Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
884 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov