Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Nina Goričar je 29-letna Slovenka, ki že štiri leta živi v Bujumburi, polmilijonski prestolnici desetmilijonskega Burundija, pred tem pa je tri leta preživela v Zimbabveju. Navkljub globalni situaciji in razmeram v afriški državici – ujeti med Ruando, Demokratično republiko Kongo in Tanzanijo – verjame v boljši jutri.
“Saj moraš verjeti, kaj nam pa drugega preostane. Obstaja veliko ljudi,'' pojasnjuje, ''ki se trudijo, da bi spremenili stvari na bolje, ljudje se med seboj tudi povezujejo, kar nam omogočajo nove tehnologije. Vedno več je tudi globalnih civilnih iniciativ za izboljšanje različnih vidikov družbene pravičnosti. Upam, da nisem edina, ki verjame v boljšo prihodnost,” je dodala.
Postaje: Slovenija, Zimbabve, Burundi
Afriška zgodba sogovornice se je začela po končani srednji šoli, ko se je, poleg obiskov številnih držav na tem kontinentu, odpravila tudi v Zambijo, kjer je spoznala svojega moža. V tej državi pa se je ob delu v eni od podeželskih bolnišnic odločila, da bo njeno prihodnje delo povezano s pomočjo ljudem.
Tako se je odločila za študij na daljavo na fakulteti v Južnoafriški republiki in postala diplomirana razvojna delavka. V Sloveniji je sicer po končani srednji šoli začela s študijem biomedicine, ki pa ga ni dokončala.
Okrvavljena zelena zaplata zemlje pod ekvatorjem
Burundi je majhna država (slabih 28.000 km2) z velikim številom prebivalstva (dobrih deset milijonov). Nina je pojasnila, da se več kot 90 odstotkov prebivalstva preživlja s kmetijstvom, kar pomeni, da obdelovalnih površin ni dovolj, dodatno oviro pa predstavlja precej hribovit svet. Sicer zelena dežela je zaradi potreb po zemlji redko gozdnata.
“Burundi je prečudovita država, a žal z manjšimi problemi.” Trenutno težave predstvalja varnostna situacija – po lanskoletnih predsedniških volitvah je namreč veliko političnega nasilje, tudi izvensodnih poboji simpatizerjev ali članov opozicijskih političnih gibanj. Pod velikimi pritiski so tudi burundijski mediji, novinarji pa se pogosto znajdejo v zaporu.
[slickr-flickr search="sets" set="72157628790941027" type="thumbnails" captions ="on" descriptions="on" sort="name"]
Goričarjeva je dejala, da vzrok za nestabilne razmere v državi niso etnična nasprotja – v državljanski vojni med Tutsiji in Hutujci med letoma 1993 in 2005 je umrlo 300.000 ljudi. “Gre za boj za prevlado, kdo bo na oblasti.” Državne institucije so v povojnem obdobju še v razvoju in so premalo odgovorne, da bi lahko država dosegala boljše gospodarske rezultate, tudi v okviru držav Vzhodnoafriške skupnosti.
V eni najrevnejši svetovnih držav 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. ''Ljudjem na podeželju je morda celo nekoliko lažje,'' je dejala Nina. Sami pridelujejo hrano za svoje potrebe, socialno varnost jim do določene mere omogoča razširjena družina. Težje je denimo delati v neformalnem sektorju v glavnem mestu. Da ljudje preživijo, se ukvarjajo tudi s prenašanjem tovora na glavi. ''Tovor, ki lahko tehta tudi več kot 50 kilogramov na glavi, nosijo tudi po več kot deset kilometrov zato, da najbrž lahko postaviš obrok hrane na dan pred svojo družino.”
Dileme mednarodnega razvoja
29-letna Slovenka dela za konzorcij nizozemskih nevladnih organizacij, ki celostno skrbijo za ponovno vzpostavljanje družbenih vezi in vključevanje prebivalstva v družbo v državah, ki jih je prizadela vojna. Zaposlena je kot del lokalnega osebja, kar pomeni, da je njena plača – kot tudi plača vseh tako zaposleih Burundijcev v nevladih organizacijah – neprimerno nižja od zneska, ki ga prejmejo nevladniki iz mednarodne kvote.
Med razvojnimi delavci je veliko debat o reorganizaciji mednarodne pomoči, “saj glede na sredstva, ki so bila v zadnjih 50-ih letih vložena v države v razvoju, ta pomoč ni le vprašljiva, ampak tudi sumljiva. Ljudje so namreč marsikje še revnejši, kot so bili včasih.”
''Jasnega odgovora, kako izboljšati funkcioniranje, ni, ker je zadeva kompleksna,'' je pojasnila Goričarjeva. V obzir pa je treba vzeti velike akterje mednarodnega razvoja – Združene narode, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Razvojne strategije slednjih so nepravične, “saj njihovi programi strukturnega prilagajanja predpisujejo strategije razvoja, katerih se Zahodne države same ne držijo.” Programi najbolj prizadenejo gospodarstva in najrevnejše sloje prebivalstva držav, v katerih so programi implementirani.
Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo ima več koristi od mednarodne razvojne pomoči – država donatorka ali država prejemnica pomoči? Pri vezani pomoči država donatorka financira določen projekt – ponavadi večji infrastrukturni – pri katerih bo država prejemnica dolžna skleniti pogodbe s podjetji iz države donatorke, kar pomeni, da se sredstva vrnejo v državo donatorko in koristjo predvsem njenemu godpodarstvu.
Tobias Putrih se v Moderni galeriji predstavlja z razstavo Perceptron. Razstava zajema doslej najbolj celovit pregled Putrihovih del. Perceptron je bil konec 50. let prvi računalnik, zasnovan na osnovi nevronskih mrež. Putrih, ki ustvarja iz naravnih in umetnih materialov, se večkrat poslužuje računalniške tehnologije. V svojih konceptualnih projektih se giblje med kiparstvom, arhitekturo in znanostjo, ukvarja se z avantgardami 20. stoletja ter utopičnimi in vizionarskimi koncepti oblikovanja prostora. Z nedeljskim gostom se je pogovarjala Nina Zagoričnik.
Nedeljski gost je tržaški novinar, pisatelj, popotnik in alpinist Dušan Jelinčič. Nedavno je napisal literarni roman o svojem očetu Zorku Jelinčiču, enem izmed ustanovnih članov organizacije TIGR. Sicer pa raziskuje legendarne zgodbe, ki jih je lahko izluščilo samo mesto, kot je Trst. O tržaških prikaznih, Sloveniji, Jamesu Joycu, gorah in morju. Z Dušanom Jelinčičem se na treh različnih lokacijah v Trstu pogovarja Gašper Andrinek.
Ob 30-letnici države gostimo mlado in s preteklostjo neobremenjeno generacijo, ki jo predstavljajo trije prodorni razmišljujoči glasovi. Diplomantka z Oxforda Ana Vilhelmina Verdnik, pesnik ter glasbenik Marc Jacob Cavazza in kmetica iz Koroške Anja Mager. Trije mladi posamezniki. Zazrti v prihodnost.
Albin Keuc je bil dejaven član okoljskih in mirovnih gibanj v osemdesetih, potem je deloval v Zelenih in doživel tudi njihov razpad. V devetdesetih je pomagal pri vrnitvi 97 ton nevarnih odpadkov, ki so jih želeli odložiti v neko vas v Kolumbiji, sodeloval pa je tudi pri pomembnem evropskem civilnodružbenem podvigu, ki se imenuje Aarhurška konvencija. Današnji predsednik platforme nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč Sloga govori tudi o izkušnjah spoznavanja sistema od znotraj, nevarnostih graditve nove jedrske elektrarne v obdobju podnebnih sprememb, pa tudi naivnosti verovanja v samodejnost demokratičnih institucij. Z njim se pogovarja Gorazd Rečnik.
Tokratni Nedeljski gost bo ikona zamejskega odvetništva na avstrijskem Koroškem Rudi Vouk. Že kot deček je postal aktivist za manjšinjske pravice, saj mu ni šlo v glavo, kako lahko nemško govoreči sošolci nekaznovano pljuvajo po njem - in to v sicer zgledni in spoštovani državi. Zdaj, v zrelih letih, se lahko kot pravnik čudi še nad kakšnimi drugimi primerjavami: denimo, koliko časa bi potreboval v počasnem slovenskem sodstvu, da bi mu uspela najbolj znana pravniška ukana, ko mu zaradi kršenja ustavne pravice do rabe materinščine ni bilo treba plačati glob za prehitre vožnje.
Dr. Lev Kreft je filozof in sociolog, dolgoleten profesor estetike na filozofski fakulteti, pionir filozofije športa pri nas. Pa tudi nekdanji politik. Pred tridesetimi leti poslanec prvega sklica parlamenta, pred skoraj dvajsetimi pa neuspešen predsedniški kandidat. Danes še kdaj podpiše kakšno peticijo pa tudi marksist je še, čeprav že dolgo ni več direktor Marksističnega centra. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Profesor Miha Škerlavaj poudarja, da je raziskovanje timski šport. V ospredje svojih raziskav postavlja inovativnost, ravnanje z zaposlenimi, postherojske nacine vodenja. Za svoje delo je prejel Zoisovo priznanje. Je soavtor članka o inovativnosti v korporaciji Marvel, ki je mešanica stabilnostih in pritoka svežih pristopov. Članek je bil objavljen v prestižni reviji Harvard Bussines Review. Miha Škerlavaj o tem, kako lahko vodje in organizacije krepijo svojo odpornost ter se pripravijo na izzive hibridnega dela. Razkril je tudi, kaj se je naučil v Oslu in kakšne izzive mu predstavlja delo prodekana na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Pipistrelovo letalo je prvo certificirano električno letalo za prevoz potnikov, šolanje in komercialne lete in kot pravi Ivo Boscarol: "Prvi je samo eden, drugi so lahko vsi." O ustvarjanju prihodnosti letalstva in mobilnosti, o tem, kakšna je Slovenija kot poslovno okolje, zakaj se mu je politika zamerila, o specialnih naročnikih (tudi vojaških) in o začetkih poslovne poti, med drugim je bil menedžer glasbenih skupin, tiskal je plakate, v Slovenijo prinesel priponke, fotografiral je več kot 1000 glasbenih koncertov. Ivo Boscarol je konstruktor in proizvajalec manjših letal.
Ob njegovem imenu bo največkrat pisalo: glasbenik in filozof. Boštjan Narat je soustanovitelj in gonilna sila skupine Katalena, na svoji samostojni kantavtorski poti pa je izdal že dva albuma, piše glasbo za gledališke predstave... Lahko bi dodali tudi, da je samostojni performer, pa tudi publicist in moderator ter kritični premišljevalec družbe. Umetnik, morda z eno besedo. Še bolje ustvarjalec in ne pozabimo: tudi filozof, v obdobju, v katerem filozofiji in ustvarjanju - milo rečeno - ni najbolj naklonjeno. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Magister Pavle Čelik je med veliko večino Slovencev z naskokom najbolj poznan kot policist, nekoč miličnik. Kot strokovnjak in "naturščik" pa že 80 let kaže svoj talent tudi na drugih področjih: kot sociolog, zgodovinopisec, novinar, književni kritik, vrtičkar ... Težko ga je scela opisati in ga približati kot osebnost bežnim poznavalcem, a spomnite se tiste šale o miličnikih iz časov rajnke države, zakaj morata biti v patroli vedno najmanj dva? Ja, zato, ker zna eden brati, drugi pa pisati! No, to šalo je Pavle Čelik vso poklicno dobo postavljal na laž. Tudi kot dolgoletni upokojenec o policijskem delu razmišlja analitično in kritično, čeprav s kančkom njemu lastne topline. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Strokovnjakinja za protokol in poslovno komuniciranje pove, kaj se je v zadnjem času zgodilo s politično omiko in kje naj si domači politiki sešijejo sakoje, da jim bodo že enkrat prav. Razloži, da ni spodrsnilo Erdoganu, pač pa evropskemu dženetelmenstvu, ki dami ni odstopilo mesta in samo sedlo na kavč. Optimistično verjame, da bo testosteronskim političnim kavbojcem brez manir prej ali slej odklenkalo. Morda pa svet tegob lahko odreši le politčni matriarhat. Ker pa smo ravno pri tem, Ksenija odgovori tudi na vprašanje, ali bo kandidirala za predsednico republike. Bolj firbčnim pa na koncu izda, pod katerim hribom je Borisu prvič posodila pohodne palice. Z nedeljsko gostjo se je pogovarjal Miha Šalehar.
Dr. Tone Kregar je bil pred dnevi potrjen za nov mandat direktorja Muzeja novejše zgodovine v Celju. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskoval je v Bratislavi in doktoriral o Slovencih in Slovakih med avtonomijo in centralizmom. Postavil je nekaj odmevnih razstav, vseskozi je družbeno angažiran, veliko piše in javno razmišlja, pogosto brez dlake na jeziku. Širši javnosti je znan kot pevec in avtor besedil skupine Mi2, ki je na slovenski glasbeni sceni s prepoznavnim slogom prisotna že več kot 25 let. Pod štajerskim nebom v Celju se pogovarjamo o tragičnosti in farsah zgodovine, muzeju osamosvojitve in revolucije, kulturni politiki, uporništvu, (ne)varnih razmerjih harmonike in kitare. Čavunih. O velikih zgodbah malega človeka.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Neveljaven email naslov