Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
Divaško jamo je leta 1884 odkril Gregor Žiberna, dolga je 700 m, od tega je približno 500 metrov urejenih za turistični ogled. Pri ogledu jame se spustimo do globine 50 m. V jami nas čaka izredno kapniško bogastvo Divaškega Krasa. V njej najdemo različne stalagmite, sigaste kope, ciprese, številne zavese in sveče. Največje bogastvo jame pa je Zakladnica z mnogimi belo-rdečimi zavesami in velikimi kristali. Zanimivo in vznemirljivo spoznavanje Divaške jame se začne v vhodnem prostoru, imenovanem Plesna dvorana, kamor še sega dnevna svetloba, Nato pa skozi ogled, ki traja dobro uro, spoznate mnoge lepote podzemnega Krasa, izveste pa tudi, kako sta z Divaško jamo povezana prestolonaslednik princ Rudolf in sloviti psihoanalitik Sigmund Freud. Malo manj znano, a zato nič manj impozantno podzemno kraško jamo v bližini Divače, boste spoznali v Nedeljski reportaži, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Skoraj na celotnem ozemlju današnje Slovenije in tudi onkraj meja najdemo številne tako imenovane kamnite osamelce. Mednje sodi tudi zanimivi skalni samotar Igla ali po domače Jegla, ki je že od leta 1948 zavarovan kot naravni spomenik. Igla stoji ob regionalni cesti med Lučami in Solčavo, v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strmi pobočji Raduhe in Dleskovške planote. Ta znamenitost je 40 metrov visok skalnati osamelec; od matične stene ga loči 2 metra široka razpoka, ki spominja na šivankino uho. Skozi to špranjo je vse do leta 1894, ko so ob rečni strugi zgradili cesto, vodila edina pešpot do Solčave. O nastanku Igle govori stara legenda, po kateri naj bi v dolini živela ajdovska deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na Veži in v reki Savinji prala perilo. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Deklica se je razjezila in iglo vrgla v dolino; tam se je zapičila v breg in ostala v njem vse do danes. Iglo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Med nebom in zemljo, med pozabo in čudežem na planoti pri Vojskem čemi Gačnik. Potoček, ki se leno vlači po planoti se za robom spremeni v pošast s štirinajstimi slapovi. Marko Radmilovič ga je prvič v Nedeljski reportaži obiskal 6. avgusta 1991. Drugič ga obiskuje v nedeljo 13. avgusta 2017. Kaj se je vmes zgodilo, če sploh kaj, izveste v Nedeljski reportaži.
Na krasu, približno 2 kilometra od Komna, v obmejnem pasu torej, leži dremava vas, ki je ohranila skoraj vse značilnosti kraške vasi. Imenuje se Volčji Grad, vendar tam ni ne volkov ne gradu. Je pa veliko kamenja, od tistega, ki leži v naravi pa do tistega, ki ga je človek prekladal in uporabil pri oblikovanju obsežnega varovalnega zidu, suhih zidov, ki so obrobljali redke njive, za klesanje pilov, božjih znamenj torej, portonov, ki ga ima vsaka hiša, vodnjakov, cerkve in ne nazadnje svojih domovanj, torej hiš. Volčji grad se res prvič omenja v 14. stoletju, vendar pa je bilo to območje poseljeno tudi od 12. do 4. stoletja pred našim štetjem. Na osem stoletij predkrščanskega oziroma poganskega naselja opozarja predvsem 770 metrov dolg varovalni zid Debele Griže za katerega so porabili od 10 do 13 ton kamenja. Gre za eno najpomembnejših arheoloških najdb v tem delu Evrope, ki pa še ni raziskana v celoti. Gre za ostanke najpomembnejšega gradišča na naših tleh pa v vsem panonskem svetu. Jurij Popov si je ogledal vas in Debelo Grižo, se v sprehodil od portona do portona in od ene do druge mnogocelične hiše ter se pogovarjal z domačini o tem, kako so živeli nekoč in kako danes, o kmetijski in kamnoseški tradiciji kraja, ter o legendah povezanih z dokaj nenavadnim imenom. Vse kar je zvedel je strnil v Nedeljsko reportažo.
Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. To je tudi največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, pa so ti v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986.
Od javnih stranišč v rimski Emoni, metanja odplak skozi okna na temne mestne ulice v srednjem veku do velike gradnje kanalizacijskega sistema po velikonočnem potresu leta 1896 – zgodovino razvoja ljubljanskega kanalizacijskega sistema in delovanje moderne čistilne naprave je raziskala Darja Pograjc. V Nedeljski reportaži boste spoznali ljubljansko podzemlje, ki je prepleteno s 1.200 kilometri kanalizacijskih cevi, ki na dan »pogoltnejo« okoli 60 tisoč kubičnih metrov odplak iz Mestne občine Ljubljana ter iz primestnih občin: Brezovice, Horjula, Dobrove, Medvod, Polhovega Gradca, Škofljice in Dola pri Ljubljani.
Slovenija je pticam prijazen kraj, saj so ornitologi v dobrih devetdesetih letih opazovanja ptičjega sveta, na našem današnjem ozemlju zabeležili več kot 350 različnih vrst ptic, od tega jih približno 210 vrst tudi gnezdi. Nekatere stalno, nomadske pa občasno. Med njimi so tudi nekatere redke vrste, na primer veliki škurh, ki gnezdi največ na območju Cerkniškega jezera, drugod po Evropi pa ga skoraj ni več. Res pa je da je po nekaj stoletjih bivanja pri nas, zdaj to kritično ogrožena vrsta. Zanimiva je tudi sova kozača. Le pri nas so našli črne primerke. Tudi pri nas se dogaja, kar se povsod po svetu, da se nekatere vrste ptic umikajo zaradi sprememb v naravi, ki jih je naredil človek, pri nas predvsem najlepše – upijati, nekatere se pa krepijo, v mestih zlasti vrane in rumenonogi galebi. Slovenija je tudi prek obročkanja, letos mineva 90 let od začetka sistematičnega obročkanja (tudi med drugo svetovno vojno), povezana z dogajanjem v razvitem ornitološkem svetu in leži na križišču selitvenih poti. K nam prihajajajo na zimsko gnezdenje ptice s severa, iz Skandinavije, naše pa so si za »južne kraje« izbrale podsaharsko Afriko. Če se komu zdijo obročki nsilje nad pticami, naj povemo, da ne presegajo 3 % telesne mase ptiča in so zanj isto kot so za človeka ura, zapesnica ali prstan. Kar zadeva ogrožene vrste, pri nas ornitologi beležijo precejšen upad travniških ptic, saj je zanje vse manj hrane. Vedno je glavni razlog za odhajanje določenih vrst ptic pomanjkanje primerne hrane. Na travnikih je take hrane vse manj, koruza namreč ni primerna hrana, odganjajo pa jih tudi spremembe v košnji. O vsem tem in tudi o tem kakšni sta ekološka in sociološka kapaciteta slovenskega okolja, v oddaji Nedeljska reportaža Jurij Popova.
Že petintrideset let, se vsaki dve leti v vasi Škale pri Velenju zberejo nenavadni pogrebci. Ne objokujejo mrliča, temveč vas. Usoda, ali napredek, ali sla po materialnem, je pred desetletji potopila njihove domove. Nedaleč vstran se kopalci na vzorno urejenem jezeru ne zavedajo, da čofotajo nad kmetijami, gospodarskimi poslopji in travniki. Več v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Mangartsko sedlo je priljubljeno izhodišče za številne pohodnike, zagrizene kolesarje in turiste.
Vse ima svoj začetek in včasih je potrebno nekaj začetkov, da se spletejo v kito skupnega začetka in rasti. Tako sta pred več kot desetletjem na Hrušici mož in žena z izrazitim socialnim čutom preskrbela mladim sobo za druženje in jo opremila tudi z računalniki, mladim pa prepustila, da se sami organizirajo. Korak je bil pomemben, zavedati so se začeli odgovornosti zase in jo živeti. Na to je čez kakšno leto eden izmed jeseniških policajev opozoril Ivanko Berčan, ki je takrat že delala z mladimi na cesti in snovala program Naj mladih ne vzgaja ulica. Vse skupaj je združila v Društvo za delo z mladimi v stiski Žarek. Pri tem je uporabila sovje bogate izkušnje v delu z mladimi, ki si jih je pridobila z delom v redovni skupnosti salezijank. Tako je združila dva začetka in nastala sta dva zelo kakovostna socialna programa – že omenjeni Naj mladih ne vzgaja ulica in Komuna skupnost Žarek, v kateri poteka zelo kakovosten program odvajanja od zasvojenosti z mamili. Soba na Hrušici je prerasla v dnevne centre, ki delujejo v vseh občinah zgornje Gorenjske in hišo v kateri je komuna za odvajanje zasvojenosti. Z mladimi, ki niso vključeni v druge programe primerne njihovim letom, kot jih izvajajo športna društva, šole in druge organizacije, se ukvarja pet zaposlenih in približno 50 prostovoljk in prostovoljcev članov jeseniškega Žarka. Društvo je vključeno v socialno mrežo, ki deluje na tem območju in je pri svojem delu učinkovito, zato pa tudi spoštovano. Juriju Popovu, ki je izkušnjo društva strnil v Nedeljsko reportažo, so med drugim povedali, da so njihova vrata odprta vsakomur, ki je mlad, ki si želi priti v prostore društva in spoštuje osnovna pravila, ki vladajo v programih.
Če imamo ljudje maturo, imajo reševalni psi, najbolj usposobljeni med vsemi lajajočimi štirinožci, mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju oziroma IRO Mission Readiness Test, kar bi po naše lahko prevedli kot IRO preizkus pripravljenosti za opravljanje misij. Tretji mednarodni preizkus reševalnih parov v iskanju pogrešanih oseb v naravi na najvišjem nivoju je letos potekal v Ljubljani. Vseh udeleženih reševalcev je bilo kar 23, prišli pa so iz osmih držav. Na Policijski akademiji v Tacnu jih je med delom obiskal Jure K. Čokl.
Zemljevid Slovenije ima obliko kokoške, kot radi rečemo, in tam, kjer ima ta naša kokoška vrat, najožji del, leži Stara Gora, ki sodi v občino Sveti Jurij ob Ščavnici. Ta občina in istoimenski kraj z okolico nekateri imenujejo tudi slovenske ali vsaj prleške Atene. Predvsem zaradi številni znanih Slovencev in Slovenk, ki so močno zaznamovali zgodovino, kulturo in politiko širšega prostora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Koliko letališč imamo v Sloveniji," je vprašanje na katerega vprašani praviloma odgovorijo napačno, kot na tisto o številu otokov. Med otoki po navadi pozabijo na Mariborski otok, med letališči pa na Mariborsko letališče. Mariborsko letališče je pravo letališče z vsem; s tablo "prihodi" in s tablo "odhodi" v angleščini, s stezo, kontrolnim stolpom in vsem kar spada zraven. Manjka le malenkost ali dve. Recimo letala in potniki. O zgodbi tega nenavadnega infrastrukturnega objekta v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.
Mariborska Biotehniška šola je ena najstarejših skoraj neprekinjeno delujočih šol, ki pa je skozi čas kar nekajkrat zamenjala ime. Ne pa tudi vsebine. V svoji zgodovini je dala veliko slovečih imen stroke in v izročilu stare slave živi tudi podatek, da so se sadjarstva v Mariboru učili celo južni Tirolci in Bolgari. V tokratni Nedeljski reportaži bomo izmerili mladostni utrip šole, ki že skoraj poldrugo stoletje zaznamuje ločnico med mestom in podeželjem, kjer se, kot je nekoč ugotovil že Kajetan Kovič … »začne in neha drugi svet«.
V Nedeljski reportaži smo obiskali Center za komunikacijsko dostopnost in svetovanje o tehničnih prilagoditvah za osebe z okvaro sluha, ki deluje v prostorih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Klicni center za osebe z okvaro sluha, ki deluje v okviru Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik. Kako izboljšati dostopnost in enakopravno vključenost oseb z okvaro sluha na vseh ravneh življenja, dela in prostega časa ter na kakšen način lahko te osebe dostopajo do informacij in komunikacij, je v oddaji raziskovala novinarka Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov