Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.
Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.
Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.
Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Prav zagotovo poznate Rakitno zaradi klimatskega Mladinskega zdravilišča, najbrž vam je znano tudi Rakitniško jezero in mogoče tudi to, da leži kraj na najvišjem kraškem polju. Najbrž pa se boste kar malce zdrznili, ko vam povemo, da je iz Rakitne pred skoraj 125 leti potoval v ladjedelnico v Trstu najdaljši znani jambor, ki so ga kdajkoli vozili po naših cestah. Tega je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. Ta izjemni podvig rakitniških gozdarjev, sekačev in furmanov je leta 2013 spodbudil člane Turističnega društva Menišija, da so začeli zbirati podatke. Te so nato predali kolegom iz Rakitne, ki bodo ob obletnici potovanja jambora pripravili posebno slovesnost. O rakitniškem jamboru bomo govorili v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.
Niso vse potice za pojest, nekatere so samo za gledat. Takšne so Ljubenske potice, ki v resnici sploh niso potice iz testa in makove, orehove ali pehtranove file. Te potice so za gledat in za žegnat, ko pa je ta obred opravljen jih razstavijo in predelajo v male križe, te pa postavljajo po hiši in okoli nje, da bi domačijo zavarovali pred slabimi silami. Tako je to, beseda pa teče o poticah ali cvetnonedeljskih butarah z Ljubnega ob Savinji. Ljubno torej ni le dežela flosarjev, teh ni več, pol stoletja pa je bila tod izhodiščna točka za prevoz lesa vse tja do Beograda in Črnega morja, tudi ne le dežela smučark skakalk ampak je tudi dežela potic. Cvetnonedeljske butare oziroma Ljubenske potice izdelujejo, takšne kot jih poznajo danes, že dobrih 130 let in ne gre za tradicijo, ki počasi odhaja v pozabo. Nasprotno, gre za tradicijo, ki se krepi v zavesti ljudi. Vsako leto ljudje vse več takšnih potic prinesejo k žegnanju. Ne bomo pretiravali, če zapišemo, da vsaka hiša na Ljubnem in v okolici izdela Ljubensko potico ali pa jo zanje naredi tisti, ki jo zna narediti. Kot bo pokazala Nedeljska reportaža Jurija Popova, poznajo tri vrste Ljubenskih potic, za izdelavo vsake pa je potrebna vrsta rokodelskih spretnosti in domače gradivo. In seveda domišljija, kajti Ljubenske potice so figuralne butarice. Domače pomeni, da mora material iz katerega so izdelane rasti v okolici doma. Na primer sedem vrst lesa iz katerega so narejeno Ljubenske potice.
Povsod po Sloveniji poznajo običaje žegnanja za veliko noč. Obredje se začne na cvetno nedeljo, ko po večini krajev blagoslavljajo butare, le na Primorskem žegnajo le oljčne vejice. Poleg lesenega žegna, ki ga predstavljajo butare, na veliko soboto blagoslavljajo tudi meseni žegen, cekarje in jerbase s simbolnimi jedmi. Leseni žegen kmetje podorjejo na njivah, da bi se blagoslov prenesel nanje in bi dobro obrodile, mesenega pa poje družina na veliko noč. Prenos blagoslova prek predmetov na človeka, živali in polja ima predkrščanski izvor.
Neveljaven email naslov