Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
888 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov