Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
890 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ste že slišali za Matjaževe kamre? Najbrž ste pomislili, da gre za kraj nekje na Koroškem, pod goro Peco, kjer spi mitološki kralj Matjaž. Vendar ste se ušteli. Matjaževe kamre ležijo ob regionalni cesti Logatec–Rovte–Žiri, ki povezuje Notranjsko z Gorenjsko. Ta cesta se vije tik ob reki Sovri, ki je pritok Poljanske Sore, in malo nižje od kraja Sopot se odpirajo v prepadnih stenah vhodi v Matjaževe kamre.
Pri arheoloških izkopavanjih sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v plasteh grušča, v teh kamrah ali jamah, naleteli na ostanke kosti jamskega medveda, bizona, volka in jelena, kar je ostanek lovskega plena neandertalcev. Jamo pa so kot občasno postojanko uporabljali tudi v poznejših prazgodovinskih obdobjih, saj so med drugim našli ostanke kurišč. Poleg tega so tu našli tudi ostanke kamnitih orodij in odkruške. Danes Matjaževe kamre obiskujejo naključni obiskovalci in organizirani jamarji. Strme prepadne stene nad vhodi pa so "namenjene" plezalcem.
Matjaževe kamre ležijo tudi ob 46. poldnevniku oziroma vzporedniku, ki je edini celostopinjski vzporednik v Sloveniji. Kot lahko preberemo v različni literaturi, je imel ta vzporednik velik pomen že v obdobju Keltov, ob njem pa so nastajala pomembnejša mesta, trgovske poti in podobno.
Pa se vrnimo k Matjaževim kamram. Te so od Žirov oddaljene približno 7 in od Logatca dobrih 15 kilometrov, pove urednik Žirovskega občasnika, vodja Muzeja Žiri Miha Naglič.
Pri Matjaževih kamrah gre za tri, štiri večje in nekaj manjših odprtin in vhodov v podzemlje, razloži krasoslovec dr. Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje Krasa v Postojni, ki je pred leti kamre opisal za Žirovski občasnik (1987) in revijo Naše jame (1989).
V Muzeju v Žireh se zavedajo pomena Matjaževih kamr, to dokazuje stalna razstava Žiri in Žirovci skozi čas, ki je zelo zanimivo postavljena.
Na začetnem razstavnem panoju so fotografije, skice, replike nekaterih arheoloških najdb iz Matjaževih kamr, in te so predstavljene kot pra-hiša ( to je ideja Mihe Nagliča, ki meni, da so prav kamre, s svojo lego, velikostjo, in obliko jamskih vhodov in rovov, kot nekakšna hiša).
Ta termin, ki ga je skoval Miha Naglič, drži, doda Petra Leben Seljak, saj v prazgodovini drugačnih hiš na teh koncih niso poznali. So pa znani podatki o poznejših hišah, kar so zajeli v knjigi - hiše na Žirovskem, kjer so podatki o najstarejših hišah, in njihovih lastnikih od leta 1500 dalje. Že vsaj od leta 1000 pa vse do leta 1807, pa je bila dolina Sovre znana po vsaj osmih mlinih, najstarejši je stal že leta 1560, veliko jih je bilo v 17. in 18. stoletju.
Ob tem se postavlja vprašanje ali so znani tudi dokazi o kasnejših naselitvah, naseljih, poteh na področju Matjaževih kamr? Petra Leben Seljak pravi, da žal ne, ker ni bilo sistematičnih arheoloških raziskav, sicer pa obstaja peščica legend in nekaj povsem naključnih najdb. Vse kaže, da je nad Žirmi potekala rimska pot, zasledili in našli so nekaj ostankov zidov, našli so rimsko fibulo. Obstajajo pa tudi ledinska imena oziroma toponimi, kot so Tabor in Gradišče, vendar pa zanesljivih podatkov o razvoju ni.
Prvi zanesljivi podatki o Matjaževih kamrah so iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko jih je sistematično raziskoval priznani arheolog dr. Franc Osole, ( z asistentko Vido Pohar in ekipo), ki se je ukvarjal s kulturo ledenodobnega človeka, pove Petra Leben Seljak, fizična antropologinja.
Tako so raziskali prvi rov in ugotovili, da so bile Matjaževe kamre poseljene v dveh obdobjih. Najstarejša plast je iz starejšega paleolitika in kaže, da so se tam začasno ustavljali neandertalci, ki so Matjaževe kamre uporabljali kot nekakšno lovsko postojanko na svojih poteh. Tu so našli ogromno kosti jamskega medveda, ki je imel tam svoj brlog. Ostalih kosti je bilo pa zelo malo, našli so eno kost bizona, losa in jelena. Te kosti predstavljajo najbrž ostanek hrane neandertalcev. Neandertalci so izumrli pred približno 35.000 leti. Potem je v Žireh zaradi tektonskih premikov nastalo jezero, ki je segalo skoraj do Matjaževih kamr, kdaj je odteklo, ni znano. Naslednji podatki o naselitvi pa se nanašajo na čas pred približno deset tisoč leti pred našim štetjem, ko je Matjaževe kamre spet začel kot začasno lovsko postojanko uporabljati prednik današnjega človeka. Iz te plasti pa so ostanki dveh ognjišč, za kurjenje so uporabljali borovce. Tu so bili najdeni ostanki orodij in odbitki, ki kažejo, da so ljudje na tem mestu izdelovali tudi orodje. Našli so tudi kosti živali, največ jih pripada alpskemu svizcu, tako da so Matjaževe kamre največje najdišče alpskega svizca v Sloveniji. Ostalih kosti pa je bilo malo, ena bobrova, jelenova.
Dr. Franc Osole, je v članku z naslovom: Paleolitska kulturna zapuščina v Matjaževih kamrah, Loški Razgledi, 1974, številka 1, letnik 21. zapisal:
" Po letu 1945 so bila v Sloveniji odkrivanja in raziskovanja stare kamene dobe zgoščena na Notranjsko-primorski Kras, predvsem postojnsko okolico in to z dokajšnjimi uspehi. Zadnje desetletje pa si prizadevajo razširiti tozadevne raziskave na vso Slovenijo, posebno še na arheološko povsem neobdelane predele. Pri rekognosiciranju takega terena je bil ugotovljen paleolitik v Matjaževih kamrah, v podzemeljskem jamskem sistemu, ki je v soteski Poljanske Sore med Rovtami (Logatec) in Žirmi.."
Zanimivo je, da Matjaževe kamre, po doslej znanih podatkih, v izročilu niso "pustile nekih večjih sledov." Nekaj zanimivih podatkov pa lahko preberemo v stari, dragoceni knjigi, ki je leta 1889, ob enem cesarjevih jubilejev, izšla v Logatcu – Logaško okrajno glavarstvo. V njej so vsi župniki ali pa šolski upravitelji popisali svoj okoliš. Faro Zavratec je takratni župnik Jakob Ferjančič opisal kot svojo faro, in tu ima tudi krajši odstavek o Matjaževih kamrah:
" Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbila. Te votline so bile za časa rogoviljenja Turkov po teh krajih , zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti loška grajšina, ki je imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni so se ta vrata kot nepotrebna odpravila."
Miha Naglič opozori, da je med obema svetovnima vojnama v Logatcu, kot vojaški zdravnik služboval pisatelj Bogomir Magajna, ki je takrat napisal roman Graničarji. V njem je med drugimi zapisal izmišljen prizor, ko se je eden od oficirjev, ki so službovali v krajih ob tedanji meji, srečal na randiju – na zmenku, bi rekli danes, z neko domačinko prav pod Matjaževimi kamrami. Pisatelj opiše romantično okolico in pravi: "pečine kralja Matjaža," pisatelj Magajna ni vedel, pa tudi marsikdo drug ne, da Matjaževe kamre niso dobile imena po kralju Matjažu, ampak po lastniku tega zemljišča, to je pa velik kmet, kjer se reče po domače pri Matjažu v Spodnjem Zavratcu.
Resnična zgodba povezana s kraji ob Matjaževih kamrah pa je iz druge svetovne vojne. Miha Naglič pove, da jo je zapisala žirovska rojakinja Spomenka Hribar. Na tej državni cesti, Logatec-Rovte-Žiri, v bližini Matjaževih kamr, so poleti leta 1942 ubili njeno teto Frančiško Mravlje. Njen greh je bil, da je bila pač mlada punca, ki se je zagledala v nekega italijanskega tenenteja v Rovtah. Pri tem pa je spregledala, da ta Italijan ni bil več mejaš, kot pred vojno v obdobju rapalske meje, ampak, da je bil sedaj okupator. Lokalni partizanski aktivisti so zato sklenili, da jo likvidirajo. Ko so to storili, so jo pustili ležati na sredini ceste, v nedeljo zjutraj, ko so šli ljudje k maši in ji dali čez prsi napis v smislu, tako se bo zgodilo vsakomur, ki bo sodeloval z okupatorjem. In ta zgodba je Spomenko Hribar, ki zanjo dolgo ni vedela, saj jo je po naključju odkrila šele v zrelih letih, (o tem so zelo na kratko pisali tudi v takratnem medvojnem Slovencu) zelo pretresla. Ko je to raziskovala naprej, jo je ta tragična zgodba spodbudila, da je iz tega izšla njena pobuda za narodno spravo.
Bojan Jereb je član dveh jamarski društev: Jamarskega društva Gorenja vas in Društva za raziskovanje jam Simon Robič. Bojan je v Matjaževe kamre zahajal še preden je postal pravi jamar.
Pa so Matjaževe kamre še zanimive za dejavne jamarje? Z jamarskega stališča se jih splača pogledati in raziskovati,meni Bojan Jereb. Notri je kar velik splet rovov, veliko je sige, vendar pa so kamre za prave jamarje premajhne. Tu v okolici je še nekaj drugih jam. Tako so jamarji raziskali kar nekaj deset jam, različnih globin in dolžin, večje pa so v Ravnah, taka je Mihatova jama, ki so jo podaljšali iz 30 na 150 metrov. Še večja, druga na Žirovskem po dolžini in globini pa je Prekova jama, ki je dolga čez en kilometer in globoka okrog 100 metrov.
Tu je še jama z zanimivim imenom-Kolesarnica, kjer so ljudje med II. svetovno vojno skrivali kolesa, saj so se bali, da bi jim kolesa zasegli.
Na steni nad Matjaževimi kamrami je tudi plezališče, ki ga uporabljajo plezalci, in jamarji. Leta 2013 pa je Jamarska zveza Slovenije tu organizirala državne izpite za pridobitev naziva- jamar. Domačini so to steno 40–50 metrov visoko uporabljali že prej, za kondicijske treninge plezanja in spuščanja po vrvi.
"Ja, vsekakor, kamre si lastimo vsi po malem, Zavračani ali pa Idrijčani mogoče še najmanj, bolj Žirovci in Rovtarji," meni Miha Naglič. Vendar pa nihče na terenu ne naredi ničesar. Najmanj, kar bi morali narediti, je to, da bi postavili kakšno tablo z oznakami. V Muzeju v Žireh imajo sicer prikazane podatke o kamrah, na kraju samem pa takih tabel ni. Čeprav tja pogosto zahajajo jamarji, alpinisti, in drugi. Poleti pa se tam ustavlja veliko motoristov s težkimi motorji, veliko je tujcev, ki se peljejo po teh cestah na morje. Opazil je, da naključne turiste te stene zanimajo. Po drugi strani pa je ta neprepoznavnost Matjaževih kamr lahko tudi prednost, saj so tako manj oblegane in manj poškodovane, kot bi bile, če bi vanje drli obiskovalci.
Ko sem ob pripravi oddaje spraševal o morebitnih turističnih načrtih in povezovanju občin tudi na Občini Logatec, sem dobil odgovor, da poteka sicer veliko medobčinskih projektov recimo med Občino Logatec in Občino Idrija ( zaledje Soške fronte, Pot miru, razvoj podeželja,...) vendar Matjaževe kamre v to niso vključene.
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Ko so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja v tedanji Jugoslaviji začeli pospešeno uvajati kmetijsko mehanizacijo, se je dramatično zmanjšala potreba po vprežni živini. Predvsem konji so bili žrtvovani na oltarju socialističmnega razvoja, a vsi se z njihovim izginotjem niso zlahka sprijaznili. V zaledju Dalmacije so jih kmetje pustili na svobodni in prosti paši, kjer so se konji naučili živeti z naravo in kljubovati tako zverem kot krutemu podnebju. V okolico mesteca Livno se je v lov za zadnjimi divjimi konji podal Marko Radmilovič.
Prav ste prebrali. Toni Štrigl ima na svojem vrtu protiletalski top. Ta je sicer last Slovenske vojske, ampak ker ima eksponat v Tonijevi zbirki 15.000 podarjenih vojaških predmetov posebno mesto, mu je Slovenska vojska odobrila njegovo hrambo. Podobno kot veliko ljudi s Koroške, ki so Toniju predmete za vojaško zbirko podarili in tako prav noben razstavljen predmet ni bil kupljen. Zakaj ljudje Toniju podarjajo muzejske predmete, kako zbirko vidijo obiskovalci in kako se je top znašel na dvorišču Tonija Štrigla, bo Jure K. Čokl raziskoval v Nedeljski reportaži. Seveda, ne brez čelade na glavi ?
Kozarec kuhanega vina odpira zgodbe, spomine, krepi vezi in okrepča duha. V njem se združita aromatični Mediteran in zimsko zasanjane Alpe, sadni spomin na poletje in želja po snežni zimski romantiki. Pred božičnimi stojnicami, ki jih je iz leta v leto več, štetje kozarcev teče drugače kot za njihovo okrašeno zunanjostjo. Prodajalci nam ne bodo zaupali le receptov, ampak bodo tokratno nedeljsko reportažo začinili tudi z zgodbami, ki v mesecu zapovedane sreče in veselja naredijo njihovo življenje polnejše. O kuhanem vinu in z njim povezanimi zgodbami bo tekla beseda v tokratni Nedeljski reportaži.
V oddaji se bomo odpravili v Šentpeter v občini Šentjakob v Rožu, kjer deluje šola z bogato tradicijo - Višja šola za gospodarske poklice. Gre za edino tovrstno dvojezično šolo pri naših severnih sosedih. Obiskujejo jo tudi dijaki iz Slovenije in je vzorčen primer "dobre prakse" na področju multikulturnega izobraževanja tudi v širšem evropskem prostoru. Nastala je ob pomoći Mohorjeve družbe, Šentjakobčanov in drugih dobrotnikov iz vseh slovenskih krajev takratne avstro-ogrske monarhije ter leta 1908, po prihodu šolskih sester iz Maribora, kot "Narodna šola" odprla svoja vrata za šentjakobsko mladino. Sicer pa več o tem v Nedeljski reportaži Staneta Kocutarja.
Ob adventnem času zadnja leta ponovno na plano kuka že dolgo pozabljena obrt, ki se je ohranila le še v sledeh. Adventni čas, kot tudi ostali dnevi prazničnega leta ali posebne priložnosti, kot so nove maše, so nekdaj težko minile brez papirnatih rož. Izdelava cvetja iz krep papirja je bila redka spretnost, ki jo je najprej plastika, pozneje pa še vsakdanja dostopnost do rezanega cvetja povsem potisnila v pozabo. A nekaj mojstric še obstaja in še več - za to ročno spretnost, včasih celo obrt, se navdušujejo vedno nove in nove spretne roke. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
V središču Slovenije, v Šmartnem pri Litiji, se sredi trga dviguje v nebo neogotska katedrala, stara 113 let. Cerkev sv. Martina je bila kot podružnica prafare v Šentvidu pri Stični prvič omenjena že leta 1135, sedež župnije je postala leta 1380. V dolgih stoletjih je bila cerkev večkrat prezidana, konec 19. stoletja pa so staro cerkev podrli in na istem mestu zgradili današnjo. V skladu z duhom časa je nastala velika opečnata zgradba, zgrajena iz domačega materiala, z monumentalnim dvostolpnim pročeljem. Mogočna cerkev, ki osupne naključnega popotnika, stoji na kraju, na katerem so se na površje rešili zasuti šmarski rudarji. Okoli cerkve so se spletle številne zanimive pripovedi, verjetno tudi zato, ker je Šmartno pri Litiji pomembno križišče cest. Že Valvasor z bližnjega Bogenšperka je med drugim omenil, da je bilo tam veliko obrtnikov, predvsem usnjarjev, krznarjev, kovačev in furmanov. Cerkev bomo obiskali v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Sladko brezdelje je koristna stvar, ki pa jo moderni kapitalizem preganja na vse pretege. Bognedaj, da bi na kakšno dela prosto soboto razprl ležalnik ali se zleknil v udoben naslanjač, pomolil vse štiri od sebe in - ne mislil. Pravzaprav mislil na nič. Toda smo tega sploh še sposobni? Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Vse se je začelo že v predpreteklem stoletju. Pravzaprav se je začelo na gradu oziroma v Beltinšekm gradu grofovske družine Gika. Znana je bila kot velika ljubiteljica kulture. V eni izmed soban so redno prirejali kulturne večere. Ena od hčera je imela zelo rada Baha, zato se je večkrat znašel na sporedu grajskih večerov. Te dogodke so spremljali vabljeni prijatelji modre krvi, po sili razmer pa tudi domačini, ki so bili predvsem strežniki. Mogoče je prav tam treba iskati zametke kulturnega in družabnega življenja kraja, tudi danes, celih 95 let po priključitvi Prekmurja k deželi matici. Vrnitev pokrajine v materino naročje se je slovesno zgodila prav tam, v Beltincih. Današnja občina ima več kot 60 raznih društev. Večina se ukvarja s športom in kulturo v najširšem pomenu besede. Čeprav je Jurij Popov Bletince obiskal na martinovo, se je s prijaznimi in gostoljubnimi domačini pogovarjal tudi o vseh drugih prireditvah, ki dokazujejo njihovo ljubezen do kulture, tradicije in družabništva. Vsi v en glas pa so poudarjali pomen folklornega festivala, s katerim so zasloveli doma in v svetu. Več v Nedeljski reportaži.
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije od januarja leta 2013 izvaja projekt Knjižnica slepih in slabovidnih, v okviru katerega so zagotovili nove prostore za delovanje Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ob mednarodnem dnevu bele palice, 15. oktobru, je Zveza društev slepih in slabovidnih uradno odprla nove prostore knjižnice na Kotnikovi 32 v Ljubljani. Knjižnica je funkcionalno središče za izposojo knjig v prilagojenih tehnikah, ponuja pa tudi različna izobraževanja in kulturna doživetja za ljudi z okvaro vida in motnjami branja. Za nedeljsko reportažo je Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne obiskala Petra Medved.
Vprašanje je, če poznamo vse nečloveške skrivnosti druge svetovne vojne. Že tisto, kar vemo in sodi med skrajnosti, je grozljivo. Dolgo časa na primer ni bila znana zgodba o ukradenih otrocih. Danes je znana v državah, v katerih so nacisti otroke ukradli ali jih skušali ukrasti in prevzgojiti. Slovenskih ukradenih otrok je bilo 645, danes jih živi še približno 190. Koliko jih niti ne ve, da so ukradeni otroci, tega ne ve nihče. Ko so bili ukradeni, so bili stari komaj nekaj mesecev, poleg tega pa je rasni test pokazal, da ustrezajo merilom za arijsko raso. Doživeli so prisilno posvojitev, vse sledi za krušnimi starši pa so bile izbrisane. Zadnja leta, zlasti potem, ko je Maja Weiss posnela film o teh otrocih, so začeli tudi v Nemčiji spoznavati te zgodbe. Otroke so v Celju ločili od staršev, očete so v glavnem postrelili kot talce, matere pa so odpeljali v koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau, kjer jih je večina umrla. Otroke so prek zbirnega taborišča Frohnleiten pri Gradcu odposlali v sedem nemških otroških taborišč. Slovensko Društvo taboriščnikov – ukradeni otroci želi ohraniti spomin na te nacistične zločine in obuditi potlačeni nemški spomin. Temu so namenjene tudi spominske table, postavljene na objektih v krajih, kjer so bila ta taborišča. Prejšnji mesec so jo odkrili v Himmelbergu na Bavarskem. Slovesnosti se je udeležil tudi Jurij Popov in tam posnel Nedeljsko reportažo. Avtor prispevka: Jurij Popov Foto: Muzej novejše zgodovine
V naši bivši državi so pred več kot štiridesetimi leti kraljevali italijanski stripi, ki jih je kupovala celotna generacija. Potem je ta odrasla, njihovi stripi pa so zamenjali nekaj založb, formatov, načinov tiska in celo prevodov. In ostali na tržišču, kjer zabavajo nove in nove generacije. Kaj pa se je zgodilo s prvo generacijo stripoljubov, ki je danes stara 40 let in več? So pozabili Kapetana Mikija, Marka, Texa, Zagora, Velikega Bleka in morda najbolj ikoničnega Alana Forda? Nasprotno. Stripe zbirajo in kupujejo še zdaj, se povezujejo v društva, prirejajo bazarje in si pravijo stripoholiki. Zakaj še zmerom berejo iste stripe kot pred 40 leti, koliko jih imajo, zakaj so ti še zmerom bolj zabavni v srbohrvaščini, zakaj je Alan Ford postal del identitete neke generacije, koliko stripov imajo in kako na to gledajo njihove partnerke in partnerji? Med odvisnike od risanih zgodb se podaja Jure Čokl.
Naša življenja, čeprav v globalnem pomenu neznatna, segajo veliko dlje od našega praga. Posledice potrošniškega načina življenja pa dobro poznajo tudi vsi tisti, ki živijo od zbiranja in predelave odpadkov. Od zgodnjih jutranjih ur do poznega večera se med zaposlenimi na največji slovenski deponiji najdejo zgodbe, ki jih bo Matic Jerman povezal v tokratno Nedeljsko reportažo.
Cerkve, svetišča in molilnice imajo skupno lastnost. Posvečene so enemu samemu bogu oziroma so namenjene molitvi v eni sami veri. So pa tudi izjeme. Pa ne gre za kakšno novodobno gibanje, ki ga je prineslo v naše kraje iz daljnih dežel. Gre za cerkev, skrito pod ostenjem Pece, v kateri se je dovoljeno zahvaliti več kot enemu samemu bogu. In s tem ne mislimo na troedinost. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Mir izpod Pece.
Na Facebooku smo naleteli na njeno stran. Našo pozornost so pritegnile fotografije dreves, narisanih na stenah kopalnic, hodnikov, spalnic, dnevnih sob in drugih prostorov. Poleg njenega imena, Katarina Vidmar, je pisalo še: "ustvarjalno preoblikovanje prostora". Drevesa, narisana drevesa, kot freske. Namesto tapet ali praznih raznobarvnih sten, namesto ploščic. Drevesa, ki "rastejo" iz parketa in se njihove veje dvigajo po stropu. Našli smo tudi zapis: "Vsako drevo je drevo življenja, ima pa tudi simbolno vrednost - poveže nebo in zemljo, je simbol cikličnosti in menjavanja". Gradiva je bilo dovolj za korak naprej. Jurij Popov je pogledal te domove in poiskal stik s Katarino Vidmar. In tako je nastala Nedeljska reportaža o tem svojevrstnem "pogozdovanju" ?.
Dandanes oktobru pravimo tudi vinotok, včasih dni pa so mu rekli tudi vinec, vinščak, moštnik ... Večina teh imen je bila torej na Slovenskem že od nekdaj povezana z vinom, saj so navadno prav v tem mesecu obirali glavnino grozdja. Letos pa so vinogradniki zaradi obilice dežja in z njim povezane gnilobe s trgatvijo še posebej pohiteli. Pri tem mnogi tudi opozarjajo, da se bodo skopo odmerjeni sončni dnevi med celotnim poletjem ter predvsem v septembru, ko bi se moralo grozdje do konca zasladiti, poznali tudi pri vsebnosti sladkorja v vinu. Trgatve, bratve, vandime, bandime ? zgodnjih sort so tako že mimo. Nekatere pozne sorte pa še čakajo na brače. In mednje se je te dni pomešala tudi Nataša Kuhar ter v njihovi družbi posnela Nedeljsko reportažo. V njej boste lahko med drugim slišali, da je trgatev praznik in prijetno delovno opravilo, ob katerem so ljudje dobre volje. Moški pripravijo brente, stiskalnico in sode za sladek grozdni mošt, ženske pa poskrbijo za obilno pojedino. Še šilce domače slivovke ali hruškovca in gospodar že glasno oznani, da se trgatev lahko začne ?
Tiskano propagandno gradivo je bilo za narodnoosvobodilno gibanje izrednega pomena. Letake in brošure so tiskali na majhnih prenosnih ciklostilih. Toda po padcu fašizma in kapitulaciji Italije, ko se je partizansko gibanje na Primorskem močno razmahnilo, so se pojavile potrebe po pravem tiskanem časopisu. Prvi poskusi tiskanja Partizanskega dnevnika kot glasila IX. Korpusa so bili spomladi 1944, toda v časopis se je glasilo spremenilo septembra 1944, ko je v skriti grapi na Vojskem začela delati prva prava tiskarna z modernim tiskarskim strojem na električni pogon. Poimenovali so jo Partizanska tiskarna Slovenija in je bila edina tiskarna kakega odporniškega gibanja, Partizanski dnevnik pa edini pravi odporniški časopis v okupirani Evropi. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Pravzaprav bi bilo čudno, če pri tako veliki površini gozda, kot jo ima Slovenija, ne bi imeli tudi zelo dobro usposobljenih gozdnih delavcev. Da pa so celo v svetovnem merilu v samem vrhu, ne ve veliko ljudi. In da sestavljajo reprezentanco, imajo trenerja in tehničnega vodjo, tudi ne. Pravkar so se vrnili iz Švice, natančneje, iz Brienza, v katerem so našo državo znova zelo uspešno zastopali. Kdo so, kako se pripravljajo na tekmovanja, kaj vse znajo in zakaj so tako zelo ponosni na svoje motorne žage? Skupaj s tekmovalci slovenske reprezentance bo motorno žago zavihtel tudi Jure K. Čokl.
V tokratni Nedeljski reportaži se bomo ob pogledu na sodobno turistično splavarstvo na Dravi tudi spomnili, da je prav sredi letošnjega poletja minilo že pol stoletja od takrat, ko je iz Maribora proti Beogradu odplul zadnji splav. Takrat sta se Pohorje in Kobansko poslovila od dravskega splavarstva, ki ga zgodovinarji omenjajo že od 15. stoletja, ko so s splavi vozili na Ogrsko orožje za obrambo proti Turkom. Ostal pa je spomin na tiste čase, ki ga v Mariboru ohranjajo s turističnim splavarjenjem in z vsakoletnim splavarskim krstom. Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
Ali želimo zanamcem ohraniti zdrav življenjski prostor in enake možnosti preživetja? Večinski odgovor na to vprašanje bi bil verjetno pritrdilen, udejanjanje v praksi pa se velikokrat izkaže za bolj težavno. Permakultura poskuša ustvariti trajnostni življenjski prostor s posnemanjem vzorcev iz narave. Čeprav jo najpogosteje povezujemo s pridelavo hrane, je kot etični sistem načrtovanja primeren tudi za izrabo prostora ter zidavo prebivališč. Nedeljska reportaža nas popelje na »Učni poligon za samooskrbo Dole«, ki je zasnova ekovasi v naselju Modraže. Na hektarju in pol površine so prikazani: permakulturne ureditve za pridelavo hrane, sistemi za pridobivanje energije iz obnovljivih virov, zeleno naravno igrišče, zemljanka, hotel za žuželke, dom za pikapolonice, mlaka z vodnimi živalmi, bajer za padavinsko vodo in mongolska hiša jurta. Preživite zgodnje nedeljsko popoldne sonaravno ob poslušanju Nedeljske reportaže, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
Neveljaven email naslov