Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Filozof dr. Vasja Badalič je raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, aktiven je tudi kot novinar. Desetkrat je že obiskal Afganistan, kjer raziskuje učinke vojne na civilno prebivalstvo. V Pakistanu je doživel bombni napad, raziskoval je tudi v Iraku, Iranu, Siriji in Libanonu. V intervjuju tudi o razseljenih, napadih z droni, nezakonitih zapiranjih, civilnih žrtvah …
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Mitja Velikonja je profesor na Katedri za kulturologinjo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, kjer je predaval na univerzi Yale. Kot preučevalec sodobne kulture družbe noče ležati v svoji coni ugodja, ampak je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo. Je raziskovalec političnih ideologij, subkultur, kolektivnega spomina in postsocialistične nostalgije, ki ima v svoji zbirki več tisoč grafitov iz različnih delov sveta. Z Nedeljskim gostom Mitjo Velikonja se je pogovarjal Gorazd Rečnik, tudi o zgodovini slovenskega nacionalizma in avtohtonem antifašizmu, predstavil pa je še kulturološko analizo fenomena hipsterjev.
Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu. Bančništvo si razlaga kot upravljanje s tveganji, pri katerem je potrebno biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preposto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja. V pogovoru pa je tokrat razkril tudi zasebno plat, ki še zdaleč ni zgolj konzervativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.
Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica.
Nedeljski gost je Miha Mlakar, ki uspešno združuje šport in znanost. Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na inštitutu Jožef Štefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco. V pogovoru lahko slišite, kako se umetna inteligenca uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje. Svoje znanje na tem področju uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Z Miho Mlakarjem se je pogovarjal Luka Petrič.
Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha. O tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti, se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC. Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Z njo se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Foto: lanaviolin.com
Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo. Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija. Tako o terminologiji kot stereotipih o invalidih in ostalih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku se je pogovarjal z Miho Švaljem.
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Neveljaven email naslov