Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Dolomitne lutke so društvo, ki prenaša znanost med ljudi: “Če ljudje bolj razumemo pokrajino, v kateri živimo, jo bolj varujemo”
Ko prvič vidiš zapis Društvo dolomitne lutke, seveda pričakuješ, da se člani tega društva ukvarjajo z gledališčem, z lutkami, pa vendar to ni tako.
Dolomitne lutke so namreč ime geoloških struktur, ki nastajajo v kraških kamninah na stiku apnenca in dolomita.
Društvo ima svoj sedež na Bloški Polici, ki je nekako na sredini med tremi najbolj prepoznavnimi točkami: gradom Snežnik, Križno jamo in Cerkniškim jezerom. Kot so zapisali na svoji spletni strani, si prizadevajo za ohranjanje kulturne dediščine, varstvo narave, samooskrbo in sonaravni turizem med Notranjsko in Cerkljanskim. Zato izvajajo različne aktivnosti z omenjenih območij. Člani so ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj prednikov, ki so bili močno povezani z naravo.
»Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo, in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje. Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine.«
Boris Kočevar
Ko se pripelješ do sedeža njihovega društva na Bloški Polici, je zanimivo, da stoji hiša na pomembnem križišču, kjer en krak vodi na Bloke, in potem na Dolenjsko, drugi pa pelje mimo Križne jame v starodavno mesto Lož in naprej proti Babnemu Polju. Ta lega je taka, kot da bi namigovala na to, da tu ne boš našel klasičnega turizma z znano turistično agencijo, ampak nekaj drugega.
Člani Društva dolomitne lutke so raziskovalci narave, ki verjamejo v harmonično sobivanje človeka, živali in rastlin. Prepričani so, da v vsakem človeku tli iskra raziskovalca, zato so za svoje obiskovalce pripravili zanimive dogodivščine in programe, ki jih popeljejo skozi naravo in kulturno dediščino Notranjske. Tu ne stavijo na množični instant turizem, ki ima za obisk turističnih točk točno odmerjen čas in se strogo drži programa. Njihova usmeritev je drugačna.
Predsednik in ustanovitelj Društva dolomitne lutke Matej Kržič, geograf in jamar, pravi, da ime društva kaže, da gre za neko drugačno ponudbo. Dolomitne lutke so namreč geomorfološki pojav v jamah in so nekaj posebnega. Vsakdo v jamah opazi predvsem jamsko okrasje, kapnike in mogoče kako jamsko žival, ali vodo, redkeje pa vidi dolomitne lutke. In tako je tudi pri njihovem društvu, ki je nekaj drugačnega, saj ponujajo drugačne programe.
"Člani društva smo ljubitelji narave, vedoželjni znanja in izkušenj naših prednikov, ki so bili močno povezani z naravo. Ljudje smo preprosti drobci narave. Naša moč je v sozvočju z njo. Tu je naše poslanstvo. Raziskujemo, stikamo, vohamo, opazujemo, prisluhnemo, odkrivamo, podoživljamo, obujamo in prenašamo znanje, jemo preprosto in zdravo in to delimo z drugimi. To nas veseli in zanima. To nas samouresničuje."
V Društvu dolomitne lutke so se usmerili v različne programe, te pa dopolnjujejo s povratnimi informacijami, ki jih dobijo od samih gostov.
Društvo dolomitne lutke hodi svojo pot, ki je sveža, drugačna. Prav zato je zanimiva in privlačna. Gost, obiskovalec, turist, ali kakor koli ga že imenujemo, pri njih ni samo številka, ampak navežejo z njim stik, ki je spodbuda za pisanje novih popotniških, raziskovalnih in drugih zgodb. Zanje velja reklo – Raziskujem, torej sem.
"Skupaj rastemo, kot rastejo ljudje od rojstva do smrti, kot tudi drevesa, kapniki, zgodbe in gobe. Imamo dolgoletne izkušnje na področju raziskovanja in varovanja jam in krasa, opravljene izpite za jamarje, jamske vodnike po turističnih jamah in lokalne turistične vodnike. Že dve desetletji smo aktivni na področju regijskega turističnega vodenja, organizacij delavnic in dogodkov za različne ciljne skupine s področja turizma, samooskrbe ter varovanja narave in kulturne dediščine."
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodba o postavitvi Islamskega kulturnega centra v Ljubljani oziroma v Sloveniji je stara. Še starejša je želja islamske skupnosti v Sloveniji, da bi končno dobila prostor, ki bi jo povezoval. Ki bi bil njihov in ne izposojen za praznike, potem pa znova namenjen drugim dejavnostim. Za nekatere je bil objekt izziv, za druge tako iskana identiteta, za tretje oprijemljiv dokaz, da je tukaj njihov dom. Zgodbe ljudi, ki niso nikoli nehali upati na pozitiven razplet tega medgeneracijskega projekta so zdaj združene v gradbišču, ki stoji ob Parmovi ulici v Ljubljani. Delavcem in tistim, ki so temu projektu posvetili velik del svojega življenja se je v nedeljski reportaži pridružil Jure K. Čokl.
Stareslike- so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Streljaj od Ljubljane leži posestvo Orehov gaj, ki ga je mlada ekipa, “preuredila” v zelo zanimivo unikatno eko-vintage, doživljajsko lokacijo, ki je namenjena predvsem zaključenim skupinam. Te prihajajo iz podjetij, ki jim ponudijo tako imenovane team building programe, vodene animacije in dogodke-kot je pobeg iz skednja. Prav tako pa se je na posestvu odvilo kar nekaj poročnih slavij, obletnic in drugih prireditev, kot je recimo božična tržnica. In kaj je tisto, kar je mlade spodbudilo, da so ves svoje denar in znanje vložili v projekt Orehov gaj? Več o tem v nedeljski reportaži, ki jo pripravlja Milana Trobič.
Krepitev telesnega in duševnega zdravja starejših, ohranjanje njihove samostojnosti in odločanja lastnem načinu življenja, preprečevanje osamljenosti, spodbujanje sposobnosti, ki so potrebne za obvladovanje vsakdanjih nalog, predvsem pa druženje in vseživljenjsko učenje, so le nekateri cilji, za katere se zavzemajo v šestih Dnevnih centrih aktivnosti za starejše v Ljubljani. Kaj vse se dogaja v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše, katere dejavnosti obiskujejo starejši, kaj jih veseli in kaj jim pomeni aktivna starost – o tem se je z njimi za današnjo Nedeljsko reportažo pogovarjala Petra Medved.
Letošnji karnevalski čas se po norčavosti razlikuje od minulih. Za masko je lahko terorist. Zato bo potrebno ponekod maske sneti. Simbolno in stvarno bodo padle po tleh. A kljub temu se še nikoli ljudi ni tako intenzivno skrivalo za maskami. Na medmrežju, na socialnih medijih. Zato pojdimo tja, kjer so maske obdržale še svoj izvirni, magični značaj!
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Turno smučanje v zadnjih letih v Sloveniji doživlja velik razcvet. Vedno več ljudi se odloča za zimski obisk gora, posnetki na spletu in na družbenih omrežjih pa burijo domišljijo tistih, ki bi radi tudi sami okusili draž spusta po celem snegu našega visokogorja. Vendar to početje ni niti enostavno, kot je morda videti na prvi pogled, in niti najmanj tako varno, kakor bi kdo lahko zmotno pomislil. Črna statistika nesreč žal vsako leto postreže z nekaj tragičnimi nesrečami turnih smučarjev predvsem zaradi zdrsov ali plazov. Lani so gorski reševalci zabeležili 7 nesreč turnih smučarjev, leto prej 11, leta 2013 pa kar 23. Nedeljska reportaža Jureta K. Čokla.
Iz leta v leto se potrjujejo dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj prav poseben in čaroben podtalni svet. Gre za jamski svet, ki se vsako leto obogati s približno sto petdeset do dvesto novimi registriranimi jamami. Že zdaj jih je na seznamu več kot enajst tisoč petsto. In tretja na tem seznamu je škofjeloška jama pomenljivega imena Kevdrc. Jama ni velika ima pa vse, kar morajo imeti kraške jame. Ima bogat živalski svet in je domovanje netopirjev, pred leti so v njej našli tretjega najstarejšega v Evropi, ki je bil obročkan pred dobrimi dvajsetimi leti v isti jami, ima stalaktite in stalagmite, zavese, ponvice in špagete. Ima brezna in odrone, ozke prehode in številna jezerca. Ne nazadnje je bila jama domovanje jamskega človeka iz bakrene dobe. O tem pričajo dragocene izkopanine razstavljene v škofjeloškem muzeju. Jama ima za sosedo Lubniško jamo, vhod v obe pa je na približno 800 metrov nadmorske višine na Lubniku, hribu, ki je sicer visok 1.025 metrov. To sta le dve jami izmed devetinštirideset kolikor jih je v občinah Škofja Loka in Železniki. Pripravlja: Jurij Popov
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Slovenska dežela je prepredena s cestami, ki so in še vedno zaznamujejo kraje in ljudi. Že od najstarejših časov so tu vodile pomembne povezave med Srednjo, Severno Evropo in Sredozemljem, znana je tako imenovana jantarna pot. Tu je šla argonavtska pot, tej so sledile rimske glavne in stranske ceste in poti, v kasnejših obdobjih pa še patriarhova pot in nenazadnje znamenita trgovska ali tudi tržaška cesta. Ta je svoj pomen ohranila vse do dokončanja železnice Dunaj – Trst in še kasneje do izgradnje slovenskega avtocestnega križa. Ob teh velikih cestah pa so obstajale še številne druge, ki imajo zelo zanimivo zgodovino. Ena takih je jamborna cesta. Kako skrivnostno in nenavadno zveni to ime! In res, ko pobliže spoznaš to traso, ljudi in kraje ob njej, ti postane jasno, da si odkril pravi zaklad. Ta cesta se začne v Planini, starodavnem trgu, ob regionalni cesti Ljubljana – Logatec – Planina – Postojna. Razcep je v samem središču Planine in jamborna cesta gre svojo pot skozi naselje Grič, v Lohačo, Strmico-domačini kraj imenujejo Strmca, Studeno, Belsko in naprej mimo Landola do Razdrtega.
Prvi termin Nedeljske reportaže letos bomo obarvali nekoliko drugače. Konec starega in začetek novega leta so vam najrazličnejše analize verjetno že presedle, a dovolite še en poskus. Zadnji žebelj v krsto leta 2015 bo zabil nezgrešljivi Marko Radmilovič, ki v terminu Nedeljske reportaže pripravlja “Besedo o letu 2015”.
"Če govorimo o pravnem statusu manjšine, potem smo drugim madžarskim narodnim skupnostim, ki živijo v drugih evropskih državah, vedno za primer," pravi predsednica madžarske skupnosti v Lendavi Vida Trnar Judit. Kakšen korak naprej je še treba narediti, vendar razmere niso niti zelo zapletene. Doktor Lendvai Kepe Zoltan, pa dodaja, da se nimajo kaj pritoževati, da bi jim bilo bolje, pa bi morali tudi sami narediti kaj več. Ni vse idealno, a vendar nič tragičnega. Nihče jih ne šikanira, preganja, omalovažuje. O tem govori na primer tudi število mešanih zakonov. Na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, jih je več kot onih drugih. Tu v resnici nihče nikogar ne sprašuje in vrednoti po narodnosti. Res pa je, da se število pripadnikov te skupnosti zmanjšuje, vendar ne na račun kakršnihkoli narodnostnih pritiskov. Razlog je ekonomski in prizadene enakomerno tako Madžare kot Slovence. Najbolj pa mlade, ki vse pogosteje odhajaj na znano pot s trebuhom za kruhom. Kako je madžarska narodna skupnost integrirana v slovenski prostor, o tem se je z nekaterimi predstavniki te skupnosti pogovarjal Jurij Popov.
Praznično obredje se zdi monolitno in večno, a je v resnici daleč od tega. To kar se zdijo v globoko tradicijo povezani običaji, je po navadi ali mlajše, ali bolj lokalno, celo bolj prozaično, kot si predstavljamo. Ob tem pa prihaja v modo, da ponovno obujamo pozabljene tradicije, kar še povečuje razvejanost, lahko tudi razvodenelosti prazničnega občutja. Več v nedeljski reportaži Marka Radmiloviča z naslovom: "Christkindl in prijatelji".
Slovensko športno in kulturno društvo v Hildnu pri Düsseldorfu, glavnem mestu nemške zvezne dežele Severno Porenje - Vestfalija si je pred štirimi desetletji v svoje uradno ime pridalo še oznako "Maribor", torej Slovensko športno-kulturno društvo "Maribor". Letos so praznovali okrogli jubilej in strnili moči za prireditev, ki je pritegnila veliko obiskovalcev. S svojim znanjem slovenščine se je predstavila tretja generacija zdomcev, ko so pretežno v sedemdesetih letih minulega stoletja zapustili domače okolje na Slovenskem in se podali v iskanje dela in zaslužka. Danes je njihovo življenje povsem drugačno, prva generacija praviloma uživa pokojnino, druga se je skorajda v celoti vživela v nemško okolje, tretja sprejema izročilo dedkov in babic skozi pouk v jeziku, ki je drugačen od njihovega običajnega v vrtcu ali šoli. Pomen kulturnih društev pa se kaže tudi v priložnostih, ki jih v njihovo okolje in življenje prinašajo ustvarjalci iz stare domovine. O vezeh in občutkih ter o tem, da mnogi hrepenijo po Sloveniji, ko so so v Nemčiji, doma, v starem okolju pa jih spet vleče med vnuke in prijatelje s katerimi so preživeli štiri, pet ali celo šest desetletij. Delovanju Slovenskega športno-kulturnega društva "Maribor" v Hildnu po posvečena tokratna Nedeljska reportaža, ki jo pripravlja Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov