Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
882 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Najboljši sekači so se na Kopah pomerili med seboj in izbrali potnike na 33. SP na Norveškem. Sloveniji po letošnjem naslovu evropskih prvakov še naslov svetovnih prvakov?
Statistično gledano je motorna žaga najbolj nevarno orodje. Njena uporaba vpliva na vsa čutila – hrup, tresenje, vonj sveže žaganega lesa in teža žage dodajajo osupljiv seštevek dražljajev pri delu slovenskih gozdnih delavcev ali sekačev, ki spadajo med najboljše na svetu – trenutno imamo evropskega prvaka in ekipne evropske prvake. Kako se sekači pomerijo med seboj, kako lahko nekdo drevo oklesti v dvajsetih sekundah ter zamenja verigo motorne žage in obrne meč v samo nekaj sekundah, je Jure K. Čokl raziskoval na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev Slovenije na Kopah.
Motorne žage. S tistim nezgrešljivo predirnim zvokom, ki ga v času sečnje lahko slišimo iz gozdov. Nekaj minut dela, nato krik ‘pada!’ in drevo je na tleh. Z zvokom do približno sedem kilogramskih zobatih zveri je žal povezano še eno dejstvo – gre za statistično najbolj nevarno orodje. Tega se mojstri, o katerih bo govora v oddaji, še kako zavedajo. Tudi ko gre za tekmovanje najboljših izmed njih, mora varnost ostati na prvem mestu. To je ključnega pomena, nam je povedal Gregor Češarek, sodnik na 11. državnem tekmovanju gozdnih delavcev. Oprema sekačev je danes nekaj povsem drugega kot nekoč, se spominja sodnik. Torej ne preseneča tudi dejstvo, da gre pri opremi sekačev za tehnologijo, povsem primerljivo z drugimi ekstremnimi športi. Ko gre za tekmovanje sekačev, ti pravijo, da lahko dogajanje zaznavamo z vsemi čutili. In da mu tudi to daje poseben čar.
Član organizacijskega odbora Dušan Gradišar, direktor podjetja Gozd Ljubljana, tekmovanje opisuje kot kombinacijo telesne pripravljenosti, izkušenj in velike količine treninga. In katere so discipline, ki skušajo prikazati delo gozdnih delavcev? Prva se imenuje menjava verige in obračanje letve in je na prvi pogled videti kot na primer menjava gum pri formuli 1, le da tukaj tekmovalec (seveda sam) zamenja verigo na motorni žagi. Preden nastopi, si vsak tekmovalec vzame minuto časa za psihično pripravo, povedo najmlajši tekmovalci iz Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni.
Discipline:
Pred nastopom vse motorne žage, meče in verige pregleda in potrdi komisija. Nastop je dovoljen le s pregledano in potrjeno motorno žago. Vsak poskus predelave pregledane motorne žage in označitve orodja in rokavic je kaznovan z diskvalifikacijo tekmovalca oziroma s prepovedjo nastopa.
Kombinirani rez
Dva ostružena hloda konstantnega premera 35 cm sta pod različnima kotoma vzporedno postavljena na podporah. Na eni strani obeh hlodov mora tekmovalec odrezati koluta, debela 3–8 cm. Začne spodaj, zareže do polovice, nato nadaljuje z vrha in do tam, kjer je prej nehal. Bolj kot čas je pomembna kakovost – čim bolj natančno odrezan kolut.
Precizni rez na podlagi
Tudi pri tej disciplini čakata tekmovalca dva hloda, ki ležita na deski, ob strani pa so 3 centimetri žagovine, ki skriva stik deske in hloda. Deska predstavlja kamen; vanjo tekmovalec ne sme zarezati, ko odreže kolut (3–8 cm), pa mora biti neodrezan ostanek čim manjši.
Zasek, podžagovanje
Gre za simulacijo podiranja drevesa. Petnajst metrov od debla je označba, ki predstavlja mesto, kamor naj bi padel hlod. Tekmovalec ima le minuto in pol, da ‘podre’ drevo, pri čemer mora zasek in podžagovanje izvesti čim bolj natančno. Z laserjem se izmeri smer podiranja, izmerijo pa se tudi globina in kot zaseka ter širina ščetine.
Kleščenje
To je simulacija kleščenja vej, ki so umetno vstavljene v deblo, razmik med venci mora biti 44 cm, venci pa imajo točno določen razpored vej z vrha, da je naloga za vse enaka. Odrezati je treba 30 količkov iz mehkega lesa, debelih 3 cm, ki predstavljajo veje. 6-metrski drog je ostružen na premer 14 cm.
Če ste pomislili, da je tako tekmovanje zapleteno in temu primerno zahtevno za organizacijo, imate povsem prav, pravi Dušan Gradišar. A Slovenci tudi v tem pogledu niti malo ne zaostajamo za tujino, doda. Prav nasprotno. Predsednik organizacijskega odbora 11. državnega tekmovanja gozdnih delavcev Silvo Pritržnik, direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec, vidi pomen tekmovanja tudi v povezovanju partnerjev – kar ima vpliv tako na poslovno okolje kot tudi na turizem in promocijo dejavnosti, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kar včasih ni lahko, doda. Poligon za tekmovanje, ki je logistično in tehnično zelo zahteven za postavitev, je letos organizatorjem uspelo postaviti optimalno. Zato je prav, da si zastavimo še višje cilje, doda.
Očitno so letos tisti, v katerih rokah je usoda lesne industrije v Sloveniji, tekmovanje zares vzeli kot generalko za veliko večji projekt – organizacijo svetovnega prvenstva. Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov, tega niti ne skriva. Lepo je slišati, da gospodarstvo stoji za tistimi, ki ga najbolje promovirajo. Letos je tekmovanje potekalo tudi pod pokroviteljstvom predsednika republike Slovenije, kar sodnik Gregor Češarek vidi kot priznanje tako tekmovalcem kot tudi gospodarski panogi. Morda bi se po njih lahko zgledovali tudi v drugih športnih panogah.
Zdaj pa končno prepustimo besedo še tistim, zaradi katerih se tekmovanje sploh organizira. Tudi najmlajši tekmovalci, še srednješolci Blaž Pajnič, Domen Lahajnar in Matej Mivšek si želijo večje pozornosti in prepoznavnosti.
Ko je vseh 45 tekmovalcev odložilo svoje nevarno orodje, se je zdelo, da so se Kope zavile v tišino. Pa ni bilo tako. Le cel dan brnenja motornih žag je dajal vtis, da je za nekaj ur vse ostalo potihnilo in besedo prepustilo zobatim lepoticam in njihovim gospodarjem. In ti so izmed najboljših izbrali tiste, ki bodo našo državo prihodnje leto predstavljali na Norveškem, kjer bo potekalo 33. svetovno prvenstvo gozdnih delavcev. Prvega mesta se je ob silovitem zaključku veselil evropski prvak Robert Čuk.
A tako Roberta Čuka kot tudi drugouvrščenega Janeza Medena je najbolj razveselilo dejstvo, da so čisto blizu vrha tudi najmlajši tekmovalci – šele srednješolci. Blaž Pajnič, dijak Srednje lesarske in gozdarske šole v Postojni je v absolutni konkurenci osvojil sijajno skupno šesto mesto. Njegov trener Janez Meden je razumljivo izjemno ponosen.
Fotografije: Marinka Dretnik, Kope, d. o. o., Marta Krejan Čokl
Najboljši rezultati
Posamezno:
Ekipno:
Več fotografij in vse rezultate najdete na FB-strani tekmovanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Koroška že tako dolgo časa čaka na tako imenovano tretjo razvojno os, da bi od Ljubljane do tja verjetno prej prišli s kolesom, kakor pa po vseh predpisih in preko vseh ovir, ki se vedno znova pojavljajo in to regijo silijo v iskanje drugačnih rešitev. In ravno kolesa in z njimi kolesarji so tisti, ki so poleg številnih športnikov, kot na primer Tine Maze in Janje Garnbret, sloves te pokrajine ponesli v širni svet. Gorsko kolesarstvo je namreč v severovzhodnem delu Slovenije doživelo razcvet, kakršnega še pred nekaj desetimi leti ni pričakoval nihče. Zdaj Koroško kot vrhunsko destinacijo za to obliko športa promovirajo tako rekoč vsi, ki v tem športu najdejo od adrenalina do uživanja v neokrnjeni naravi. V nedeljski reportaži se je Jure K. Čokl podal po sledeh začetnikov tega športa, ki postaja vedno bolj pomembna tržna niša in Koroško poleg športnikov in lesa z debelim flomastrom riše na zemljevid sveta.
V iskanju dediščine na slovenskem, se raziskovalci ustavijo ali na snovni, redkeje na nesnovni dediščini. Nikomur do sedaj pa še ni padlo na pamet, da bi zvok proglasil za dediščino. Vse do trenutka, ko sta v staro gotsko pletersko cerkev vstopila Janez in Danilo.
V povprečju vsakdo izmed nas na leto zavrže 5 kg še uporabnih izdelkov. Inovativna poslovna ideja o ustanovitvi Centra ponovne uporabe je bila odgovor na globalni trend nenehnega nadomeščanja starih, še vedno uporabnih izdelkov, z novimi. Center ponovne uporabe deluje v sistemu krožnega gospodarstva in prispeva k varčevanju virov, surovin in omogoča pripravo na ponovno uporabo zavrženih, a še vedno uporabnih izdelkov, ki bi sicer postali odpadek. V Sloveniji deluje že devet takšnih centrov, v nedeljski reportaži pa bomo obiskali prvi in najstarejši center pri nas, ki deluje v Rogaški Slatini. V centru pravijo, da izvajajo tako imenovani upcycling in izdelke preoblikujejo v nove unikatne mojstrovine. Center pa je tudi dober primer socialnega podjetništva. Oddajo pripravlja Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Že nekaj zadnjih let se v Mozirskem gaju na pragu jeseni pomerijo pridelovalci buč velikank. Na državnem prvenstvu izvedejo natančno in zapleteno tehtanje in nato razglasijo zmagovalca, oziroma zmagovalko. Najtežjo slovensko bučo tekočega letnika. O dogodkih, ki se odvijejo pred prvenstvom, kot tudi ob poglobljenih intervjujih z protagonisti, kot tudi o koreninah tega športa v Nedeljski reportaži z Markom Radmilovičem.
Santorini, otok v Kikladih v Egejskem morju je gotovo eden bolj zanimivih grških otokov. Ima eno izmed najbolj dramatičnih zgodovin, ki je vplivala na njegovo podobo, naravo, kulturo in socialno podobo. Santorini je vodilni otok arhipelaga petih otokov, takšno podobo nekoč enega in sicer okroglega otoka pa so oblikovali vulkanski izbruhi, ki se ponavljajo vsakih 15 do 20 tisoč let. Najhujši je bil tisti iz leta 1631 pred našim štetjem, ki ga strokovnjaki štejejo za največjega na svetu v zadnjih sto tisoč letih. V tem je vulkan izbruhal vso svojo vsebino - 90 milijard ton magme in se izpraznil ter naredil prostor verjetno največji kalderi na svetu, ki jo je napolnilo morje. Vulkanski prah je za nekaj časa dneve spremenil v noč, zaneslo pa ga je celo na Grenlandijo in v Kalifornijo. V naslednjih dvanajstih izbruhih, zadnjem leta 1950, se je izoblikovala današnja podoba tega otočja. Otočje je torej vulkansko, otok Nea Kameni pa ima tri še zmeraj delujoča žarišča iz katerih v zrak uhajajo plini žveplovega dioksida. Santorini je bil nekaj stoletij zapuščen, potem ko je 6 tisoč let pred našim štetjem tam že vladala zelo razvita človeška skupnost. Dokaz za to so egejski Pompeji, starodavno mesto Akrotiri, ki ga je odkril in začel odkopavati sloviti grški arheolog Spiridon Marinatos leta 1967. Danes je to pokrito najdišče, ki se razprostira na 12 tisoč kvadratnih metrih površine. Kaldera, ena izmed štiridesetih na svetu, in Akrotiri sta glavni značilnosti tega vulkanskega otočja, zanimiva pa je tudi teorija, da je Santorini del izginule civilizacije Atlantide o kateri je ustvaril nerazrešljivo uganko grši filozof Platon. S tem se domačini ne ukvarjajo preveč, veliko bolj jih zanima razvoj turizma v katerega so se brezglavo vrgli pred dobrimi tremi desetletji in se danes že sprašujejo, kakšno škodo so si s tem naredili. Posledice industrijskega turizma so namreč vse hujše in vse manj obvladljive. O vsem tem v Nedeljski reportaži Jurija Popova, ki nam bo pojasnil tudi, zakaj
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je Dunajčanka Ilse Fischerauer preselila v takratno kraljevino Jugoslavijo. Družina se je preselila v cvetočo vinogradniško krajino Prlekije in v Jeruzalemu kupila tako posestvo kot dvorec. Gospa, z dekliškim priimkom Adamec pa se ni sprijaznila z vlogo dobro situirane gospodinje, temveč si je našla zaposlitev … Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Ohranjanje tradicionalnih vrednot je neke vrste lepilo, ki v posameznem okolju veže skupaj staro in mlado, moške in ženske, ljudi različnih poklicev in prepričanj, skratka vse, ki v nekem kraju živijo. Lepilo pa ni imuno na čas. Sčasoma namreč njegova moč uplahne, kakšen del izgine in ga je treba obnoviti. Tako je tudi s tradicijo, včasih je močnejša, trdnejša, bolj navzoča, včasih pa je bolj ohlapna. Tudi v Dovjem na Gorenjskem je z lepilom časa tako. Danes je vas skorajda pravljična z vrsto obnovljenih fasad, verjamemo, da tudi z notranjostmi kmečkih hiš, čeprav tega nismo preverjali, predvsem pa z znova poslikanimi pročelji, nekoliko drugačnimi kot so bila nekoč. Nekoč so na stene hiš, običajno med dvema oknoma v nadstropju, risali živali in cvetje, danes pa je na šest prenovljenih hiš akademska slikarka Špela Oblak narisala simbolne prikaze šestih izmed mnogih Triglavskih pravljic, ki jih je Mirko Kunčič zbral in objavil v treh knjigah. Kot smo zvedeli, bo Špela narisala še najmanj dve. S tem pa zgodba o poslikavah Triglavskih pravljic, ki je postala vaška zgodba, še ni končana. Naslednji korak je, da bodo k vsaki hiši dodali tablo, ki bo na kratko obnovila zgodbo. Do takrat pa bosta pravljice vsak teden ali na štirinajst dni ob sobotah pripovedovala Marcel in Leona Gombac, ki že vrsto let po vasi vodita mlade od hiše do hiše in jih seznanjata z zgodovino Dovjega, malo pa tudi sosednje Mojstrane. Kraj tudi sicer goji tesen stik s svojo preteklostjo prek vrste etnoloških prireditev in srečanj, ki so namenjena prav temu, ohranjanju tradicije in njeni uporabi za ohranjanje trdnih vezi na vasi tudi danes. Jurij Popov, ki je pripravil Nedeljsko reportažo o kraju pravljičnih fasad, je dobil občutek, da so Dovje kraj, kjer televizija in internet nista nikoli premagala krajevne tradicije.
Iški vintgar je priljubljena turistična točka, ki je od Ljubljane oddaljena le streljaj. Ravno zaradi tega je v poletnih mesecih (pre)polna obiskovalcev, ki se do ustja soteske pripeljejo s svojimi avtomobili. A posebna območja moramo obiskovati na poseben način, če jih želimo ohraniti. Reka Iška je namreč zaradi svoje razgibane poti - teče skozi divji Iški vintgar, po rodovitnem Iškem vršaju in močvirnem Ljubljanskem barju - znana tudi kot Reka treh obrazov. Poleg njenih številnih tolmunov bomo obiskali Benkotovo žago, Votli kamen in Krvavo peč; točke, ki nam bodo razkrile zgodovino in karakter reke, ki se izliva v Ljubljanico. Pripravlja: Darja Pograjc.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ko obiščemo Loško dolino, nas pot pelje naprej preko Bloške police, skozi starodavni Lož, Stari trg pri Ložu, in nato nas že pozdravi Racna gora, s svojimi slemeni zapira Loško dolino na vzhodu. Čeprav je v tej naravni pregradi med Loško dolino in Loškim Potokom najvišji Petelinjek, je zaradi svoje dostopnosti veliko bolje obiskan vrh, imenovan enako kot gora – Racna gora.
Človek je z agresivnim poseganjem v naravo naredil našemu modremu planetu že veliko škode. Obstajajo pa tudi habitati, ki so sicer antropogenega izvora, a spadajo med vrstno najbogatejša življenjska okolja. Ponekod po rastlinski raznovrstnosti celo presegajo tropske deževne gozdove. To so travišča. Travišča so bila nekoč v Evropi široko razširjena, v zadnjih sto letih pa so se njihove površine povsod močno zmanjšale. Lea Ogrin se je odpravila na Pohorje, na eno izmed štirih projektnih pod-območji projekta LIFE z naslovom Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Če se peljete proti Šmarni gori čez Tacenski most, boste na levi strani zagledali brzice in okoli njih kamnite tribune. Le redki so tisti, ki vsaj nekajkrat na leto niso slišali za tekme v veslanju na dvijih vodah, ki se na tem mestu odvijajo. A če obiščete tekmovališče poleti, v času, ko tam ni tekem, je prizor popolnoma drugačen – tekmovališče se spremeni v čisto pravo plažo – s sončniki, brisačami in stotnijami kopalcev, ki se nastavljajo soncu. A pozornemu opazovalcu ne bo ušel napis, ki opozarja, da je kopanje tukaj smrtno nevarno in na lastno odgovornost. Jure K. Čokl se je o tem pogovarjal z Maretom Kosičem, Janezom Čižmanom in Andrejem Česnjem.
Če iščeš zanimiv odgovor, ki bi lahko bil moto radijske oddaje, potrebuješ najmanj dobro vprašanje. Glede na to, da smo že globoko v sezoni gorništva, smo se vprašali, kaj ljudi žene v visokogorje, v premagovanje tako imenovanih višincev, oziroma velikih višinskih razlik, v vse tiste napore, ki pridejo do izraza ob vzpenjanju na številne slovenske vrhove, mimogrede povejmo, da je v našem visokogorju samo dvatisočakov več kot 340, in brušenje kolen pri sestopu.Razlogov je seveda toliko kolikor je ljudi, pravzaprav tistih ljudi, ki odhajajo v gore zaradi različnih razlogov, ne vedno najboljših. Nas so za Nedeljsko reportažo zanimale tri ženske iz različnih krajev Slovenije za katere smo dobili občutek, da sledijo gorniški ideji Juliusa Kugyja, za katerega je bilo obiskovanje gora predvsem estetsko doživljanje in doživetje. V eni svojih knjig je med drugim zapisal: "Beseda gorski šport me je vedno prizadela (pisal je v nemščini in v tem jeziku je to ena beseda). Vse to namreč vse preveč meri na površnost. V gori ne iščimo plezalnih odrov, iščimo raje njeno dušo." Tri ženske smo poiskali na Facebooku, ki je tudi ena izmed osrednjih socialnih mrež prek katere se pohodniki najdejo, si izmenjujejo izkušnje, objavljajo zanimive fotoreportaže svojih poti in se nenazadnje med sabo tudi spoznavajo in se včasih odpravijo na kakšne skupne ture. Miša iz Bohinja, Maja z Jesenic in Lidija iz Ljubljane, so prav takšne. Gore doživljajo na netekmovalen in neprestižen način, ne štejejo osvojene vrhove, prehojene kilometre, premagane višince, dosežene čase vzponov, ne, najraje hodijo po samotnih poteh, občudujejo razglede in poti, doživljajo naravo v njenih spreminjajočih se podobah, občudujejo gorsko cvetje in živali, rade srečujejo gorsko omikane ljudi, svoja doživetja pa fotografirajo in v zanimivih zapisih posredujejo drugim. Vprašanje,zakaj hodijo v hribe je vsem trem zastavil Jurij Popov.
Cankarjev dom v Ljubljani je naša osrednja kulturna ustanova. To dokazujejo tudi njihovi podatki, saj je do leta 2000 Cankarjev dom gostil 17.380 kulturnih, umetniških, kongresnih, sejemskih in družabnih prireditev ter skupaj 6,700.000 obiskovalk in obiskovalcev. Svojo vlogo pa je Cankarjev dom odigral tudi pred 25 leti, v času osamosvojitve in 10-dnevne vojne. Takrat so ob alarmih za zračne napade nudili zavetje od 3 do 4.000 občanom. Vseskozi pa je Cankarjevem domu deloval generalštab, sem je prihajalo Predsedstvo Republike Slovenije. Tu sta imela svoj štab minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Tu so potekale znamenite konference za domačen in tuje novinarje. O tej vlogi, in o legendarnih tiskovnih konferencah tedanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Milan Trobič.
V dnevih intenzivnega nogometa, ko so nam vse razsežnosti igre vsakodnevno predočene, je čas tudi za tehtnejši razmislek. Posvetili se bomo nogometu skozi oči in doživljanje razumništva. Kako stojita nogomet in teorija? Nogomet in družboslovje? Nogomet in intelektualci? Nekaj malega odgovorov na ta kompleksna vprašanja pripravlja Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži. Pripravlja: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov