Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Mnogi psihologi in še več dušebrižnikov poudarja, da je najboljša obramba proti stresom, kugo današnjega časa, obujati, ohranjati in gojiti otroka v sebi. Vsako takšno početje je povezano z igro in današnji čas rojeva vedno nove. Tam nekje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar ni zelo daleč nazaj, so na Japonskem in v Hongkongu ustvarili novo igro – Airsoft. Po slovensko rečejo temu taktične igre, prebrati pa je tudi takle prevod – vojaški simulacijski šport.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Drobni obredi lahko povzročijo velike premike! Kar je dejstvo, ki samo po sebi nasprotuje bolj uveljavljeni resnici, da so za velike premike zadolženi zgolj veliki obredi. Tak majhen obred je pitje kave. Čeprav je majhen pa je kljub vsemu preveč razširjen da bi ga zajeli v eno samo skromno nedeljsko reportažo. Zato bo Marko Radmilovič vzel pod drobnogled le en sam segment tega priljubljenega početja. Pripravlja: Marko Radmilovič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Čadrg je slikovita vas, ki leži na nadmorski višini od 600 do 700 metrov nad izjemno, prepadno sotesko Tolminke. Pot do te, kot pravijo, ene redkih živih vasi v Triglavskem narodnem parku, je vse prej kot enostavna, saj je dobesedno vklesana v strma pobočja, in zato še tako izkušenemu vozniku požene dobro mero adrenalina po žilah. Vas slovi po ekoloških kmetijah, po tem da ohranjajo stoletno tradicijo sirarstva, in izdelajo dobrih 45 kilogramov prvovrstnega sira in podobno količino skute. In tu so doma srčni ljudje. Leta 1999 so namreč, v opuščeno stavbo šole povabili Skupnost Srečanje- Don Pierina Gelminija, kjer se zdravijo odvisniki. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Za športnike, ki so presegli povprečje, so Olimpijske igre ena izmed prelomnic, ki lahko na različne načine zaznamuje njihovo športno pot. Od tega, da se lahko zadovoljijo z znanim sloganom, da je pomembno sodelovati, do tega, da si zagotovijo boljše nadaljevanje kariere ali celo, da si jo zaznamujejo s kakšno medaljo. Avgusta letos, od 5. do 21., bo spet čas za takšno prelomnico. V Riu de Janeiru v Braziliji bodo namreč na sporedu 31 poletne olimpijske igre moderne dobe. Za tekmovalce, ki se bodo uvrstili nanje, veljajo olimpijske norme. Te je treba doseči do 11. julija letos. Lovljenje norme je za športnike posebno obdobje. Za vsakega drugačno. Tina Šutej, naša najboljša skakalka s palico, je v to, da bo dosegla normo prepričana. Ta znaša za ženske 4.50 metra. Nastopila je že na olimpijadi v Londonu leta 2012 in je olimpijski krst že za njo. Zdaj si želi predvsem boljši rezultat, najmanj nastop v finalu. Nejc Pleško, metalec diska pa je od norme oddaljen še približno štiri metre. Norma namreč zahteva, da vrže kladivo vsaj enkrat 78 metrov. Nejc prvič lovi olimpijsko normo in v resnici upa, da se bo uvrstil po razvrstiti na svetovnem seznamu metalcev kladiva, saj je norma precej visoka in malo verjetno je, da jo bo doseglo 32 metalcev. Na olimpijske igre si želi, če ne drugega, da opravi potrebni krst in se lahko na naslednjih olimpijskih igrah posveti predvsem dobremu rezultatu. Skupaj s trenerjem Lovrom Umkom sta prepričana, da njegov čas prihaja po olimpijadi. Nejc je sicer kot mladinec prevzel Primožu Kozmusu mladinski državni rekord, Primož pa je tudi olimpijski zmagovalec. Kot pravi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, Nejc Pleško, ne trenira z metlo, zato, da bi na njej odletel v Rio. Metla mu pomaga do pravih občutkov.
Psi so postali zvesti in nepogrešljivi pomočniki tudi pri opravljanju različnih policijskih nalog. Kakšne lastnosti mora imeti policijski služben pes, kako poteka šolanje, za kakšne naloge jih šolajo, kako jih motivirajo za delo in kakšno je pravzaprav delo inštruktorja? To je v Nedeljski reportaži raziskovala Petra Medved. Obiskala je oddelek za šolanje službenih psov, v katerem šolajo pse in usposabljajo vodnike službenih psov slovenske policije.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov