Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
V soboto popoldne bo vsa Izola na nogah, gasilci pa v pripravljenosti. Ljudje bodo gledali rdeče, a ne krvavo. In se izogibali bližnjemu srečanju s še tako dobrimi znanci. Iz oči, iz nosa, iz ust - od vsepovsod jim bo silil pekoč ostanek čilija. Še tako hudo vroča zaljubljenca bosta pustila vnemar drug drugega in že kar sebično razmišljala, kako bi utopila pekočo nadlogo v kozarcu hladne vode. Še dobro, da zdaj večina tujih turistov že doma preživlja dneve s klobaso v levi, s pivom v desni in s spomini na sredi, sicer bi tudi sami zagrizli v male rdeče vražičke in bi izolska Čiliada 2015 postala mednarodno tekmovanje. Avtor oddaje Ivan Merljak je načeloma "za vroče", a kaj, ko rad pogosto tudi takole pretirava ?
Delo reševalcev je lovljenje sekund, ki jih pogosto ukradejo času tudi na račun lastne varnosti. Vožnja na intervencijo je nevarna in le malo kdo je sposoben obvladovati stres zaradi dogodkov v povezavi s samo vožnjo in z zelo zahtevnim delom na terenu. Še posebej, ko gre za reševalce na motorju, ki so najbolj izpostavljeni napakam drugih udeležencev v prometu. Kakšne so njihove zgodbe, kaj doživljajo med vožnjo, kakšne motorje vozijo in koliko časa uspejo pridobiti s tveganjem lastne varnosti? Med angele na jeklenih konjih se bo v Nedeljski reportaži pomešal Jure K. Čokl.
V teh jesensko obarvanih in razburljivih nogometnih dneh, ko trepetamo za slovensko nogometno reprezentanco, velja omeniti, da junaki stadionov in malih ekranov niso edina slovenska nogometna reprezentanca. Tako se bo Marko Radmilovič tudi o drugih naših nogometnih reprezentancah pogovarjal z duhovniki, vinarji, estradniki, glasbeniki in še bi lahko naštevali. Nedeljski reportaži je dal naslov: Vse naše reprezentance.
Ime gotovo ni primerno, čeprav se je prijelo. Gre za šest bazenov za spiranje vode, ki so jo v nekdanji Tovarni sladkorja Ormož uporabljali za pranje sladkorne pese. Tako so nenačrtovano ustvarili mokrišče, ki je postalo domovanje približno 30 vrst vodnih ptic, ki tam tudi gnezdijo, in vrste ptic selivk, ki se tu ustavijo na svoji selitveni poti. Po zaprtju tovarne so nizozemski lastniki območje teh jezer podarili Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ti pa so se prijavili na mednarodni razpis in zagotovili sredstva za obnovo tega mokrišča. Opuščeno in zaraščeno mokrišče je tako oživelo in spet je mogoče videti in slišati kostanjevko, močvirskega martinca, čigro, črnovratega ponirka, polojnika in druge. Tudi labodje gnezdo ni presenečenje, čeprav se labodje, približno šesto jih je vsega skupaj, zadržujejo na bližnjem Ormoškem jezeru. Ormoške lagune, naravni rezervat v nastajanju, sledi trem ciljem - ohranjanju narave, izobraževanju in raziskovanju. Obiskal ga je Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo.
V malo večjem peskovniku se je pojavil alfa samec. Kmalu je vpeljal demokratična načela delitve: eno meni, eno tebi; eno meni, eno njemu, eno meni ... In postal tako imenovani tajkun. Še kure so kokodakale njemu v prid in kmalu je bil izvoljen ... Povzpel se je nad množico, ki pa se je hitro učila. Tudi krasti. Komu in kaj vzeti, se v Nedeljski reportaži sprašuje Ivan Merljak.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih moči narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes. Na vrtovih stiškega samostana najdete tako vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Ena izmed temnih skrivnosti človekove duše in civilizacije je mučenje. Primitiven izkaz človeške bestialnosti se je skozi zgodovini razvil najprej v obrt, zatem v manufakturo in končno v manjšo industrijo. Razstava na ljubljanskem gradu je v preteklih mesecih omogočila manjši vpogled v srednjeveško "zlato dobo" mučenja, v Nedeljski reportaži pa nas bo Marko Radmilovič odpeljal še korak dlje. Avtor: Marko Radmilovič.
Na skrajnem zahodnem robu naše dežele sta dve vasi, Logjé in Robidišče. Dve izmed trinajstih, ki sodijo v Breginjski kot. Krajina je sicer znana kot Beneška Slovenija, meja pa jo deli na italijanski in slovenski del. O teh krajih se je največ govorilo pred 39-imi leti, ko jih je prizadel hud potres, ki je v krajino in med ljudi zarezal globoke rane, verjetno nikoli zaceljene. Takrat je nehal obstajati srednjeveški Breginj, seveda v značilni arhitekturni podobi, danes nanj spominja le muzejski del. Vasi, ki sta ohranili največ značilne beneške arhitekture pa sta že omenjeni Logjé in Robidišče. Za te kraje bi lahko rekli, do so že stoletja na prepihu, kar se pozna tudi po obljudenosti. V vasi Logjé je nekoč živelo več kot 400 ljudi in vsi so se preživljali doma, s kmetijstvom. Danes jih je nekaj več kot 40 in nihče več se ne preživlja izključno s kmetijstvom. V zadnjih tednih se o vasi govori nekoliko več, zaradi odprtja Poslednjega muzeja sodobne umetnosti. Za kaj ge? O tem v reportaži Jurija Popova.
Res je: Slovenci smo zapet narod. Premalo se smejimo in veselimo, čeprav nam ne gre tako slabo, da bi smeli tarnati. No, davki so previsoki in vse je predrago, da nam na koncu nič ne ostane, to vemo. Toda če se ozremo naokrog, bi morali od veselja vriskati, jodlati ali vsaj juckati kot so znali nekoč. Pristnega veselja je danes tako malo, da mladi poznajo vriskanje samo še iz filma Kekec, ki ga zavrtijo tedaj, ko nimajo drugega. A upanje je. Mladi Jurij je začel pravcato gibanje za veselo vriskanje, ki se razlega po Turjaku in okolici. Vriskal bo tudi avtor oddaje je Ivan Merljak.
Velike stvari se zgodijo naključno in takšno je tudi odkritje, da kralj Matjaž ne biva znotraj Pece, temveč zunaj nje. Ne čemi v votlini sam s svojimi brivskimi problemi, temveč ponosno zre v svet s prepadov Kordeževe glave. Posledično se seveda nekoliko zaplete tudi usoda slovenske odrešitve; kdaj se bo torej zgodila, pa med drugim v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Za debelimi zidovi stiškega samostana je tudi prava zakladnica znanja in vedenja o fitoterapiji oziroma zdravljenju z zdravilnimi rastlinami. Stiški cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. Menihi cistercijanci so se, ob siceršnjih vsakodnevnih molitvah, posvečali tudi dobrodelnosti, delu in gospodarskim dejavnostim. Že v listini iz leta 1230 je bil v stiškem samostanu omenjen infirmarij. To poimenovanje za zdravilca - lekarnarja je bilo pozneje omenjeno še večkrat. Po razpustu samostana leta 1784 je bilo žal veliko knjig iz bogate samostanske knjižnice, med njimi tudi tiste s področja zdravilstva, izgubljenih. Ko omenimo zelišča v zvezi s stiškim samostanom, verjetno večina ljudi pomisli na patra Simona Ašiča, ki je bil izjemen raziskovalec in poznavalec zdravilnih potencialov narave. Tradicija se nadaljuje še dandanes, na vrtovih stiškega samostana najdete vsaj 150 različnih vrst zdravilnih rastlin, v "zeliščnih laboratorijih" pa nastajajo čajne mešanice, tinkture in mazila. Cistercijansko opatijo z zeliščno lekarno v Stični bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Za Donačko goro je slovenski planinski pisatelj Janko Mlakar med drugim zapisal: “Ta gora je že po značaju ženska: sprejemljiva in muhasta, vabljiva in odbijajoča, krotka in divja – vse je odvisno od tega, kako in od kod se ji približamo.”
Ena prvih motenj v življenju posameznika je - pohlep. Z njim se srečamo že v času otroških igrač in ga pozneje samo še krepimo. Podporo mu zagotovo daje zavist in še kakšen od naglavnih grehov. Zaradi pohlepa si dopovedujemo, da potrebujemo stvari, s katerimi v resnici nimamo kaj početi in po kratkotrajnem zanimanju zanje postanejo lovilci prahu oziroma krama, ki nam krade prostor in osebno dostojanstvo. Pohlep kot neizmernost se kaže v vsem, tudi pri hrani, da o domnevno statusnih predmetih in rečeh sploh ne govorimo. Olje na ogenj našega pohlepa namerno in premeteno priliva industrija, ki skuša svoje izdelke prodati ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
O slovenski glasbi se zadnje čase v javnosti veliko govori. Zatika se že pri "uradni" definiciji, kaj slovenska glasba sploh je oziroma kaj ni, za temi razpravami pa je seveda v ospredju tudi denar. Poplačilo avtorskih pravic SAZAS-u in druge birokratske akrobacije. O esenci glasbe, o ustvarjanju kot takem, pa se sprašujejo samo nekateri. Še redkejši, zunaj sistema glasbenih šol in zborovskega petja, se posvečajo vzgoji. Komaj peščica pa svojo pozornost namenja vzgoji mladih na področju rock'n'roll glasbe. V Nedeljski reportaži predstavljamo Marka Sorška in njegov projekt "20 za 20 - za šole s posluhom". Oddajo pripravlja Marko Radmilovič.
Človek je pse uporabljal za številno vrsto del skozi vso svojo zgodovino. Sožitje med vrstama je pregovorno in pse srečujemo v zelo raznolikih vlogah. Redko katere pse pa srečamo v čisto pravih službah - kot vodnike slepih, čuvaje in reševalce. V Nedeljski reportaži se bo Jure K. Čokl srečal s psi - reševalci in njihovimi vodniki. Ti psi imajo povsem drugačno življenje od svojih štirinožnih sorodnikov. Hodijo na usposabljanja, udeležujejo se mednarodnih reševalnih akcij in pri tem tvegajo tudi svoja življenja. Kako poteka njihovo šolanje? Kako psa naučiti, da laja, ko najde človeka? Ali pes ločuje delo od igre? Kakšna mora biti vez med vodnikom in psom? In ali res drži, da psi lajajo drugače, če najdejo mrtvo osebo?
Dragonci ali tudi fimfarji so konjeniki. Oblečeni v rdeče-modra oblačila, kakršna poznamo iz filmov in muzejev in vsakdo, ki jih vidi, takoj pomisli na stare čase. V nekdanji avstroogrski monarhiji je bilo v 5. dragonskem polku največ Slovencev in iz nemške besede za številko 5 so jih ljudje poimenovali fimfarji. Na svoj polk in konje so bili zelo ponosni in vselej, ko so prijezdili v vas ali mesto, so se odpirala okna in vrata, pa tudi vzdihe deklet je bilo menda slišati. Tako zgodovina, ki ve povedati, da so bili ti konjeniki tudi v oporo generalu Maistru, ko je zasedel Maribor in mejo premaknil bolj na sever. Danes fimfarji, ki jih je obiskal Ivan Merljak, ohranjajo tradicijo in nastopajo doma in v tujini.
O tovarni smrti, kot tudi rečejo najbolj zloglasnemu koncentracijskemu taborišču nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni, je bilo veliko napisanega in še več povedanega. A vendar je nekaj povsem drugega brati in poslušati o Auschwitzu I, Auschwitzu II (tudi Birkenau) in Auschwitzu III, ali pa si ga ogledati v živo. V to se je prepričalo približno petdeset dijakov škofijske gimnazije iz Ljubljane, prve gimnazije Celje in prve gimnazije Maribor, ki so s spremljevalci na predvečer 70. obletnice zmage nad nacizmom obiskali to koncentracijsko taborišče na Poljskem. Obisk taborišča in predvsem pričevanje Sonje Vrščaj, ene od preživelih taboriščnic, je mladim omogočilo, da se kar se da stvarno seznanijo s to tragedijo človeštva, ki je zahtevala od 1,1 do 1,5 milijona življenj nedolžnih ljudi, predvsem Judov. Povsem očitno je bilo, da je mlade presenetila razsežnost tovarne smrti in predstavljena hladnokrvnost, s katero so nacisti izvajali svoj načrt tako imenovane dokončne rešitve judovskega vprašanja. Na tej poti spoznavanja najbolj krute podobe človeškosti jih je spremljal tudi naš novinar Jurij Popov in za Nedeljsko reportažo posnel njihove vtise.
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Neveljaven email naslov