nas v tej disciplini zastopajo na evropskih prvenstvih. Privežite se na vrv, v nedeljski reportaži z njimi pleza Jure K. Čokl.
Izmed dvesto dvanajstih slovenskih občinskih grbov jih enaindvajset krasijo ptice najrazličnejših vrst. Vsaka izmed teh pernatih znanilk lokalne identitete - naj gre za simbol, ki obstaja že od srednjega veka, ali pa za rezultat domišljije sodobnega časa - pa ima posebna pomen in zgodbo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Pred nekaj dnevi je odstopila direktorica našega največjega socialnovarstvenega zavoda - Zavoda Hrastovec. Na ta način je impozantno grajsko poslopje, za zidovi katerega živijo osebe z motnjami v duševnem razvoju, vnovič prišlo v ospredje zanimanja javnosti. Ampak niso le kadrovske čistke pripeljale ta zavod v središče zanimanja. Njegova podružnica, grajsko poslopje gradu Cmurek, je zdaj že skoraj osem let domovanje Muzeja norosti. Gre za civilnodružbeno pobudo domačinov iz Trat, ki v širokem spektru svojih dejavnosti poskušajo tako stavbo kot okolico duhovno in materialno revitalizirati. Muzej norosti je v zadnjih mesecih medijsko izjemno prisoten in tudi dokumentarno-feljtonsko uredništvo se je v Nedeljski reportaži odpravilo v Slovenske gorice. Tam je bil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov