Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Tematske poti so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja
V Sloveniji je v dolžini pet tisoč kilometrov več kot sedemsto tematskih poti, ki postajajo doma in v svetu vse pomembnejši del turistične ponudbe. Gre za tematske, sprehajalne, planinske poti, kolesarske in konjeniške ter vodne in obvodne poti, ki so razpredene po dolgem in počez, od morske obale do visokogorja. Na skrbno načrtovanih in urejenih poteh se razkrivajo posebnosti in izjemnosti naravnega ali kulturnega okolja, po katerem se sprehajamo. Gre za lahke in poučne poti, na katere se lahko po večini odpravimo v vseh letnih časih. Pogoste so v slovenskih naravnih parkih, ki vsak po svoje navdihuje z bogatim rastlinskim in živalskim svetom. Spet druge pa vodijo po poteh kulturne dediščine, kulinarike ali drugih lokalnih posebnosti. Dobra predstavitev poti in tega, kar ponujajo, turistom pomaga bolje spoznati kraje, ki jih obiščejo, to pa poglobi njihovo doživetje. Turistična zveza Slovenije sicer skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Slovenio Outdoor oziroma Gospodarskim interesnim združenjem za pohodništvo in kolesarjenje vsako leto organizira tekmovanje za izbor najboljše tematske poti v tekočem letu. Izbor poteka pod strokovnim vodstvom posebne komisije, ki vsako pot pregleda in oceni. V Nedeljski reportaži bomo tako spoznali delo te komisije, njene cilje in tudi primer tematske poti Strunjan v podobah morja.
Jože Prah je koordinator oziroma predsednik komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa tudi pri številnih drugih projektih.
Marija Imperl je članica komisije za izbor naj tematske poti Slovenije in je zelo dejavna na različnih področjih.
Samanta Makovac je naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan.
https://www.facebook.com/tvkoper/videos/490972931554455/
Marko Slapnik je gozdar, član komisije za izbor naj tematske poti Slovenije, sodeluje pa pri različnih projektih. Tako predava na motivacijskih delavnicah, posvetih, srečanjih in drugje, kjer je v ospredju narava, človek, trajnostni turizem in drugo.
Kaj sploh so tematske poti? To so označene ali neoznačene poti, ki jih najdemo povsod po Sloveniji in ki obiskovalcem ponujajo posebna doživetja. Tisto, kar je značilno za tako pot, je, da v obiskovalcu vzbudi čustven odziv, da mu ponudi novo izkušnjo, ki je lahko vsestranska in se nanaša na zelo raznovrstna področja in pristope. Poznamo veliko vrst tematskih poti, zato jih lahko razdelimo v tri osnovne skupine: kulturno-etnološke poti, poti na temo narave in športno-rekreativne poti. Ta delitev ni tako ostro začrtana in pomembna, kot se sliši, saj so številne poti sestavljene iz vseh naštetih elementov.
Bistveno za vsako pot je, da vključuje naravne in kulturne znamenitosti posameznega območja, kjer taka pot poteka, predvsem pa, da vključuje ljudi, ki tam živijo, njihove šege in navade. Poleg tega je pomembno tudi vodenje po poti, ki ustvari zanimivo izkušnjo za posameznega obiskovalca. Marija Imperl, članica komisije za izbor naj poti, nam je povedala, da imamo v Sloveniji zelo veliko tematskih poti, nekatere so stare, druge novejše.
Poseben izziv je vzdrževanje tematskih poti.
Leta 1974 so pripravili prvi dve gozdni učni poti, od takrat pa se je njihovo število krepko povečalo, poti so doživele korenite spremembe in razvoj. Za to so poskrbeli tako na Zavodu za gozdove kot na Turistični zvezi Slovenije. Tam so vsako leto pripravili srečanja, na katerih so se pogovarjali o organizaciji, ponudbi in delovanju tematskih poti. Vse skupaj se je potem začasno ustavilo in leta 2008 so se vnovič sešli na sejmu v Gornji Radgoni, kjer se je zbralo sto udeležencev iz različnih strok in delov Slovenije, nam je povedal predsednik komisije za izbor naj poti Jože Prah.
Tekmovanja za naj pot so bila spodbuda za vse, ki so v preteklosti zmagali, pravi Jože Prah.
Naj pot leta 2016 je bila tematska pot Strunjan v podobah morja, ki jo upravlja Javni zavod Krajinski park Strunjan. Ta pot že od nekdaj privablja veliko obiskovalcev, izkazalo pa se je, da je star način označevanja tako parka kot poti zastarel, zato so se odločili za nove pristope. To pomeni urejanje infrastrukture, nove table, traso poti, varnost pohodnikov in prenovo solinarske hiše, kjer je center za obiskovalce. Kot pove naravovarstvena nadzornica na Javnem zavodu Krajinski park Strunjan Samanta Makovac, so tamkajšnjo tematsko pot obnovili in povezali.
Pa se vrnimo k načrtom komisije za izbor naj poti. Ti so tudi letos enaki kot zadnjih deset let, želijo namreč podpreti odlične tematske poti in upravljavcem ponuditi podporo pri oglaševanju. Prav tako želijo povezati predstavnike različnih strok in deležnike tematskih poti. Kot pove Marko Slapnik, član komisije za izbor naj poti, želijo opozoriti na trajnostne, okoljske, socialne in ekonomske vidike poti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slepim gibanje in orientacija v prostoru pomenita velik izziv, saj se morajo vseh poti, ki jih vsakdan uporabljajo, naučiti. Nekatere slepe po teh poteh vodi pes vodnik, ki jim omogoča varno in hitrejše gibanje. Pri nas imamo trenutno trideset psov vodnikov, ki dnevno opravljajo svojo nalogo. V današnji Nedeljski reportaži nas bo po mestu varno vodil pes vodnik slepih. Izšolan je tako, da slepemu pomaga premagovati ovire na njegovih vsakdanjih poteh, hkrati pa postane njegov družinski član in življenjski sopotnik. V oddaji bomo izvedeli, kakšno delo opravljajo ti psi, kakšne lastnosti morajo imeti, kako se šolajo, pa tudi to, kako ravnati, ko srečamo slepega s psom vodnikom in kako se morajo vesti lastniki drugih psov ob srečanju s psom, ki opravlja svojo službo. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Star maln je leta 2016 kljub odmaknjenosti obiskalo 200 mladih Francozov. Ti so bili nad videnim zelo navdušeni, zato bodo letos obisk ponovili. Prvega avgusta jih bo tako Vrhniko obiskalo kar 750.
Že od tistih dob, ko je Krpan iz Vrha izrekel modro misel o Dunaju in prehranjevalnih navadah Kranjcev, je nastanitev na Dunaju posebna zgodba. Sploh za Slovence. In sploh v razmerah histeričnega in globalnega turizma. Na srečo imamo tam svoje zavetje. Svojo postojanko. Kako bi bilo lažje Kopitarju in Cankarju, Miklošiču in Plečniku, če bi poznali Korotan… O sprehodu po cesarskem mestu in predvsem o slovenskem hotelu, dijaškem domu in kulturnem centru Korotanu, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži.
Že leta 1928 so se ustanovitelji Radijske postaje Ljubljana zavezali, da bo del vsakodnevnega programa nove radijske postaje glasba, in to prvovrstna glasba, ne glasba z gramofonskih plošč. Od najmanj 150 minut dnevnega predvajanja, je moralo biti najmanj 60 minut namenjeno glasbi. Da bi lahko ponudili takšno glasbo, sta bila ustanovljena Radio kvartet in Radio orkester, ki ga je sestavljajo 11 članov. To je bil torej začetek naše glasbene produkcije, vodja orkestra pa je bil violinist Kazimir Petrič. Tako se je začelo, kako pa je danes, po okroglih devetdesetih letih. To vprašanje je Jurij Popov zastavil sebi in sogovornikom iz Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Big Benda. Današnji glasbeniki so se usedli na stole, ki so jih prej zasedali mnogi drugi, ki so skozi igranje v enem ali drugem sestavu zgradili tudi odmevno zasebno glasbeno pot. Pa ne le to, oba sestava sta pomembno vplivala na razvoj in uveljavitev glasbe v našem kulturnem prostoru. Pravzaprav odločilno. Big Bend deluje neprekinjeno že od leta 1945, simfonični orkester od leta 1955. Gre za glasbena sestava, ki nista le po letih med starejšimi v širši evropski regiji, sta namreč tudi po svojem ugledu pomembna dejavnika tega prostora še danes. Danes je zlasti simfonični orkester mednaroden, saj v njem igra kar nekaj glasbenikov iz »tujine«, danes temu rečemo bolj ali manj združene Evrope. Kako so se znašli pri nas in v takšnem sestavu in kako je igrati v glasbenem sestavu s takšnim ugledom kot ga imata Big Bend in Simfonični orkester RTV Slovenija in seveda, kako je voditi takšno glasbeno produkcijo.
Na območju Slovenije je v času II. svetovne vojne strmoglavilo okoli 360 vojaških letal. Zaradi splošnega pomanjkanja materiala vseh vrst so njihovi ostanki kmalu postali lonci, strehe in še marsikaj drugega. Vendarle pa je marsikaj ostalo skritega tudi do danes. Tudi zgodbe, kako so se vsa ta letala znašla nad našo državo. Eden izmed lovcev na izgubljena letala je tudi nekdanji vrhunski alpinist Stanko Mihev, ki je do zdaj našel in dokumentiral že več kot 160 letal, ki so strmoglavila pri nas. Na lovu za nemškim lovskim letalom, ki je svojo pot končalo skoraj pri vrhu Nanosa, se mu je pridružil Jure K. Čokl.
Kava velja za najbolj priljubljen napitek na svetu. In ni jih malo, ki trdijo, da gre tudi za najbolj priljubljeno pijačo, po analogiji: »Lahko živim brez vode, brez kave pa ne!« Ob vseh presežnikih, ki jih napitek nudi, pa gre tudi za pomembno in predvsem globalno gospodarsko panogo. Ki kot mnoge gospodarske panoge v sebi skriva mnoga protislovja. O pravični trgovini, ki se je kot gibanje začela prav s kavo, smo že marsikaj slišali, a zanimivih tem o kavi je vedno dovolj. Nekatere, predvsem naše lokalno slovenske, je Marko Radmilovič poiskal na Festivalu kave, ki se je pred nekaj tedni odvijal na Celjskem sejmišču.
Kalce pri Logatcu so znamenito križišče, kjer se ceste odcepijo levo proti Idriji, desno proti Grčarevcu, Planini in Postojni, naravnost pa nas vijugava, skoraj gorska cesta popelje skozi obsežne hrušiške gozdove na Col in naprej v Ajdovščino. Ta smer je od nekdaj veljala za tako rekoč pravo avanturo, saj je že Janez Vajkard Valvazor zapisal, da je to divji, neobljuden in neudoben kraj, in da obsežni hrušiški gozdovi sežejo daleč tja v Turčijo. Ti samotni kraji pa so polni nevarnosti, ki prežijo na popotnike.
Vodnemu stolpu, ki leži na levem dravskem obrežju v starem mestnem jedru Maribora, je pred petdesetimi leti grozil potop. Zaradi gradnje elektrarn se je gladina Drave dvignila za več kot dva metra. Kazalo je, da bo renesančna utrdba iz sredine 16. stoletja za vedno izgubljena. Višji gradbeni tehnik Jože Požauko se s tem ni hotel sprijazniti. Zasnoval je za tiste čase skorajda znanstvenofantastični projekt in 1500 ton težki kamniti stolp dvignil za 260 centimetrov. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Decembra bo minilo sto let od smrti največjega in verjetno najvplivnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Leto 2018 je tudi na nacionalnem nivoju razglašeno za Cankarjevo leto. Na Vrhniki, ki jo je veliki literat večpomensko označil za prečuden kraj, so v projekt jubilejnega leta vključeni tako rekoč vsi kulturniki. Tamkajšnja literarna pot nas popelje po Cankarjevi mladosti, na njej spoznavamo kotičke, ki so inspirirali pisateljeva literarna dela, se povzpnemo na Klanec siromakov, jo mahnemo čez Sveto Trojico in naposled zasluženo posrkamo skodelico kave. Pesnik, pripovednik in dramatik Ivan Cankar je bil poleg Zofke Kvedrove prvi, ki se mu je pri nas uspelo preživljati samo s pisanjem, svojih besedil ni popravljal, njegovim družbeno kritičnim mislim do današnjih dni ni pošla sapa. Tudi 100 let pozneje mnoge navdušuje in navdihuje, nekateri pa bi se mu tudi dandanes izognili v velikem loku. Po treh urah rekreativnega spoznavanja literarne preteklosti tudi avtor Nedeljske reportaže Bojan Leskovec Cankarja pozna bolje kot poprej.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pred nekaj dnevi so svetovni mediji objavili drobno novičko, ki je šla mimo večine povsem neopažena. Eden vodilnih svetovnih proizvajalcev kitar je pred bankrotom. Novica sama po sebi ni nič posebnega, če ne bi šlo za glasbeni instrument, ki je v mnogočem oblikoval, oziroma določil dvajseto stoletje. Ali se kitara res poslavlja in kaj njen zaton pomeni za našo kulturo v najširšem pomenu besede? Kakšna je zgodba električne kitare, še sploh pri nas, kjer smo ta temni predmet poželenja z večjimi ali manjšimi mukami spravljali preko meja, ali celo izdelovali v domačih delavnicah?
V Ljubljani ob vodnjaku na Starem trgu 34 se ob popoldnevih zbere manjša skupina ljudi. Ne čisto vsak dan, a vendar zanimanje raste. Prevladujejo pripadnice ženskega spola. Za turistično vodstvo, ki ga prireja Inštitut za urbane kulture (IZUK), si je namreč treba nadeti feministična očala. To pa, kot kažejo izkušnje turističnih vodnikov, še vedno lažje in raje storijo ženske kot moški. Pot nas bo vodila od prve javne mestne dekliške šole, mimo ŠKUC-a, pa Starega trga 11a, kjer je živela in ustvarjala »nora grafna« Lili Novy, do Kongresnega trga in vhodne skulpturne kompozicije parlamenta – to je le nekaj točk, ki pričajo, da so k zgodovinskemu razvoju našega glavnega mesta precej prispevale tudi ženske. Pogosto pozabljene, a danes – zasluženo – postavljene v ospredje.
Uresničevanje sanj, Pet do petdeset nasvetov za uresničevanje sanj, Uresničevanje sanj s profiliranjem, meditacijo ali čim podobnim. To je le nekaj naslovov knjig in poimenovanj seans ali terapij za uresničevanje sanj. Zdi se, da je teh ponudb danes več kot uresničenih sanj. Vsak človek jih ima – sanje kot take in sanje, ki se mu zdijo neuresničljive ali težko uresničljive pa jih ohranja, ker so mu vodilo, ki ga žene naprej. Na uresničevanje sanj je mogoče gledati v metafizičnem ali pa čisto konkretnem smislu.
O vremenu znam razbrati nekaj več od povprečnega državljana. Vse svoje razširjeno vremensko znanje sem si pridobil na vremenskem forumu društva Zevs. Ko smo se dobili v gostinskem lokalu, le kje drugje bi se človek pogovarjal o vremenu, je bil zame nekoliko mistični trenutek. Do tega dne sem jih poznal le po njihovih spletnih imenih. Zdaj jih prvič vidim v živo. O vremenu vedo neprimerno več od mene. Še več od njih verjetno vedo poklicni meteorologi. Še več od poklicnih meteorologov ve o vremenu gospod bog. Pravzaprav on ve o vremenu vse, a je žal odklonil sodelovanje v današnji oddaji.
Skrivnostna Podlipska dolina - tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi. Skozi vso dolino ubira svojo pot tudi potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena, ponekod še vedno ozka cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, ki jo bomo spoznali v nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov