Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
889 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
Na pokovko, kokice ali po ameriško popkorn je mogoče gledati na različne načine. Najprej recimo: kako je mogoče iz "lahkega nič" ali skoraj iz nič ustvariti mogočen finančni imperij? Ali pa: kako lahko "skoraj nič" zakoliči meje popkulture, ki kot "lahka subkultura" polni glave množic? Te imajo zaradi pokovke polne trebuhe in tudi prazne žepe ... V osnovni izvedbi so kokice najboljši dokaz, da je mogoče fizično početi eno, grizljati pri tem skoraj nič oziroma predvsem vlaknine (to je sicer zelo koristno početje), na drugi strani pa napol zavestno spremljati lahke filme ali sproščeno klepetati v družbi - kar je za uporabnike še največja korist. Je pa seveda pokovka za izdelovalce neizmeren vir dobička in denar jim polni mošnjičke dobesedno tako hitro, kot veselo skakljajo kokice, ko zaradi vročine raznese koruzna zrna. V vrečke s pokovko bomo pokukali skupaj z Ivanom Merljakom.
Sto let star gledališki list je bil dolga desetletja skrit in pozabljen v omari na podstrešju podeželske hiše. Najdba amaterskega igralca je preteklost spojila s sedanjostjo. Preprosta, naivna in arhaična igra s pozivom »Ne v Ameriko« je bila premierno uprizorjena ob začetku prve svetovne vojne, ob stoletnici premiere jo na oder vaškega gledališča ponovno postavijo potomci in nasledniki prvotnih igralcev, ob tem pa spoznajo, da je igra aktualna tudi za tretje tisočletje. Pred nekaj meseci smo zgodbo o tem predstavili v oddaji Sledi časa, ki je ponudila dobro iztočnico za nadaljnje raziskovanje. V dokumentarni nedeljski reportaži se gledališka fikcija preplete z grenko- sladkimi zgodbami izseljencev z začetka 20. stoletja in s sodobnimi izkušnjami iskalcev sreče v »novem svetu«. Nekoč so odhajale mišice, zdaj bežijo možgani, vsem pa je skupna očaranost nad Ameriko. Oddajo je pripravil Bojan Leskovec.
To je bila hiša skoraj vedno polzaprtih ali polodprtih vrat. In vedno se je valil dim iz nje, saj je ognjišče v črni kuhinji vedno gorelo. Vrata so bila rezana na pol, tako da je bila lahko odprta samo ena polovica, zgornja ali spodnja, druga polovica pa je bila zaprta. Tako je bilo, dokler je bila hiša živa, dokler je v njej stanovala Pepa Nježna oziroma njena zadnja stanovalka Jožefa Zabrešček. Njeno umiranje, umiranje hiše, je dokaz več, da hiša živi, dokler živijo ljudje, ki v njej stanujejo, potem pa se tako kot nekdanji stanovalci tudi hiša začne pogrezati v pozabljivo preteklost. Hiše so torej knjige, knjige polne pomembnih in nepomembnih podrobnosti življenja posameznega prebivalca. Nježna hiša, ki jo je obiskal Jurij Popov za tokratno Nedeljsko reportažo, je doživela svojo reinkarnacijo. Leži v vasi Jevšček na Livškem, obnovljena pa je bila pred kratkim, skupaj z zgodbami, ki so vtkane v njene predimljene stene.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sora je bila nekoč reka, v kateri je človek lahko našel prav vse, le življenja ne. Imela je smolo, da so se vanjo izlivali odpadki kar treh velikih podjetij, ki so bila vezana na kemijo. Reka je bila tako močno onesnažena, da je zastrupljala celo reke, v katere se je izlivala. Starejši se spominjajo nezdravih in povsem nenaravnih barv, ki so bile nekoč pravi prepoznavni znak mrtve reke. Potem se je zgodil pravi 'kopernikanski' obrat in nekoč povsem opustošena reka je postala čista, vanjo pa so se znova naselili njeni prvobitni prebivalci - ribe, ptice in celo potočni raki, ki so znani po tem, da za svoje življenje potrebujejo najbolj čisto vodo. Zgodbo vstajenja mrtve reke bodo Juretu K. Čoklu za poslušalce pripovedovali njeni varuhi, ki se v vseh letih niso vdali in so z vsemi sredstvi končno pripomogli k njenemu vnovičnemu rojstvu - ribiči. In to brez za ribiče tako značilnega pretiravanja.
Pred dvema letoma je gospa Ema Hudopisk Golčer napisala iskreno, radoživo in trpko zgodbo o življenju svoje mame. Ta je postala na Koroškem prava mala knjižna uspešnica in z njo smo dobili še eno izmed podobnih zgodb, ki jih "amaterski" pisci v zadnjih letih objavljajo v maniri svojevrstne biografske literature. O tem fenomenu, pa tudi o zanimivem in razgibanem življenju ženske iz prve polovice dvajsetega stoletja, bo tekla beseda v Nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: Gelika.
Spomin na gole, hladne kamnite stene in trpljenje znotraj njih ne mine niti po desetletjih. Je pa bridka izkušnja povezala tedanja goriška dekleta za vse življenje. Še danes se tako dobivajo in obujajo trpke spomine na težko in temačno medvojno obdobje, ki pa je vendarle ohranilo upanje in dalo vsaj slutiti svetlo luč na koncu predora - svobodo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Ime Slovenske Konjice je že enajsto poimenovanje kraja, ki leži v eni najlepših slovenskih pokrajin. Od leta 1251 do leta 1680 je imel kraj nekaj izpeljank iz prvotnega imena Gonviz, potem so bile kar precej časa samo Konjice, leta 1936 pa so se preimenovale v Slovenske Konjice, da jih ne bi zamenjevali s krajem Konjic v Bosni in Hercegovini. Nekdanje mesto, ki je dandanes staro mestno jedro, je bilo njega dni leseno in je najmanj štirikrat pogorelo. Zato je mestna zastava rdeče barve z belim konjem v sredini, kar ima svoje korenine tudi v stari legendi. Nekoč lesene Konjice so danes kamnite, v nekatere zgradbe pa so celo vzidani kamni iz žičke kartuzije, ki prav letos slavi 850. obletnico ustanovitve. Kartuzija je bila kar nekaj stoletij v središču evropskega religioznega dogajanja z drugo največjo knjižnico na evropskih tleh in daleč naokoli znanim zeliščarstvom. V mestu, natančneje v delavnici kulturnega društva Gnezdo, pa prav v teh dneh šivajo kostume za prireditev, ki bo zaznamovala drugo pomembno obletnico kraja. Leta 1515 so se namreč tu zbrali uporni kmetje, združeni v Kmečko zvezo in napisali celo dve pismi cesarju Maksimilijanu, ki je bil do kmetov na prvi pogled prijazen, vendar tudi zahrbten. Kmetje so pod težo vse hujšega izkoriščanja plemstva zahtevali staro pravdo, kar so tudi povedali na zborovanju, ko se je tu zbralo približno 300 delegatov uboge gmajne. Te dogodke bodo letos uprizorili, saj je bil torej kraj eno izmed žarišč vseslovenskega kmečkega upora pred pol tisočletja. Če odmislimo ti dve obletnici, pa so Slovenske Konjice dobile že dvakrat tudi evropsko zlato priznanje Entente Florale kot najlepši cvetni kraj na stari celini. Staro mestno jedro je prenovljeno in se zdi kot galerija raznobarvnih fasad in zanimivih portalov tipičnih meščanskih enonadstropnih hiš. In kot se je lahko prepričal tudi avtor Nedeljske reportaže Jurij Popov, se na vse našteto ponuja zelo lep razgled z bližnjega Zlatega griča, na katerem se drenjajo trte predvsem bel
Muzej krščanstva na Slovenskem je osrednja slovenska muzejska ustanova na področju zbiranja, preučevanja in razstavljanja premične sakralne kulturne dediščine. Muzej predstavlja več kot 1700 let staro versko izročilo na območju Slovenije. V njem najdemo različne zbirke premične sakralne kulturne dediščine in zgodovinski pregled družbenih tokov, v katerih je imelo krščanstvo pomembno vlogo. Petra Medved se bo tako v Nedeljski reportaži sprehodila skozi dve stalni razstavi - Zgodovino krščanstva na Slovenskem in Življenje za samostanskimi zidovi, pred mikrofon pa bo povabila tudi opata Cistercijanske opatije, v kateri muzej domuje. In v duhu praznikov bomo med drugim izvedeli tudi vse o peki hostij ...
Nutrije, simpatične tujerodne prebivalke obrežij vedno več slovenskih rek, z našimi podganami niso v sorodu, saj izvirajo iz Južne Amerike. So orjaške glede na naše domače podgane, imajo rumene dolge prednje zobe in rdeče smrčke. V zadnjih letih so postale tako pogumne, da se sprehajajo celo po središču Ljubljane, seveda v bližini vode. Pri nas so jih gojili že pred drugo svetovno vojno za potrebe krznarske industrije. Nato so skoraj povsem izginile, o posameznih primerih, ko so jih videli, skorajda niso poročali. Leta 1988 so jih najprej opazili pri Polšniku pri Litiji, dve leti pozneje pri Notranjih Goricah na Ljubljanskem barju, zdaj jih opazimo tako rekoč po vsej Sloveniji. Kakšna je naravnost filmska zgodba prijaznih južnoameriških živalskih priseljenk, ali povzročajo škodo in ali prenašajo bolezni, bo v Nedeljski reportaži raziskoval Jure K. Čokl. In pri tem morda našel tudi odgovor na vprašanje, v kakšnih odnosih so nutrije s svojimi slovenskimi "sorodnicami" - pižmovkami.
Kaj se zgodi, ko se skozi podstrešno lino v vsem sijaju prikaže Belin, staroslovanski bog svetlobe in sonca? Prostor oživi in vam razmiga domišljijo, da v neuporabnih, starih in zaprašenih predmetih zaslutite neko novo vrednost ... Če potem prah odpihnete stran in predmet nežno pobožate, vam največkrat spregovori, saj ste mu vdihnili novo življenje. Sicer pa Belin domuje v slovenskih gozdovih, kjer se običajno skriva za zelenimi vejami in vam pomežikne v vetru, če ga le povsem v tišini opazujete. In seveda vam pove, kaj vse se skriva v lesu dreves, ki vas obdajajo. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
"Manj stvari, manj smeti! Prihranek denarja! Namesto kupovanja več doživetij! Utrjevanje medsebojnega zaupanja. Prihranek prostora za skladiščenje." Na teh načelih souporabe deluje prva knjižnica za izposojo predmetov pri nas, Knjižnica REČI v Savskem naselju v Ljubljani, v kateri si je mogoče namesto knjig izposoditi različne uporabne predmete za gospodinjstvo, dom in vrt, potovanje in športne aktivnosti, otroško opremo in predmete za ustvarjanje. Knjižnica, ki deluje po vzoru klasične knjižnične izposoje, zagovarja do narave prijaznejše in finančno pametnejše življenje, spodbuja zaupanje med ljudmi in bolj povezuje prebivalce lokalne skupnosti. O tem, kako Knjižnica REČI deluje kot povezovalka soseske ter spodbuja kulturo in prakso souporabe, bomo govorili v Nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Petra Medved.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pustno društvo Cerknica obeležuje 40 zacopranih let obstoja in delovanja. Ob coprniškem jubileju se bodo obiskovalcem Butal na nedeljskem pustnem karnevalu, ki se začne kot ponavadi točno okoli 12.32, ponovno predstavile tradicionalne velike figure na čelu s slavljenko, pramaterjo Uršulo, pa njeno potomko Lizo. Tam bo tudi največji žabon na svetu, pa povodni mož Jezerko, butalski jež, velikanska ščuka, mogočni zmaj, in seveda Butalci. Kako so potekale zadnje priprave na ta pomemben dogodek, kaj bo obravnavala letošnja butalska skupščina in kaj sporoča v »tvitih« butalski župan boste izvedeli v Nedeljski reportaži.
Pustni čas prinaša vsako leto več nezmernosti, ki prekrivajo avtohtono ali vsaj izvirno pustovanjsko tradicijo. V iskanju pustne avtentike se tako Marko Radmilovič odpravlja na vzhod naše domovine, kjer v nekaterih prekmurskih vaseh še živi nepotvorjeni običaj borovega gustivanja.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Kdo ve, če težki gospodarski časi ne vplivajo tudi na pravcato ?eksplozijo? plesa ter množico plesalk in plesalcev, ki smo ji priča v zadnjih letih. Plesni tečaji so največkrat razprodani, plesna društva pa rasejo kot gobe po dežju. Eden izmed plesov, ki so se mnogim zdeli že zdavnaj pozabljeni, je tudi swing. V Nedeljski reportaži ga bo tudi na radijskih valovih obudil Marko Radmilovič. Foto: Internet stock
Z neugnano silo so se zapodili po snegu, da je pršelo vse naokrog, se igrivo prekopicevali, kakor gruča razposajenih otrok. In se naposled umirili v milini črnega kontrasta z belim okoljem. Moč se je spremenila v lepoto, vsekakor vredno opevanja ... Trop konjev, ne brez gospodarja, marveč takih, priljudnih, vajenih človeka na svojem hrbtu, vajenih otrok. So res močni in nežni?
Neveljaven email naslov