Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
Že če bi upoštevali besede prvega vodje našega najstarejšega antikvariata, da je pravi antikvar star 60 let, nosi očala in ljubi knjige, potem Stanka Golob to zagotovo je. Vendar je še veliko več. Toliko znanja o knjigah, kot jih ima po 37 letih dela v Trubarjevem antikvariatu na Mestnem trgu v Ljubljani, nima prav veliko ljudi. V začetku 80. let je postala edina ženska vodja antikvariata v takratni Jugoslaviji in skozi njene roke so šla številna dragocena dela, domača in tuja. Med njimi tudi knjiga o luninih menah Andreja Perlacha, njenega rojaka iz Slovenskih goric, ki smo jo po njeni zaslugi dobili nazaj iz Združenih držav Amerike. Knjige so njena ne le profesija, kot pravi sama, ampak obsesija. Ima srečo, da je delala in še vedno dela to, kar jo veseli in v čemer uživa – kar ni dano vsakomur. Čeprav je že nekaj let upokojena, je še vedno del ekipe Trubarjevega antikvariata. Prav zaradi svojega dela je Stanka Golob prejela številne nagrade in priznanja, lani tudi Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo.
Na oder ljubljanske opere stopi pri šestnajstih, zgradi bogat umetniški opus, odpleše številne nepozabne solistične vloge, ustvarja koreografije, režira, predava. Obogati slovensko baletno umetnost in ji ostaja predan tudi po upokojitvi. Mojster baleta, vrhunski umetnik, letošnji Prešernov nagrajenec, Janez Mejač.
Nemški šolarji se o Wolfu Biermannu učijo pri dveh predmetih. Pri nemškem jeziku in literaturi kot o pomembnem vzhodnonemškem pesniku in intelektualcu, pri zgodovini pa o človeku, ki je bil povod za padec Berlinskega zidu. V zgodovinskih knjigah namreč prav odvzem državljanstva Birmannu in prepoved njegovega vstopa v Nemško demokratično republiko velja za začetek konca Vzhodne Nemčije in posledično padec zidu. Nekdanji komunist, rojen judovskemu očetu, ki je med vojno umrl v Auschwitzu, je med obema nemškima državama po vojni izbral boljšo, vzhodno.
Miran Andrejek je mojster več zlasti z avtomobili povezanih dejavnosti. Naziva podjetnik leta 2017, ki ga podeljuje Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, pa ni prejel zaradi mojstrskih spričeval, ampak zaradi dosežkov in odlik, ki jih skupaj z družino in sodelavci ustvarja v svojem avtocentru. Kot številni Prekmurci je tudi sam več let odhajal na delo v sosednjo Avstrijo, ko pa je nad vrata delavnice v vasi s približno 200 prebivalci obesil napis “avtocenter”, so se mu posmehovali. Danes, ko k njemu vozijo avtomobile tudi po 100 in več kilometrov daleč, se mu nihče več ne smeje, zgodbo o uspehu pa namerava razširiti tudi čez mejo.
V osemdesetih je bil najboljši rokometaš na svetu, v novem tisočletju pa je postal trener, ki je do brona na svetovnem prvenstvu prvič popeljal katerikoli slovenski športni kolektiv. Veselin Vujović zase pravi, da je Jugoslovan, stoje pa ga navijači še vedno pozdravljajo tudi v Barceloni, kjer je tudi pustil svoj športni pečat. *Posnetek pogovora v izvirniku, brez prevoda.
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Neveljaven email naslov