Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
Ples ni le gib, je tudi misel o plesu. Je ideja, navdih, pričakovanje, dotik – vse to je ples še preden se konkretizira v koreografiji. Darja Pograjc je pred kratkim obiskala OPUS 1, državno plesno tekmovanje z nenavadnim navodilom, ki je velevalo: »Zaplešite karkoli!« Kako so se mladi plesalci sodobnega plesa spopadli z izzivom popolne ustvarjalne svobode? Je plesno točko brez kakršnihkoli navodil lažje koreografirati ali pa popolna svoboda vzbuja strah in zahteva od plesalca še večjo odgovornost? Preverite v oddaji Nedeljska reportaža!
Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov